Na Guardianovem blogu How not to handle bad reviews http://www.guardian.co.uk/books/booksblog/2011/mar/30/jacqueline-howett-bad-review so se dotaknili zanimive teme. Kritik je nek roman odpravil z razmeroma tehtnimi in sploh ne zlobnimi argumenti, potem pa je avtorica v bliskoviti vojni odkljukala seznam vseh možnih napak, ki jih je moč storiti. Branje je silno zabavno: http://booksandpals.blogspot.com/2011/03/greek-seaman-jacqueline-howett.html

Ne gre pa zgolj za zabavo, jasno. Zastavi se več vprašanj, recimo o kakovosti elektronskih knjig, izdanih v samozaložbi in brez zoprnega kritiškega očesa velike založbe, o pomanjkanju samorefleksije, o vprašljivosti fantastičnih ocen, ki jih na Amazonu delijo ljudje, ki ocenijo samo dotično knjigo, in seveda o osebnih mnenjih, o katerih se ni vredno pričkati.

Uredniki se mi smilijo. Lektorji se mi smilijo. Avtorji se mi smilijo. Včasih se smilim tudi sam sebi, a potem knjigo pač odložim in se izpljuvam tukaj. Zatem se mi spet smilijo avtorji, a morda ne tako zelo kot na začetku.

In, kot lepo začne bloger z Asimovim: “Avtorji se delijo na dve vrsti, na tiste, ki ob slabi kritiki krvavijo obilno in vsem na očeh, in na tiste, ki krvavijo obilno in na skrivaj.” Iz primera neke Jacqueline Howett je jasno razvidno, kaj je bolje.

To je verjetno res. 🙂 Kot je gotovo res, da je tale “obilno” relativen, od dva deci pa do hektolitra krvi. 🙂 Kar je odvisno od a) avtorja samega (kakšen tip oz. značaj je), b) od kritike. Obstajajo namreč tudi resno slabe kritike. Ne negativne, ampak slabe, take, iz katerih vidiš, da pisec kritike določenih (ali celo večine) stvari ni dojel ali pa ima preslabo znanje, da bi razumel. Potem je še kritiška drža, ki je lahko nevtralna, četudi je kritika negativna, lahko pa je cinična, posmehljiva, poniževalna … Skratka, kup reči, ki vplivajo na to, kako bo avtor kritiko sprejel.

Je pa tako, da učenje marsikdaj boli. 🙂 Pri učenju pisanja malčka boli roka. Pri učenju, kaj vem, zgodovine, statistike … – vstavite poljuben predmet – te boli glava. 🙂 Ko (in seveda če!!) se učiš, kako postati boljši avtor, boli duša. Tudi ob nevtralni kritiki čuti kak zbodljajček. Ampak če imaš pred seboj cilj, predvsem pa, če nisi vpet v zarjavele verige prepričanja, da je vse, kar sproduciraš, čisti biser, so taki zbodljaji postranska stvar, ki kmalu zbledi, pozitivni učinek takega sprejemanja (kakovostne) kritike daleč preseže tovrstne “padce na trda tla”.

Sama sem prepričana v dvoje:
Nobena stvaritev ni tako popolna, da ne bi mogla biti še boljša.
Kdor v vsaki kritiki vidi osebni napad nase in na svoje delo, je nezrel kot človek – in verjetno tudi kot avtor.

In pri tem linku gre za slednje. 🙂 Mislim, ojoj, ženska! It hurt you’re braines. 😀 A ni boleče smešno (ali pa samo boleče), ko ti z takšo ihto negdo zatrejuje in h krati dokazuje kak piše izvrztno? :))

Kerstin