Spoštovani,

v priponki vam pošiljam malce krajše delce (romanček) z naslovom Kako sem se prodajal. Če vas zanima objava, mi prosim sporočite kdaj in pod kakšnimi pogoji ga nameravate objaviti. Če povem po pravici, sem že ‘hudo’ sit tega, da pišem zastonj. Ali pa mi za vraga vsaj povejte, katera od številnih slovenskih založb izplačuje avtorjem kolikor toliko spodobne honorarje (ker ste od ‘foha’ vam je to najverjetneje znano!?) za odlično opravljeno avtorsko delo, ki ne potrebuje dodatnih korektur, izboljšav in opomb in je takorekoc že pripravljeno za natis. S tem mislim na svoj najnovejši romanček (kar naj bo navedeno v oklepaju pod naslovom na prvi strani, če ga boste natisnili, seveda), ki govori o danes precej aktualni temi: kalvariji iskalca zaposlitve prijavljenem na Zavodu za zaposlovanje. BTW, kaj se je zgodilo z v pogodbi obljubljenimi (pro)centi od prodanih knjig? Pa en lep pozdrav iz nezasneženih gorenjskih zimskih planjav.

Tole sporočilo sem poslal založbi. Zaenkrat še ni odgovora. Mogoče mi kdo od spoštovanih knjižnih moljk in moljkov lahko priskoči na pomoč z imenom kakšne založbe. Za odgovore se toplo priporočam.

Preden zastaviš vprašanje, velja malo pobrskati vsaj po zadnji strani tem na moljih. Tako imaš nekje na polovici strani temo pisanje in tam link do tozadevnih informacij.

Moje skromno mnenje pa je, da
1. boš s tako arogantnim odnosom težko kaj dosegel pri prav tako (ali še bolj) arogantnih založbah, razen če katera prisega na rek KLIN SE S KLINOM ZBIJA :); obstajajo seveda ‘nearogantne’ založbe, ki pa jih bo verjetno tak odnos prav tako odvrnil;
2. ti ena založba zlepa ne bo priporočila druge (kdo ve, zakaj ne);
3. če je pravopis v tvojem delu na nivoju tega v pismu, je tvoj romanček potreben še lektoriranja.

K.

Arogantni Primož se lepo zahvaljuje prijazni Kerstin za izčrpno pomoč.

Dodal bi še tole: A ti mogoče delaš zastonj?

Ne. Svojemu ustvarjanju pa tudi ne pravim ‘delo’.
Sama sem najbolj vesela tega, da mi kot (še) neuveljavljeni avtorici brez zvez, slehernega smisla za ‘marketing’ 🙂 in za povrh še z obrobja naše deželice sploh kaj objavijo. Ko gre za umetnost, mi je denar drugotnega pomena. (Seveda bi malce drugače razmišljala, če bi lahko od pisanja leposlovja vsaj zadovoljivo, nikar razkošno, živela … Ampak dvomim, da je to pri nas mogoče. Naj me popravijo tisti, ki vedo več oz. poznajo koga, ki se preživlja le s pisanjem leposlovja.)

K.

Ne, ni mogoče. In ravno v tem je ‘catch’. Nekaj v slovenskem založništvu je hudo narobe.

Pri tako majhnem trgu to seveda ni možno, pa če bi napisal še tako uspešnico. Normalen trg, ki je že lahko rentabilen, ima 5, 6 ali 7 milijonov ljudi. Če bi bila Slovenija tolikšen trg, bi nekaj pisateljev zlahka živelo samo od pisanja. Pač nismo Velika Britanija, ki ima trg tako rekoč po vsem svetu in zraven še ničelni davek na knjige. Dokler pa se knjige tiskajo v 500 izvodih, ki jih bralci povrhu ne pokupijo vseh, je možno samo sanjati o življenju s pisanjem izključno leposlovja. Dokler izdaja knjige komajda – ali sploh ne – pokrije stroške, drugače skoraj ne more biti.

Poleg tega imaš založbe in založbe. Ene kl*** briga za avtorje, druge dajo, kolikor morejo/hočejo. Ampak v nobenem primeru tako rekoč nihče ne more živeti od pisanja leposlovja – če odštejemo izjeme, ki jih lahko naštejemo na prste ene roke.

Če na vsak način hočeš živeti samo od leposlovja, boš moral knjigo izdati še na kakšnem večjem trgu.

Daj katja povej koliko je približno honorar? lai je to 1000 eu ali 2000eu ali več ali manj.

Sama poznam približne okvire prevajalskih honorarjev, vem pa samo to, da so za pisce praviloma (sem ne štejem tistih nekaj “zvezdnikov”) nižji – za koliko, nimam pojma. Poleg tega so prevajalski honorarji pri marsikateri založbi že kako desetletje enaki ali podobni.

Na to vprašanje ti bodo vedeli odgovoriti nekateri drugi molji.

Brcamo v temo – hotel sem povedati, da pri nas avtorji (velika večina, če pustim priviligirano manjšino (pri)znanih kulturnih delavcev pri koritu – na uredniških stolčkih založb -, ki s svojmi dobrimi zvezami črpajo državne subvencije za založbe pri katerih delujejo), za svoje avtorsko delo niso plačani, medtem ko založbe in njihove lastniki in uredniki, ki izdajajo njihova avtorska dela z minimalnimi stroški in trudom (paperback varianta),in jih potem prodajo (če ne drugam, pa knjižnicam, ki pokupijo vse kar leze in gre na slovenskem knjižnem trgu), od njihovega dela, če že ne dobro in uspešno, pa vsaj živijo in preživijo (za razliko od avtorjev).Pravična delitev dobička bi bila po mojem skromnem mnenju trade mark fifti-fifti varianta, ne pa nekakšni (pro)centi od prodaje in popust pri nakupu lastnih knjig.

Če pogledam honorarje, ki sem jih dobila z objavo v reviji, in pri svojem delu upoštevam ure, ki sem jih porabila za svojo ‘umetnino’ od zasnove do izvedbe, zaslužim 1 € na uro. Perspektivno, kaj? :)))

K.

Primož, že spet si začel kar nekaj počez bentit, čeprav smo parkrat že imeli to debato. Še enkrat povem, da je v Sloveniji kar nekaj založb, ki svoje avtorje plačujejo, zlasti takrat, če za njihovo izdajanje dobijo subvencijo Ministrstva. Takrat so jih tudi dolžni plačevati, in sicer minimalno 333.85 evrov na avtorsko polo (30.000 znakov s presledki), prevod pa minimalno 229.55 evov na polo.

Seveda je to po urni tarifi hudo malo, tudi če sploh ne štejemo avtorske genialnosti, ki nima cene ;-). Žal pa se izvirnih slovenskih knjig za odrasle povečini proda od 100 do 400 izvodov, odvisno od žanra (prodaja naprašča v zaporedju poezija, esej, kratke zgodbe, roman) in uveljavljenosti imena. Žal veliko večino te naklade pokupijo knjižnice (včasih so polovico, zdaj tudi že 80-90 odstotkov). Žal so izjeme redke in niso odvisne od kvalitete.

Če si plačan v odstotkih (10%) in če tako verjameš v prodajljivost svojega dela, se pri njem zaposli še kot akviziter in ga prodajaj sam (ti namreč dobijo 30-40% od prodane knjige). Ali pa naredi svojo založbo, kot jo je tvoj založnik, ki je tudi sam pomemben avtor svoje založbe. Glede teh korit in zvez pa zadeve malce spominjajo na kislo grozdje – če je založba dovolj dobra, pride v subvencijski sistem, primer so Sanje, in če ni dovolj dobra, iz njega izpade, kar se je zgodilo Gogi. (Izpadla je iz programskega razpisa in se zdaj prijavlja na projektni, če se ne motim, vsi podatki so na netu, ampak zdajle se mi ne da brskat.)

Merila za subvencije niso povsem subjektivna. So pa seveda precej subjektivna merila avtorjev o vrednosti, moralni in estetski, njihovega dela. Nič hudega, dokler se z njihovimi merili ujemajo tudi merila bralcev, založb, kritikov itd. (Če nisi všeč enemu uredniku, je še veliko drugih, vsi hočejo objavit dober slovenski tekst, saj prinaša subvencijo, ta pa več denarja kot prodaja.) Če pa se ne, pa hitro pride do jeze in stisk.

Dobrih slovenskih avtorjev manjka! Niste opazili? Poglejte svoje bralne sezname najljubših knjig, hehe …

@Insajder: evo, sem šla pogledat v svoj seznam in ugotovila, da delež slovenskih avtorjev pri meni znaša natanko 18,35 %. To se mi zdi kar precej glede na produkcijo.

Žal razlog za dokaj redno branje domačih del ni samo njihova kakovost, ampak posledica več vzgibov:
1. prebrati želim dela tistih nekaj avtorjev, ki jim zaupam;
2. seveda želim prebrati knjige prijateljev in znancev;
3. večno živo upanje, da nemara bom pa le odkrila kakšnega novega avtorja, ki me bo prevzel, vendar to upanje ostaja bolj ali manj neizpolnjeno.

Vseeno se zdi, da je v zadnjih letih le najti nekaj več slovenskih knjig, ki ponujajo spodobno branje/solidne “ponaredke” tujih žanrovskih del. Žal že bežna primerjava z npr. Hrvaško pokaže, da bi človek zlahka verjel, da bi uredniki “klali” za dobre domače avtorje.

Ma, jaz sploh ne razumem tvojega problema, primož. Zakaj ne izdaš knjige v samozaložbi, jo sam tržiš in pobašeš 100% profita? Pa bo.

Tudi moj seznam branja/dobro ocenjenih knjig ne kaže ravno silnega pomanjkanja domače literature. Je pa seveda res vse, kar pravi Katja v točkah 1. do 3. Rada berem domače avtorje, vesela sem vsakega novega odkritja. Nisem pa čisto prepričana, da je to, kar dela denimo založba VED, dobro. Sama se, ravno zaradi kar nekaj primerkov resnično amaterskega pisanja, izdanega večinoma pri tej založbi, res le še s težavo in po debelih priporočilih sploh dotaknem kakšnega dela neznanega domačega avtorja.

Ma, ne gre za to. Hotel sem povedati samo to, da avtorsko delo, ocenjeno s strani takšnih in drugačnih urednikov, da je vredno izdaje v knjižni obliki, pri nas ni plačano. Zakaj je temu tako, je par postov nazaj izčrpno pojasnil insajder, kateremu se za vsaj delno razsvetlitev teme, v kateri se nahaja moja glava, vsaj kar se tiče slovenskega založništva in kulturne politike nasploh, še bolj izčrpno zahvaljujem. Pa ne zej pluvat po založbi VED.Ta založba slovenske avtorje vsaj izdaja,sicer ne ravno najbolj posrečeno, njihovi kriteriji za izdajo knjig bi lahko bili veliko bolj zaostreni in progresivni, vsaj za moj okus. A kaj čmo? Takšna je pač slovenska, k pofitabilnosti usmerjena založniška politika. Kakšno je radi tega stanje v slovenski kulturi in na splošno med nami, mano in tabo in nasploh v slovenski družbi pa tako ali tako vemo.

Najprej popravek: namesto “So pa seveda precej subjektivna merila avtorjev o vrednosti, moralni in estetski, njihovega dela.” bi moralo pisati “So pa seveda precej subjektivna merila avtorjev o vrednosti, materialni in estetski, njihovega dela.

Pri oceni, da je na vaših bralnih seznamih najljubših (in na mojem žal tudi) Slovencev in Slovenk malo, sem se zanašal na temo “najboljše knjige, prebrane leta 2007”, kjer so med 43 knjigami zaenkrat slovenske tri ali 7%. Če upoštevamo, da je med knjigami, izdanimi v Sloveniji, slovenskih kakih 40% (nisem gledal zadnjih analiz), je to sorazmerno pičlo. Seveda se pa lahko tolažimo, da iz tujine vsaj načeloma prevajamo le najboljše, medtem ko slovensko izide vse, kar hoče iziti.

@Insajder: kar zadeva naše sezname najboljšega v 2007, imaš še kako prav – in enako je pri meni: v celotnem seznamu delež SLO avtorjev resda znaša 18 %, če pa ga prenesem na knjige, ki so se mi letos vtisnile v spomin, pade na borih 6 %.

Med slovenske avtorje pa nekako nisem mogla resno šteti Vlady Kociancich, pa čeprav bi bilo fino reči, joj, kakšno pisateljico imamo! Resda je slovenskega porekla, vendar se označuje za argentinsko avtorico. Navsezadnje bi se tudi meni – če bi bila pisateljica – zdelo nekoliko bizarno, če bi me uvrščali v črnogorsko ali avstrijsko književnost, pa korenine gor ali dol. Z njima pač ne bi mogla imeti kaj veliko skupnega, če ne štejem zelo sporadičnih obiskov avstrijske žlahte in delček maturantskega izleta na Sv. Štefanu. 😉

Primož, prebrala sem tvoje sporočilo čisto na vrhu in sem bila iskreno presenečena nad načinom pisanja in tvojim odnosom. Glede na to, da založbe dobijo ogromno rokopisov tedensko, bi bila res presenečena, da bi odgovorile na tako pošto. Bi morala biti knjiga res blazen bestseller, da bi se sploh spustile v kaj takega.

Ko sem prebrala tvoje sporočilo, je bila moja prva misel, da te je ta založba tako zelo osleparila in prinesla okoli, da jim sedaj pišeš “grozilno pismo” … Če je tak tvoj prvi kontakt z založbo … Ne vem, povej, si dobil kakšno povratno informacijo? Sej sem tudi jaz včasih prav mal preveč polna sebe, ko si mislim “ma, kakó fajn knjigo sem napisala!” 🙂 in imam vse sorte načrtov in vizij, ampak vseeno … Mislim, da bi bilo pametno ubrat drugačen pristop, če nimaš namena izdati svoje knjige v samozaložbi. Spoštljiv odnos mora biti iz obeh strani. Jaz osebno sem najprej poklicala založbe in jih vprašala, če jih sploh zanima “moja” zvrst in ko so mi dali zeleno luč, smo se zmenili ali jim pošljem po mailu ali v tiskani obliki.

Drugače pa lahko iz prve roke povem kakšni so avtorski honorarji (vsaj za prvence!). Res, da se založniška pogodba razlikuje od ene založbe do druge, kjer honorar igra le eno izmed vlog. Treba je upoštevati tudi katere vse pravice prodaš založbi in za koliko časa. Ampak načeloma so za neuveljavljene avtorje 300 do 500 EUR (kje ste slišali za 1000-2000 EUR?), Poznam pa primer, ko so za eno avtorsko polo plačali 30.000 bivših SIT (ne vem pa koliko avtorskih pol znese, če ima knjiga približno 300 strani).

No, to so moje izkušnje, kdo drugi ima morda drugačne … Ampak jaz sem z mojim avtorskim honorarjem kar zadovoljna, kljub temu, da mi bo pokril točno enomesečno najemnino. 🙂 Glede na to, da sem nova avtorica in da je ta knjiga moj prvenec, ne vidim smisla v svojeglavosti …

Primož, že spet si začel kar nekaj počez bentit, čeprav smo parkrat že imeli to debato. Še enkrat povem, da je v Sloveniji kar nekaj založb, ki svoje avtorje plačujejo, zlasti takrat, če za njihovo izdajanje dobijo subvencijo Ministrstva. Takrat so jih tudi dolžni plačevati, in sicer minimalno 333.85 evrov na avtorsko polo (30.000 znakov s presledki), prevod pa minimalno 229.55 evov na polo.

Tole je napisal insajder v svojem postu, ki ga najdeš nekje na polovici teme (v kateri se nahajaš). Napisanemu ni kaj dosti dodati. Sam osebno bi bil čisto zadovoljen z omenjenimi zneski. Povratno informacijo sem dobil. Dobu nakazane (pro)cente od prodanih knjig in se z založbo dogovoril in tudi že podpisal pogodbo in oddal popravke za izdajo svoje tretje knjige, ki bo izšla – kmalu. S “svojo” založbo kontaktiram izključno prek elektronske in javne pošte. That’s my way, baby. Zaenkrat mi še nihče na založbi ni dal vedeti, da bi bil moj odnos do kogarkoli na založbi nespoštljiv (je pa malo svojeglav,to pa priznam). Ravno nasprotno, glede na pogoje, v katerih posluje (neprejemnik državnih subvencij za izdajo knjig), se mi zdi naš odnos optimalen in korekten, čeprav je zame, kot avtorja, precej mizeren. Strinjat se moram z optimalnimi pogoji, ki mi jih nudi za izdajo knjige, z ozirom na stanje v slovenskem založništvu, kaj pa čem drucga, saj jih pišem zato da bi zagledale luč sveta, na pa da se valjajo v prašnih in mračnih predalih, in se tako lahko literarno razvijam, kar se mi zdi osebno zelo pomembno. Sicer bi lahko poskusil tudi pri kakšni drugi založb, prejemnici državnih subvencij, vendar je pot do tja zavita v slovensko literarno meglo. Mogoče imaš kakšen koristen nasvet kako priti do tja, tako da se med zamegljeno potjo ne izgubiš? Zaenkrat še čutim nekakšno moralno obvezo do založbe, ki mi je izdala prvenec, drugenec in bo tudi tretjenec (prvega nikoli ne pozabiš, a ni tko?).

Joj, Primož, resnično se poceni prodajaš. Si sploh kdaj računal, koliko od tvojega dela dobi založba, pri kateri izdajaš oz. vse ostale? Malo si izračunaj, če je cena knjige 20 ali 25 eur, koliko to znese za 200 izvodov, in če je cena tiska, postavitve in čisto vsega ostalega za 100 izvodov bivših 140.000 sit (točno tako ima tale založba SAMA objavljeno na netu), pa če bi še zmnožil ta znesek *2, da bi dobil 200 izvodov, ampak ti povem, da tisk ne pride dosti različno do 100 do 200 izvodov, z več izvodi pa se cena sorazmerno niža. Torej, vzemiva 25 eur ceno, *200 je to 5000 eur, za tisk si lahko vzameš ok 1000 eur, pa tvoj MIZERNO, NESPREJEMLJIVO nizek honorar 250 EUR!!!!!!!!!, mi znaš povedati, kam hudiča gre ostali denar? Tistim, ki prodajajo TVOJE delo mogoče nadaljnjih 1000 (!), ostalo si vzame založba, ki milo rečeno ne daje ne vem kakšnih zneskov za promocije, da bi se potem knjiga dobro prodajala, nasprotno, še v knjižnice jih slabo prodajo.
Se opravičujem, ker me je malo zaneslo, ampak za božjo voljo, nehajte se že enkrat prodajati pod ceno, pa bo morda tudi drug malo drugačen.
No ja, če mi bo kdo morda prevetril tole razmišljanje v nasprotno smer, je zelo dobrodošel.

Anejka, če finančne postavke, ki jih navajaš v svojem postu, držijo, je založba, ki med drugimi izdaja tudi moje knjige, lansko leto obrnila kar 100.000 evrov (izdala je priblišno dvajset knjig?!). Če je to res, je “keč” v samem sistemu, ki tovrstno poslovanje dopušča. Precej težav na področju slovenskega založništva bi lahko rešil zakon, ki bi založniku naložil, da mora avtorju izplačati tolk pa tolk keša na avtorsko polo. Tako bi krojaček, ki nam kroji usodo (beri: država), ubil kar nekaj nezaželenih, brenčečih in bacilonosnih muh, ki zastrupljajo slovensko knjižno produkcijo, na en mah. Založbe bi prisilila v zaostritev uredniških kriterijev za izdajo knjig, bolj precizno in poglobljeno lektoriranje in sploh vse, kar je povezano z izidom knjige kot se spodobi za vedno manj cenjen in spoštovan največji zaklad človeštva. S tem bi se seveda bistveno zmanjšala poplava nekvalitetne literarne produkcije na slovenskem knjižnem trgu, ki jo bolj malo ljudi bere, še manj pa kupuje, kot vemo vsi, založbe pa prisilila v bolj kvalitetno promocijo izdanih knjig, saj bi jim le ta omogočila prodajo izdanih knjig in tako finančno preživetje. Slabe in izkoriščevalske založbe, ki zajedajo avtorje, ki jim pišejo knjige, njihove knjige pa prostor v knjižnicah, kjer bi lahko stale boljše, ki ga subvencionira država, bi tako avtomatsko odpadle (če bi še naprej ribarila v kalnem) v zaostrenih kritrijih (prioriteta naj bi bila kvaliteta in ne kvantiteta). Na dolgi rok bi se zaradi dobrih, berljivih in kvalitetnih knjig dvignila tudi ljubezen do branja slovenskih knjig, ki je danes na zavidljivo nizkem nivoju – kriva je predvsem izdaja knjig na ho-ruk, ki se slabo spisana, urejena in lektorirana, polna slovničnih, korekturnih in tiskarskih napak prodajo knjižnicam, ki pokupijo vse kar leze in gre na slovenskem knjižnem trgu. Kakšna je posledično slovenska bralna kultura pa tako ali tako vemo. Ti pa predlagaš nekakšen kulturni bojkot, če se ne motim. Ne vem, če je ravno to rešitev.

Primož, če bi to naredili, bi se seveda stanje na knjižnem trgu res precej izboljšalo, tako za avtorje kot za bralce. Žal pa bi bilo to precej v nasprotju s svobodnim in odločujočim trgom, za katerega smo se pred leti tako borili, pisatelji še zlasti ;-)!
Zakon torej ne bo varianta. Pomagalo bi, če bi minimalne tarife sprejeli avtorji ali vsaj prevajalci, ampak saj vemo, da večino v Sloveniji izdanih leposlovnih knjig plačajo avtorji sami. A to niso knjige, o katerih bi se kaj dosti govorilo na teh straneh (čeprav se Robert Ron trudi in tudi prodal je ohoho) ali kje drugje.
Enako kot le redki v trgovini kupijo najboljše hrenovke, večina pa najcenejše, je tudi s knjigami. Osveščanje malo že pomaga, ampak kaj dosti pa ne.
Anejka, še malo insajderskih podatkov: če knjiga nima subvencije in je njena cena 100 enot, od tega poberejo: 45 enot knjigarna, 15 tisti, ki je spravil knjigo do knjigarne (trgovsko pot si torej precej podcenila, že akviziter dobi čez 30% od knjige, torej vsaj trikrat več od avtorja ;-), 15 tiskar, 10 avtor, preostalih 15 enot pa se deli med založbo in njene morebitne zunanje podizvajalce (prelom, oprema, morebitna promocija itd.). To je sicer hud približek s kup izjemami, ampak globalno še zmeraj drži.
Ko knjiga dobi subvencijo, avtor običajno dobi več kot polovico njenih proizvodnih stroškov, kar sploh ni napačno, saj take knjige v glavnem pokupijo (z različnimi stopnjami popustov) knjižnice in bi moralo v urejenem sistemu tistih 45 enot za knjigarno izginiti. Seveda pa bi potem izginila tudi večina knjigarn – ko sprašujem po njih, mi pravijo, da z zasebnimi kupci naredijo od 30 do 10 odstotkov prometa ;-(. Knjigarnarji, dopolnite, prosim, Vale Novak v BTC je najbrž že izjema, ne? Država bi torej za knjigo veliko naredila tudi, če bi knjige, ki jih subvencionira, tudi pošiljala direkt v knjižnice, glede na njihov interes seveda, da ne zaidemo čisto v državno gospodarstvo.
Kolikor sem do poslovanja založbe VED zadržan (kar izvira iz branja vrste njihovih knjig), jim je pa treba tudi priznati, da imajo letos nominiranca za nagrado Fabula. To najbrž nekoliko razbija tisto priljubljeno (tudi na teh straneh) teorijo zarote, da vse odnesejo veliki …
Aja, še o promociji – ta naj bi po teoriji promocije pomenila 5% proračuna. Pri knjigah v 500 izvodih s po slovenskih merilih spodobnimi honorarji je to nekje 300 evrov. Zdaj pa dajte malo posurfat po ustreznih cenikih in razmislit, koliko sekund na televiziji ali centimetrov v časopisih je to. Knjigi, razen največjim projektom, ostane samo neformalna promocija. Zato tudi nekateri avtorji in/ali založniki na teh straneh opozarjajo nase ;-). Dejansko se pozna vsak prodan izvod – ker takoj dvigne prodajo za kar lep del odstotka, hehe.

Kako pa avtor lahko kontrolira prodajo oz. (po)natis…ali je sploh mogoče, da založba te stvari “malo skriva” ?

Je mogoče. Resnična prodaja je skrita celo insajderjem 😉 … Mogoče se zato založbe tako branijo uvedbe nečesa, podobnega Books in Print Catalogue?
Edini kontrolni mehanizem je prodaja knjižnicam, registrirana po izvodih v cobissu.
Vsekakor pa je plačilo po prodaji poslovni samomor, če vzamemo v poštev porabljeni čas; potem se bolj splača prodajat sam – ampak o tem smo že govorili.

Insajder, jebeš ti oz. jest svobodni in odločujoči trg (kaj takega v resničnem svetu ne obstaja!), če pa le-ta močno škoduje narodnemu duševnemu zdravju, če ga že kar ne ogroža…z vključno vsem spoštovanjem do pisateljske borbe za prosti trg, izvzemši odpravo cenzure, seveda.