Avgustovsko branje
Neverjetno zanimivo. Jaz sem pa ravno konec julija končno spet enkrat hotela povedati, da me je po dolgem času ena knjiga spet prijetno presenetila, in ta knjiga je prav Knjigarna.
Meni je simpatično napisana, tekoča, karakterji tipično angleški, tudi dogajanje striktno staro angleško – ker Angleži so v resnici še vedno točno takšni in prav nič v knjigi me ni presenetilo, razdražilo ali zdolgočasilo. Tudi konec mi je bil ljub: krut, nepopustljiv, niti malo idiličen… Kar tudi ni vsak dan.
Hja, kako so mnenja različna…
Linden MacIntyre: Škofova desna roka
Roman, ki govori o senzacionalističnih stvareh – nesenzacionalistično. Velik bravo avtorju, tem bolj zato, ker je sicer novinar. Knjiga je popolnoma “literarna”, napisana tako, da jo lahko počasi predihavaš in uživaš ob branju, ob vsakem opisu, dogodku, dialogu.
Oče Duncan, škofova desna roka, ima neprijetno nalogo, da “kaznuje” duhovnike, ki so prekršili katero od božjih zapovedi (zlasti ne nečistuj). Ta kazen seveda ni taka, kot bi si želeli mi, laiki (kadar gre za mladoletne osebe). To poznamo iz primerov, ki so prišli v časopise: cerkev je grešnike iz svojih vrst “kaznovala” tako, da jih je premestila v kak neambiciozen, zahojen kraj, kjer pa so, seveda, mnogi imeli le še več svobode za svoje packarije.
Vendar se roman ne osredotoča na to. Tudi mučnih, bolečih opisov dejanskih “akcij” ne boste našli. In vendar pove vse. Kajti če dovolj raziščeš posledice, je tudi vzrok jasen. Dedukcija, kot bi rekel Sherlock. 🙂 In potem je tu še beg v alkohol(izem), tu so dvomi, nihanja … tudi pri duhovnikih, ki niso – v očeh laikov – zagrešili česa resnega. Tudi duhovnik je človek, tudi on se zaljubi. Zgodba vam utegne vzbuditi gnev, dvom ali kaj tretjega o celibatu.
Nadvse priporočam!
Kerstin
Demšar: Hotel Abbazio – priporočam ljubiteljem žanra, inšpektorja Vrenka in bralcem kar tako, dobro napisano, simpatičen svež veter glede kraja dogajanja, zanimivi vrivki, ki se igrajo s statistiko (do katerih sem imela med branjem sicer ambivalenten odnos)
Zusak: Kradljivka knjig – ravnokar sem jo končala, tako da sem trenutno še brez besed, vsekakor odlično pisanje (temu avtorju resno zavidam!), čeprav se konkretni temi v celoti izogibam (nacistična Nemčija, trpljenje, holokaust) in čeprav žalostnih knjig načeloma ne berem, saj mi pomeni branje razvedrilo in me težke knjige običajno ravno ne razvedrijo. Ampak knjiga je zame res mojstrovina. Za priporočanje: če niste preveč občutljivi, zelo priporočam.
Res, hudo sem razočarana, ker tole ne morem pisati v temo Man Booker. Knjiga je namreč odlična!
Andrew Miller: Pure
Pariz leta 1785, ko so že vsi vedeli, da je v Franciji nekaj zelo narobe in da bo potrebno nekaj spremeniti (resetirati, če hočete), ni pa še bilo jasno kako bi to naredili. Mlad, a ne zelo mlad, inžinir, dobi nalogo (skoraj) neposredno od Ludvika XVI, da prekoplje oz. očisti pokopališče sredi Pariza, ki je prenapolnjeno – tako zelo, da trupla ob nalivih dobesedno vdirajo v kleti sosednjih hiš in se po soseski širi smrad in ima hrana čuden priokus. Malce groteskna tema – že to se mi zdi enkratno, a knjiga mi je všeč še zaradi drugih stvari. Če grem od manj k bolj pomembnim:
– naslovnica. Jean-Baptiste malce zadet od morfija, v svoji novi obleki barve pistacije, spi za mizo v svoji sobi s pogledom na pokopališče
– dr.Guillotin. Zdravnik v pravem pomenu besede. Kakšna ironija, da se že čez nekaj let njegovo ime začne povezovati z napravo, ki je prinesla smrt toliko ljudem.
– začetek in konec romana. Oba se dogajata v Versaillesu, ki je tu precej drugačen, kot smo ga navajeni. Precej bolj čuden.
– moški liki. Večinoma jih povezujejo prijateljstvo, tovarištvo, težnje k skupnemu cilju. Lepo.
– ženski liki. Zelo raznovrstni – od angela v človeški podobi, preko dekleta, ki jo je prekopavanje pokopolišča spravilo v norost, do prostitutke višjega ranga, Predvsem pa nobenih stereotipov. In da ne pozabim – tu so tudi povsem ohranjena trupla mladenk v grobovih.
– duh 18.stoletja
– in pa seveda Jean-Baptiste. Človek razuma. Racionalen v vseh pogledih, a vendar zelo človeški, občutljiv za svet in ljudi okrog sebe, Upam, da je leta, ki so sledila, preživel.
No, potem sem prebrala še:
Margriet de Moor: Virtuoz (žepna Beletrina)
Tudi 18.stoletje, tokrat Neapelj. Dve stvari sta presenetljivo podobni v obeh knjigah. Prvi je opis gledališča oz. opere, kjer se je zabavalo, jedlo pečene piške in pomaranče, odpadke metalo na tla, uriniralo v nočne posode in potem še malo poslušalo pevce na odru.Druga stvar je knjiga Newtonizem za ženske (ali tako nekako), ki je bila verjetno v tistem času zelo popularna kot darilo nekoliko bolj razgledanim ženskam. Zaradi teh dveh stvari me je za trenutek zaskrbelo, da je Miller malo plonkal od de Moorove, a je strah zelo hitro minil. Virtuoz se z Millerjevo knjigo ne more primerjati. Virtuoz je s svojim povdarjanjem erotike in dekadence dolgočasen.
Sicer pa, roman bi mi bil verjetno bolj zanimiv, če bi sama imela vsaj nekaj smisla za glasbo. Tako pa je bil le nekakšen vpogled v življenje kastratov.
Že od študentskih let, ko sva se s cimro ob skupnem branju Taroka pri Mariji veliko narežali, pa tudi resno predebatirali, je Vinko Moderndorfer moj najljubši pisatelj… In zato pri branju prvih 30 strani Nihče več ne piše pisem nisem trpela, ni se mi vleklo. Ne bi je odložila, tudi če ne bi vedela za vaše pohvale.
Mojstrsko!
To je skoraj vse kar lahko rečem.
Vinko je car 🙂
Priporočam NA KONCU MAVRICE, avtorice Cecelie Ahern.
Je ljubezenska zgodba, polna humorja ..
Dve osebi, ki sta prijatelja že od svojega petega leta starosti in ki v svojem odnosu doživlajata takšne in drugačne vzpone in padce.. Usoda vedno znova združi.
Je pa napisana v obliki pisem, emailov, pogovorov preko interneta.. Ampak je vseeno lahko slediti dogajanju.
Moje počitniško julijsko/avgustovsko branje:
Robert Musil: Zablode gojenca Torlessa.
V ospredju pripovedi je mladostnik, ki živi in se šola na strogi vojaški šoli. Vsebinsko knjiga razčlenjuje odnose z vrstniki, in sploh mnoge dileme in težave odraščanja. Knjige sem se lotila na priporočilo, vendar me (sicer jedrnata in večplastna pripoved) ni kaj bolj angažirala. Na trenutke nekoliko duhomorno branje.
Agota Kristof: Šolski zvezek.
O knjigi je bilo napisanega že veliko. Izjemna knjiga. Okleščena, srhljiva pripoved skozi usta dvojčkov pusti nepozabni vtis.
Branko Gradišnik: Strogo zaupno na Irskem.
Avtor na posrečen, veder način (čeprav mestoma pretirava) pripoveduje o svojem popotovanju po tej deželi. Knjige sem se sicer lotila z rahlo rezervo, a se mi je zdela simpatično branje.
James M. Cain: Dvojno zavarovanje
Odlična kratka hard boiled kriminalka iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Kratko, udarno, berljivo, izčiščeno. Odličen prevod in še boljša spremna beseda Branka Gradišnika. Prevodni zadetek v črno: hard boiled = zakrknjen. :-). Priporočam, celo bolj kot precej bolj razvpit roman istega avtorja, Poštar pozvoni vedno dvakrat.
Obseg knjige in oblilca dela sta botrovala, da sem se skozi knjigo prebijala skoraj dva tedna. Skozi Služkinje namreč. Zelo prijetno branje, lahkotno, poletno. Stil ženskega kramljanja ob kavici, nič poglobljeno, moreče. Se mi zdi, da tudi ne omogoči nekega generalnega vpogleda v opisovano problematiko, ampak bolj parcialno v stilu Razočaranih gospodinj. Te so tudi najboljša vzporednica, ki se mi posveti, in dobro označi vzdušje in nivo knjige.
Zoran Benčič: Psi brezčasja
Meni odlično branje. Takoj padla v zgodbo o nekem pol podzemlju, v katerem ni nobenega pozitivca. Čeprav sama knjige ne bi označila kot kriminalko, pa se mi vzdušje v knjigi in predvsem okrog glavnega junaka zdi še najbolj podobno filmom (knjig žal nisem brala) o detektivu Philipu Marlowu – vse je temačno, črno in pokvarjeno, a vseeno vse skupaj izpade simpatično in na nek način pozitivno. Uživanje v res dobrem romanu mi je čisto majčkeno pokvarilo le odkritje, kdo je morilec. To je malo sfaleno, sicer pa res izvrstna knjiga.
Lucija Stepančič: V četrtek ob šestih
Stepančičeva me je s svojim načinom pripovedovanja, strukturo dogajanja, različnimi vidiki pripovedovanja in pripovedovalke ter z izvrstnim jezikom dobesedno sezula. Zgodba o iskanju ljubezni se konča z aidsom in samomorom – vse to že na prvih straneh knjige. Potem pa se šele zares začne. Prvovrstno branje.
Renato Baretić: Hotel Grand
Ne morem pomagat, ma meni je šlo do srca. Še zdaj si popevam uno Haljino pesmico, sem ji kar sama določila neko žalostno melodijo… Osnovna zgodba se mi zdi vrhunsko lahkotno branje tipa (in – mirno lahko rečem – tudi ranga) Davida Benioffa, vzporednice z delom njegovega Mesta tatov so se mi kar naprej porajale. Neposrečeno pa se mi je zdelo to, kar naj bi roman naredilo poseben in ga dvignilo iz povprečja – torej vložki blogovskih komentarjev. Kar se mene tiče, so samo motili tok zgodbe. Ker pa se v njih najde nekaj fajn misli o samem romanu in hrvaški književnosti, bi jih morda avtor lahko uvrstil na konec knjige. Meni bi bilo tako bolj všeč :-).
Najbrž ni treba posebej poudarjat, da vse tri knjige zelo zelo priporočam?!
Oscar Wilde: Zločin lorda Arthurja Savila in druge zgodbe
Ko sem knjigo prijela v orke, sem bila prepričana, da gre za popolnoma novo izdajo. A knjiga je izšla leta 2001. Ni videti, da bi jo sploh kdo vzel v roke (knjigo sem si izposodila v knjižnici). V njej je še vedno razglednica – slika Oscarja Wilda. Škoda. Wildove zgodbe so neprecenljive, hudomušne, domišljene in cinične. Kaj morem – Wilde mi je pri srcu že od nekdaj in tole odkritje mi je razveselilo tale nedeljski dan.
@Enka: Končno še nekdo!
Meni sicer ni bila dolgočasna, sem pa tudi ostala povsem nepotešena 🙂 Res ne vem, v čem je ves hype, kar se tiče Parfuma.
Prebrano: Kluun: Vdovec
Listi se obračajo sami, če bo pa še eno na to temo napisal, bo nekaj podobnega kot Masajka, se pravi totalno zvodenelo in samo sebi namen. Mirno prebavljeno, ampak brez kakšne večje vrednosti. Sem pa zadnjič vidla, da se je tip vrgel v pisanje in da ima še enih par romančkov (ker pa ne znam nizozemščine, pojma nimam, o čem so :).
V branju: Hiša na ulici oblakov od T. Wintona. Poročam.
Miljenko Jergović: Otac
Tudi tokrat zgodovina, le da gre za osebno skozi zgodovino ali pa za zgodovino skozi osebno, kot pač obrneš. Smrt očeta, s katerim MJ sicer ni živel, je povod za pisanje o otrokovem doživljanju ločenega življenja, nekako okornem odnosu z očetom – a tudi o nerodnih stvareh, kot je ustaška babica, ki jo je videl enkrat samkrat, kar pa seveda ne pomeni, da njena politična drža ni imela nikakršnega vpliva na celotno družino in zlasti na življenje njegovega očeta. Veliko zgodovine za takšno družinsko temo, obenem pa zelo osebno pisanje. Seveda na dušek prebrano.
V teh dneh, ko je preko 30 stopinj vročine, berem o dogodkih pri več kot 30ih stopinjah mraza.
Christoph Ransmayr: Grozote teme in ledu (žepna beletrina)
To je ena takšna moderna pustolovska knjiga, kjer se romaneskno besedilo izmenjuje s citati iz ladijskih dnevnikov, seznami, razpredelnicami, pa tudi ilustracijami. Zasledujemo arktično odpravo Avstro-Ogrske leta 1872, ki se je namenila doseči severni pol, kar ji sicer ni uspelo, uspelo pa ji je odkriti Deželo Franca Jožefa I. Večinoma je ladja Tagetthoff potovala prikovana na ledeno ploščo, na milost in nemilost prepuščena tokovom, vetrovom. Med branjem mi je ves čas prihajala na misel tale slika: http://en.wikipedia.org/wiki/File:Caspar_David_Friedrich_006.jpg V knjigi sicer ni tako zelo hudo, je pa temu zelo blizu.
Potem pa je tu še ena zgodba in sicer popotovanje mladega Italijana več kot 100 let pozneje, ki se napoti po sledeh odprave in izgine neznano kam.
Zanimivo. Pustolovski roman kot pustolovski roman. Česa več pa v knjigi ni najti. No, mogoče še to, kako brez pomena je bilo vse to pehanje za novimi odkritji, raziskovanji in kako nepomembni so bili prepiri kdo je bil kje prvi, da o ceni za to sploh ne govorimo.
Minette Walters: Ledenica
Waltersova je ena mojih favoritk (če ne celo kar favoritka) tega žanra (namreč kriminalk ali detektivk, hm, ne poznam prave razlike, pilgrim, help!). Po knjigi sem posegla nagonsko, bila je namreč med znižano “robo” skupaj z raznimi priročniki, amandami quick, živimi zažganimi ipd., vendar me je seveda znano ime takoj prepričalo v nakup (kljub založbi; ob tem naj povem, da sem se lotila branja s precejšnjim strahom, ne pred vsebino, ampak pred jezikom in pravopisom; a odličen prevajalec F. Miklavc je opravil dobro delo, hvala bogu, treba pa je bilo pač imeti v mislih ves čas vedro vejic in jih posipati tja, kjer so manjkale, silne težave pa so (urednici? korektorju? postavljalcu besedila?) delali tudi narekovaji; suma sumarum – proti temu, kar sem že brala od Učil, je tale knjiga z jezikovno-lektorskega stališča solidna).
Ledenica je menda prvi roman Waltersove; zelo berljiv, dovolj napet, z dobro razdelano zgodbo, liki dovolj dodelani, razen inšpektorja Walsha, ob katerem skoraj do konca ne veš, kaj bi, z vodilno temo in številnimi motivi včasih kar naporna, vsekakor ne ravno najbolj “izi krimič”. Zelo priporočam, sploh pa ljubiteljem žanra!
Še ena pripomba – človeka kar zaboli, kot ti takole “falijo” naslovnico. Je tisti, ki jo je naredil oz. potrdil, prebral res samo naslov knjige? Na naslovki je zamrznjen obraz (videti je bolj ženski kot moški), obraz v ledu oz. malce pod ledom.
Ledenica v knjigi je bolj hladilnica (kakršne – zemljanke – poznajo pri nas na Krasu, recimo, pa gotovo še kje, ampak zdi se mi, da obstaja še en drug izraz za to, ne zemljanke), torej o kakšnem ledu ni niti sledu; truplo v njej pa je
pozor, spojler
a) moško,
b) popolnoma razpadlo, neprepoznavno in predvsem – “odtajano”, prav nič hladno, še manj zamrznjeno.
K.