V zadnjem tednu tri knjige dobre bere, prav nad vsemi navdušena, nad vsako posebej:

Revni milijonar – odlična zasnova zgodbe, tista prava Indija – z revščino in živopisnostjo, super poletno branje. Je resna, je zabavna in pageturner.

Samotnost praštevil – sicer zelo turobno in temačno vzdušje, ampak teče in vleče.

Kratko, čudovito življenje Oscarja Waa – noro dobra zgodba, tudi ne lahkotna (za psiho zelo močna bralna izkušnja), je pa knjiga, ki ti da velko. Se mi zdi, da po njej za kanček bolje poznam karibsko dušo.
Mi je pa knjižničarka v zvezi s to priporočila še Umazano havansko trilogijo, ker je baje enako (če ne še boljši) dober vpogled na Kubo. Tako da bo ta naslednja, skupaj z Mestom tatov in Pasjeglavcem, ki me spremljajo na morje.

Vrnila sem se izpod borovcev (letos je bilo precej hladno in mokro), kjer sem prebrala – ja, res je:

Lev N. Tolstoj Vstajenje
Klasika. Lahko bi popisala strani, toliko vrednih stvari je bilo v knjigi, a kdo bi to bral. Torej, bolj ali manj samo o zgodbi – za tiste, ki knjige, tako kot jaz, niso prabrali že v srednji šoli, pa bodo mogoče to storili zdaj, kajti že zgodba sama je zelo zanimiva in vleče.
Knez Nehljudov je porotnik na obravnavi, kjer sodijo prostitutki, ki je domnevno zastrupila svojo stranko. Med procesom spozna, da je obtoženka dekle, ki jo je pred leti zapeljal in nato zapustil. Čuti se odgovornega za njeno žalostno usodo in se želi nekako oddolžiti. Pripravljen se je poročiti z njo, vendar ona ponudbo zavrne. Kljub temu se Nehljudov odloči, da jo spremlja na prisilno delo v Sibirijo, kamor jo napotijo.
Najljubši mi je bil prvi del, ko se Nehljudov odloči, da bo spremenil svoje življenje in ne bo ostal ravnodušen do Katjušine usode. Stori drugače kot bi storilo 90% ljudi na njegovem mestu. Odločitev je huda in zahteva ogromno poguma.
No, pa da omenim še konec. Tam se Nehljudov dokoplje do spoznanja, ki je – nič več in nič manj kot – odgovor na vprašanji, od kod je vse zlo na svetu in kako doseči človeštvu najvišje dostopni blagor. Enkratno branje.

Nu, prevod mi pa ni bil všeč. Med drugim so me motila “ubita okna”, pa to, da sta “minila jetniške celice” ali pa “vnanjost”, pa “nravnost”…. A sodobnejšega prevoda verjetno ne bom dočakala…

Dean Karnazes: Ultra maratonec ker kdaj paše prebrati kaj o “norih” tekačih!

Benioff: 25. ura : močno sem hvaležna Titiji (se mi zdi), da je priporočala Mesto tatov (in na sploh zbirko Bralec, iz katere sem na dopustu z velikim navdušenjem prebrala tudi Vodo za slone in jo posodila zdolgočaseni najstnici, kateri je knjige rešila dopust na morju – vsaj tako punca pravi), ki sem ga po branju tudi sama močno reklamirala in si, seveda, v knjižnici priborila še tale biserček. Rada berem knjige, ki so pisane s (skritim) namenom, da se po njih posname film. Mi je pa vseeno, če ga posnamejo ali ne, ker si ga že sama zavrtim v glavi.

Po prebranem zajetnem delu zbirke Bralec je zaenkrat moj favorit še vedno Voda za slone, tesno ji sedita oba Benioffa (Mesto tatov in 25. ura) ter seveda Smreka bukev lipa križ. Enka, Titija, strinjam se z vsem, kar sta zapisali (kot sem, menda že v junijskem branju, zapisala – “scenaristični” slog, če je dovolj bogat, tudi mene ne moti), tisto z Zojo me je pa tudi zelo prizadelo in sem to sliko še lep čas nosila v glavi (ah, zdaj pa je spet oživela, ko sem prebrala vajina komentarja).

Prebrano: Daniel Poliquin: Semenj
Zanimivo, malce odbito, zanimiv glavni lik, ki je pravzaprav mešanica potepuha, flegmatika in sanjača, tako rekoč brezdelneža, ki pa kar nekako vozi skozi življenje; opis Concorde in njena vloga v njegovi zgodbi – čista desetka!

V branju: Aravid Adiga: Beli tiger
Ker nisem ravno navdušena nad Vzhodom, niti politično niti turistično niti sploh :), sem se knjige lotila z (neupravičeno) skepso – in doživela prijetno presenečenje! Če ne bi bila primorana, je sploh ne bi odložila. Tako pa sem zdaj nekje na polovici in lahko rečem: doslej izvrstno branje. Zgodba milijonarja, ki je začel kot betel pljuvajoč, po jajcih se praskajoč šofer bogatašev, in sicer v obliki pisma kitajskemu predsedniku.

K.

Ian McEwan The Comfort of Strangers

Uf, grozljivo.
Verjetno eden od zgodnejših McEwanovih romanov pripoveduje o paru srednjih let, ki počitnikuje v Benetkah. No, Benetke niso nikjer konkretno omenjene, a iz opisov se da sklepati, da to so. Ali pa tudi ne, saj se glavna junakinja sredi poletne noči zazre v ozvezdje Orion – tega se v pa v Benetkah v tem letnem času absolutno ne da. Tako mimogrede…
Ta precej zdolgočasen par sreča malo čudnega domačina in potem še njegovo, tudi precej nenavadno ženo. Srečanje je kot da slučajno, vendar se kaj kmalu izkaže, da tukaj ni nobenega naključja, pač pa je vse grozljivo natančno načrtovano. S svetlobno hitrostjo nas posrka v vrtinec spolnosti, v katerem ne manjka sado-mazohističnih (no, ali pa ti celo prevladujejo) in homoerotičnih vložkov, vse se pa konča v dih jemajočem zaključku. Vredno prebrati. Proti koncu knjige sem imela oči prilepljene na strani.
Sicer pa je celotno pisanje po mojem mnenju nekje na nivoju On Chesil Beach ali pa Otrok o pravem času, kar pomeni mnogo bolje od Amsterdama, a daleč od tega, da bi doseglo Pokoro.

Hi hi, če te bo zelo mučilo, a so bile Benetke ali ne, pa le pokukaj na Cobiss in poglej, kako je naslov slovenskemu prevodu ;-).

@Enka:
Hvala 🙂 Nisem vedela, da je prevedena. Vprašanje, če bi se knjige lotila v angleščini, če bi to vedela. In potem se tudi ne bi ves čas branja spraševala, kako le bi naslov prevedli v slovenščino.
Torej, ja, so Benetke. Če povem po pravici, v to skoraj nisem dvomila. Tisto glede Oriona je pa pisateljski kiks. Ob priložnosti bom prečekirala, kako je s tem v slovenski izdaji. In kolikokrat so omenjene Benetke – v originalu niti enkrat.

@hermiona:
Tvoj zapis o knjigi me je zaintrigiral in zato sem pokukala na Cobiss, če je zadeva v slovenščini tudi na voljo, da jo preberem. McEwana še nimam predelanega (Amsterdam se je ustavil po 15-20 straneh in to je vse). Če zadevo realiziram, bom poročala tudi o morebitnih omembah Benetk :-).

Salvatore Niffoi: Vrnitev v Baraule

Carmine Pullana se na starost vrne v domači kraj in poskuša odkriti skrivnost, povezano z njegovimi pravimi starši, bil je namreč posvojen.
Mešani občutki. Do polovice sem brala z navdušenjem, naprej pa sem bolj listala kot brala. Vse gre po istem kopitu: Carmine sreča vaščana, ta mu pove najprej svojo življenjsko zgodbo, potem pa še svoj spomin na tisto, kar naj bi se ob Carminovem rojstvu zgodilo. In znova in znova. Prvih par je še zanimivo brati, naprej pa ne več.

Kljub tvojemu menju, pilgrim, in seveda zato, ker mi je bila Heinichenova prejšnja všeč, sem mrtvece s Krasa prebrala. In mi je kar žal. Motilo me je tole vpletanje politike in zapletenih tržaški odnosv in zgodovine. Tega se ne da razložiti kar tako, površinsko.
In res, nobene napetosti … ma, ne bom ponavljala tvojih besed. Se popolnoma strnijam z njimi.
Poleg vsega, slab prevod, lektoriranje pa tudi. Nekaterih povedi sploh nisem razumela!

Še enkrat moj zadnji stavek: Hudo seriozno tole branje torej ni, zaradi tematike pa bi ga tudi kot lahkotno človek težko proglasil, a vseeno priporočam za takrat, ko ste v bolj na izi bralskem razpoloženju. Tisto z Zojo sem pa prebrala en večer, ravno preden so se mi oči začele zapirat in sem knjigo morala odložiti. Sem vedela, da ni pametno, da odneham ravno tam, a ni šlo drugače. Logična posledica: huda nočna mora, zbujanje, jok v spanju, cela štala skratka. A ne glede na vse to jaz knjige v svojih bralnih zapiskih ne bom uvrstila med resno branje (kar pa nima zveze s kvaliteto, da se razumemo).[/quote]

Malo sem površno brala, ampak ob omembi “na izi branja” gotovo ne bi sama nikoli pomislila na Benioffa, ampak na kako Amando Quick, Viktorio Holt, Konsalika in podobno. Od tod nesporazum.

Sicer pa sem prebrala na zadnjem delu dopusta še Konje krast, ki so mi bili pričakovano všeč in sem tako zaokrožila res super počitniško bero (ne vem, kdaj mi je bilo nazadnje toliko knjig všeč zapored, po mojem ne od otroških let dalje), nato pa še kriminalko Utišani in pogubljeni (triler z inšpektorjem Falconom) avtorja Roberta Wilsona, ki se je začel v redu, v nadaljevanju pa tako zapletel, da na koncu praktično nisem več vedela, kaj se dogaja. Se mi pa zdi, da je malo pretiraval s Španijo, najbrž zato, ker pač ni Španec (kar naprej neke španske besede, nazivi poklicev in organov, hrana…).

Zdaj kolebam med knjigama Leonarda Cohena (predpriprava na njegov koncert v oktobru) – če je kdo bral, se priporočam za mnenje, in Vieweghovimi Angeli vsakdanjega dne. Glede na to, da ni več dopusta, bo šlo branje spet počasi, tako da moram skrbno izbrati.

Polona Glavan Noč v Evropi

Spomnim se, da je bila knjiga pred leti v izboru za Kresnika. Brala sem intervjuje, recenzije in vsi so bili v smislu “Knjigo je treba prabrat”.No, po približno osmih letih je verjetno napočil pravi čas, da se knjige lotim. Nostalgija po času, ko bi si lahko nadela nahrbtnik in vtaknila interrailko v žep, a za to nisem imela poguma, je tako verjetno še bolj izrazita.
V knjigi je pet odličnih zgodb o backpackerjih, vsaka zase celota, ki osvetli določen del mišljenja, doživljanja teh mladih ljudi. Med seboj so samo narahlo povezane – samo toliko, da vemo, da se dogajajo na istem nočnem vlaku iz Pariza v Amsterdam. Razred zase je epilog. Ta za piko na i, nekaj junakov zgodb kar močno (in nepričakovano) zameša, a potem tudi precej hitro razreši.
Od vseh zgodb mi je bila najboljša tista, ki opisuje Slovenko Nino. Nekako je Nina najbolj izkušena in zrela od vseh backpackerjev na tistem vlaku, pa vendar tudi njo še marsikaj bega in spravi s tira.
Vsekakor must-read za vsakega, ki se odpravlja z interrailom po Evropi. Tudi s praktičnega vidika – recimo, da se kaj zve o tatvinah na vlaku.

Sem pa med prebiranjem knjige imela ta privilegij, da sem backpackerje, medtem ko sem brala o njih, lahko tudi opazovala. Iz službe se namreč vozim z mednarodnim vlakom in v zadnjem času jih je tam gori kar nekaj. In kako zanimivo! Res je, da najprej, ko pridejo do prostega sedeža, zvalijo svoj nahrbtnik na sosednji sedež in ga šele precej za tem, ko se malo odpočijejo in se razlezejo po sedežih, potisnejo na polico nad sedeži. Brez predsodkov si sezujejo superge. Plastenka z vodo je vedno na dosegu roke. Samo cigarete znajo biti problem. Zdaj se na vlakih več ne kadi, backpackerji so pa vsi po vrsti strastni kadilci.

V drugem delu svojega (pre)kratkega dopusta sem predelala tole:

Philip Hensher: The Northern Clemency

Tisti, ki ste jo brali, veste, da je zadeva tako špehnata, da na dopust (če ni predolg) ni treba vleči skoraj ničesar drugega 🙂
Zgodba o življenju članov dveh angleških sosedskih družin se plete skozi kakih dvajset let, niti se prepletajo, a nikoli tako, da bi človek izgubil štreno, kakor bi mignil, si na strani 500 ali 600 in ko odložiš, si pravzaprav več kot zadovoljen z izkupičkom.

Ohoho, kakšen krasen dopust! Če si ne bi zadnji dan zelo spretno vrgel kajaka na prste na nogi, bi bil praktično brez madeža, hehe.

Prvo knjigo sem počasi preglodal že doma. Simon Mawer: The Glass Room. Nominiranka za bookerja 2009 je razmeroma soliden roman, v katerem malce nasilno dominira modernistična hiša na Češkem. Lepo zaokrožena zgodba skozi desetletja, prečiščen, dokaj puščoben slog, pod črto pa nič posebnega.

Ali Shaw: The Girl With Glass Feet je korajžna knjiga. Mladi Idi MacLaird se stopala počasi spreminjajo v steklo, in to je to. Zgodba je povedana z odločnim glasom in v pravi pravljičarski maniri, lepo umeščena na obskurno otočje in pospremljena z ustreznimi ljubezenskimi zgodbami. Ne bi me motilo, če bi bile življenjske niti morda rahlo manj pretenciozno prepletene in če bi bil konec drugačen, a kaj hočem, roman je tudi takšen, kot je, vreden branja.

Rosie Alison: The Very Thought of You je bila nominirana za orange 2010 in pravzaprav materializira vse tisto, kar si mislim o tej skrajno zahojeni literarni nagradi: kakovosten pofl, če to sploh obstaja. Osemletna Anna Sands se v veliki evakuaciji otrok na začetku druge svetovne vojne umakne na angleško podeželje v zasebno šolo, ki jo vodi zakonski par. Solidno napisan ljubič, in nič več.

Bruce Chatwin: Utz, romančič o ekscentričnem zbiralcu porcelana, sem glodal skoraj ves dan, kakšnega posebnega navdušenja ali razočaranja pa ni bilo.

Douglas Adams: The Salmon of Doubt je itak obvezno branje za vse fene Štoparskega vodnika, saj ponuja redek vpogled v življenje velikega mojstra, za vse ostale pa je zvežčič prejkone nepotrebna potrata papirja, ki bi ga lahko bolj koristno uporabili za tiskanje reklam. Simpatično čtivo.

Paul Torday: Salmon Fishing in the Yemen se me je poleg Shawovega romana najbolj dotaknil. Presunljivo je, kako pri romanu natančno vidiš, da je avtorju od začetka do konca jasno, kaj počne in kako bo to naredil, in povsem padeš v tempo zgodbe, ki je pripovedovana na različne načine, od dnevnika in pisem do elektronske pošte in parlamentarnih zapisnikov. Dobra knjiga, ki si res zasluži, da je masovna uspešnica.

Colm Tóibín: Mojster je zavzel neslavno najslabše mesto letošnjega poletnega dopusta. Tóibína že itak ne maram, roman o Henryju Jamesu pa tudi ni nekaj, zaradi česar bi se mi cedile sline. Patetično pisanje, idealiziranje ter povzdigovanje junakovih misli, dejanj in občutenj mi je paralo živce že od prve strani; temu se je počasi pridružil občutek, da je k Tóibínovemu klamfanju malce dodal še prevajalec – ne vem, no … Na 124. strani se mi je odfucalo in sem knjigo zabrisal nazaj na polico. »Pokvarjena je. Nekaj dela ni starega.« »Pomislil je, da se bo vrnil in kupil tapiserijo, ko bo enkrat minilo dovolj časa.« »… in se zavedal, da bo trajalo veliko let in veliko naporov, preden bo njegovo ime na vrhu.« »Premišljeval je, kako je vse življenje izpostavljen Londonu, ker so ga sem pripeljali, ko je imel šest mesecev, med enim očetovih zgodnjih iskanj večne modrosti, zemeljskega zadovoljstva in nečesa neizrekljivega in duhovnega, kar se mu je vedno uspelo izmakniti.« »… Henry starejši pa je imel dovolj denarja, da je sledil zasebnim zanimanjem med najbolj slovitimi umi dobe …« »Goose ni vedel, da je bil Henry dojenček v hiši, ko se je to zgodilo.« Pa ne moreš tako, no.

Na tem mestu je kup mojih knjig izginil in sledila je panika z iskanjem knjigarn v najbližjem mestecu.

Vedrana Rudan: Dabogda te majka rodila je obvezno branje za ljubitelje lirične in prefinjeno poduhovljene Rudanke, čeprav je romanček dokaj povprečen in zašpiljen s predvidljivim »nepričakovanim« obratom. Rudanko imam rad.

Sue Townsend: Adrian Mole and the Weapons of Mass Destruction je bila edina sprejemljiva zadeva na policah z angleškimi knjigami, pa še ta je povsem običajen džankfud, pospremljen s koncertom za eno struno. Sue Townsend pač inteligentno živi na stari slavi (tudi jaz bi, z veseljem), knjiga sama pa je bila smešna za del otoške civilizacije leta 2004, vsi ostali pa se ji komot in brez slabe vesti izognemo.

Tako.

Jean-Christophe Rufin: Vonj po Adamu, s podnaslovom ekološki triler.
tako nekako je, ko se odločiš, da je kul izdati eko triler kot vsaj 600 stranski špeh, morda malo na vzor Schätzingovega petega dne, o katerem je bilo tu že govora in ki je, mimogrede en tak zelo zanimiv eko triler z zelo izvirno osnovno idejo, potem ti pa ne znese, ker:
– nisi pisatelj, ki se je pač lotil eko tematike, ampak obratno, ekolog, ki skozi (nekakšno) romaneskno obliko predoooolgih dialogov oziroma opisov pogovorov sporoča svoje ideje;
– se lotiš tematike, ki ni nevem kako izvirna (bakteriološki terorizem);
– ne znaš stopnjevati napetosti, upoštevati dramaturgije, dozirati zanimivih vložkov, ki bi poskrbeli za vsaj osnovno mero suspenza itd.;
– misliš, da je za uspeh nujno potrebno (obenem pa dovolj), uporabiti prizorišča po celem svetu, kjer mora biti obvezno kakšen new york, pa pariz in še kaj eksotičnega, recimo johanesburg ali vroclav,
– uporabljaš prežvečeno vohunsko tematiko ala CIA, MI5 in podobno.
no, zanimiv je na koncu dodatek o romanu in virih, kjer poda nekaj zanimivih naslovov, opozori na nekaj eko pojmov, ki znajo biti zanimivi (recimo deep ecology), obenem pa (brez opombe, tako, da se ne ve, ali gre za kiks avtorja, urednika, prevajalca ali koga tretjega) na hitro optoži michaela crichtona navadne ekopropagande, kar bralca prej zanese na misel, da je to morda moč tudi ali celo prej reči za delo, ki ga drži v roki. ob vsem tem pa se na tem mestu zgrešeno sklicuje na crichtonov roman airframe (kritična točka), ki govori o preiskovanju letalske nesreče in nima nobene zveze e ekotematiko, misli pa najverjetneje na strahovlado (the state of fear), o kateri je bilo tukaj tudi že govora in je (po moje) dober roman svojega žanra z kompleksno obdelano tematiko, ki se je loteva.

odloženo brez škode po 125 stranek, oziroma 21,7%.

Edvard Kocbek – osebni dosje: Vsebinsko zanimiva knjiga, jezikovno zanič. Presenetljivo je, da relativno izobražen človek lahko dela take pravopisne in slovnične napake, kot se pojavljajo v knjigi. Še bolj pa je presenetljivo, da jih ne popravi lektor.

Fidel Castro Ruz – La victoria estratégica. Najnovejše delo starega revolucionarja. Pisano v njegovem slogu – samovšečno in pompozno.

Gerald Martin – Gabriel Garcia Marquez – a life. Zelo dobra biografija GGM-ja.

Javier Marias Tako belo srce

Zelo fajn, če ne kar super knjiga. Se pridružujem večini tistih, ki so jo na tem forumu že omenili in hvalili. Malo sem se sicer zgubljala v (pre)dolgih stavkih, ki se vedno znova vrtijo okrog istih besed; preveč se mi je zdelo, da je oklepajev in ponavljanj, pa dobro…
To je knjiga o besedah, ki se nam zdijo tako poceni, da jih z lahkoto trosimo naokrog, ob tem pa se sploh ne zavedamo, da so v resnici zelo močne in pomembne ter da lahko spreminjajo življenja. In to je tudi knjiga o skrivnostih, pri katerih smo v dilemi, ali naj jih razkrijemo, ali naj še naprej ostanejo skrivnosti. Tudi one imajo izredno moč nad ljudmi in njihovimi življenji.
Za povrh pa še nekaj vpogleda v življenje prevajalcev in tolmačev. Zelo zanimivo.
Pa še to: v Pradu imajo res Rembrandtovo Artemis – še nikoli opazila. Za tiste, ki jih zanima, kakšna je debeluška z biseri, ki je tako močno razjezila čuvaja Matea, da jo je že začel žgati, spodnji link.
http://en.wikipedia.org/wiki/File:Rembrandt_Artemis,_1634..jpg

Patrick Graham: Evangelij po Satanu

Grobo rečeno morda Da Vincijeva šifra v razbohoteni in nepopisno mračnejši obliki. 542 strani branja o veliki laži cerkve, o bogu, ki ni bog, o temni strani človeštva in višjih sil, začinjenih s primernim stopnjevanjem napetosti, Vatikanskimi spletkami in ljubezensko zgodbo, vleče k branju, čeprav bi, čisto iskreno, knjiga z lahkoto pogrešila sto do dvesto strani. Določene reči se ponavljajo, občutek imam, da tudi zato, da bi bralec laže sledil – kar bi bilo učinkoviteje, če bi bila knjiga krajša. Liki so večinoma temeljito izrisani, situacije so skorajda epske – kar predstavljam si jih na velikem platnu. Zgodba s posebnim pogledom na nastanek sveta (ne le našega) in vere, ki ti da misliti, in hkrati zgodba, ki jo težko odložiš. (Ampak jo moraš, ko pa je knjiga tako debela – ne moreš je prebrati na dušek. :)) Na koncu morda malo pretirava s teorijo zarote, ki jim na splošno nisem preveč naklonjena. Avtor tudi “pozabi”, pri vseh svojih izčrpnih razlagah, pojasniti nadnaravno moč zasledovalcev-menihov. Vseeno knjiga, ki jo priporočam (razen če vam (ne)krščansko-zarotniška tematika ne leži). Je mnogo bogatejša od Šifre in se bolj “usede”.

K.

Peter Mayle: Provence A – Z

Tole je knjiga, ki se veže na sicer meni ljub žanr: nekdo kupi hišo v Franciji/Grčiji/Italiji/…, jo obnavlja, spoznava ekscentrične, a simpatične lokalce in njihove navade, plus kuharski recepti, umetnost etc.

No, tole je napisano v obliki gesel, ki predstavijo Provanso z veliko vidikov. Informativno in v glavnem zabavno.

Boris Dežulović: Christkind. Soočenje številka dva, enaki simptomi, a sem se tokrat prebil do konca. Dežulović je zastavil ambiciozen roman o potovanju skozi čas, srečanju z dečkom Hitlerjem in nekaterimi sodobniki, a se mu je ambicioznost zataknila v grlu. Ves čas se mi je pred očmi vozila majhna kača, ki zeva, da bi požrla malce večjo in nadvse presenečeno ovco. Škoda, morda bi si lahko letvico postavil rahlo nižje in jo spektakularno preskočil, tako pa … Preveč vsega.

V prevodu se nekajkrat simpatično pojavi njegovo veličanstvo “Franjo Josip”, ki je seveda naš Franc Jožef, ali pa recimo vprašanje, navajam na pamet, zakaj se vsi časopisi, ki so v angleščini Times, pri nas imenujeno Vrijeme.

Ken Follett: Noč nad vodo (1991; Preš. družba, 2009)
Follet kot follett: zelo berljivo in malo poenostavljeno, gangsterji v črtastih oblekah in živopisanih kravatah, ljubezenske zgodbe (krat 3), najbolj simpatično pa je, da gre za nekakšen poklon Agathinemu Umoru v orientekspresu. najprej je tukaj načrt letala s poimenskim sedežnim redom, učiteljica enega od junakov je gospodična Marple, nekdo omeni ugrabitev Lindbergovega otroka, nekomu je ime Hartmann, nekdo se zgraža nad damskim robčkom, nekdo omeni vožnjo po Nilu in potovanje z orientekspresom, itd.
tudi follett na svoji spletni strani omeni, da ga je navdihnil omenjeni agathin roman.
no, pa še precej zanimiv opis posebnega fenomena, boeinga 314, hidropalana, ki je kot prvi prevažal potnike preko atlantika.
za na plaži kar v redu.

Ferdinand von Schirach: Zločini (Dovganočka, 2010)
opisi nekaj kriminalnih primerov nemškega pravnika. precej raznoliko (nekdo upravičeno umori svojo ženo, nekdo kolje ovce, nekdo nastavlja ljudem risalne žebljićke in jih fotografira, ko si jih izdirajo, poklicni morilec v silobranu zmlinči dva skinheada …
lepo napisano, nepretenciozno, na trenutke malo spominja na Zlato Petra Greenawaya.
za na plaži kar v redu.

Si morda brala Hotel Pastis (hm, ali pa je bila Leto dni v Provansi?)? Primerjava? Mene so navdušili opisi Provanse v vseh pogledih (zgodovinsko-etnološko-kulinaričnem in še kakšnem :-)), vendar so me plehkost ljubezenske zgodbe in za lase privlečeni zapleti/razpleti z “mafijo” odvrnili od nadaljnega branja knjig P. Mayla.

Si morda brala Hotel Pastis (hm, ali pa je bila Leto dni v Provansi?)? Primerjava? Mene so navdušili opisi Provanse v vseh pogledih (zgodovinsko-etnološko-kulinaričnem in še kakšnem :-)), vendar so me plehkost ljubezenske zgodbe in za lase privlečeni zapleti/razpleti z “mafijo” odvrnili od nadaljnega branja knjig P. Mayla.[/quote]

Hm, šment, ne vem, ali sem ali nisem. Nekaj od tega prav gotovo, mogoče Leto (a je bilo to tudi nadaljevanka?), tale tvoj opis z mafijo mi je tudi nekam znan, ampak nisem prepričana.
Ma ja, pri tem žanru nam je marsikaj v veselje, marsikaj pa tudi ne (velja tudi recimo za F. Mayes in njene knjige o Toscani; vseeno sem jih prebrala večkrat, ene take sorte eskapizem je zgleda tole – rožice pa zelišča pa hrana pa …).

No, čeprav je avgusta že konec, bom dala zraven še svoj seznam:
– S. Larsson: Millenium 1, 2, 3 (vsak del ima še svoj naslov, ampak se mi jih zdaj ne da pisat … požrla sem pa vse tri v enem tednu)
– A. Hribar: Rodbinska kronika Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi (zelo fajn, samo na koncu sem bila kar malo žalostna)
– trenutno prežvekujem knjigo D. Grossmana za 3 evre Glej geslo: ljubezen. Gre mi nekako kot star kos kuhane govedine: škoda mi je meso stran metat, vztrajam samo še zato, ker imam Grossmana rada. In knjiga je slabo lektorirana.