Ravno sem hotela vpisati tole pod julijsko branje, pa sem se spomnila, da je že avgust 😉

Andre Agassi: Open

Ena boljših avtobiografij športnika, mirno se lahko postavi ob bok Vilfanovi. Z zanimivo razliko, da je Vilfan oboževal košarko, Agassi pa je tenis celo svoje življenje sovražil, vendar zaradi tiranskega očeta ni imel možnosti odnehati.

Arnaldur Indridason: Mesto kozarcev.

Odlična islandska detektivka, ki s svojo neizprosnostjo in temačnostjo zasenči celo Wallanderja. Res mus za ljubitelje tega žanra, ki jih med nami ni malo.

Žal si posebno omembo, kajpak negativno, zasluži prevod, ki je očitno narejen iz angleščine in Učilom še enkrat več kvari ugled. Prevajalki očitno niso domače niti tako pogoste besede, kot so ‘headlights’ (žarometi in ne naglavne luči), in fraze, kot so ‘let my hair down’ (dati si duška in ne spustiti lase). ‘Televizijski set’ me je pa naravnost sezul.

V Cobissu pri Mestu kozarcev navajajo kot izdajatelja Didakto in ne Učila. Ne da bi opravičevala Učila, ki imajo slabe prevode in še slabše lektorirane knjige, ampak opozorila na to, da tudi pri Didakti ne dajo kaj prida na kvaliteto.

Didakta res ni bogvekaj, ampak k sreči njihova produkcija ni prav velika. Kar pa zadeva Učila: kot založba, ki knjige izdaja kot po tekočem traku – sploh zato, ker gre za takšne, ki dosežejo širok bralcev -, bi morali biti uredniki skrbni še iz drugih razlogov. Branje je za marsikoga edini način učenja slovnice – sama sem že tak primer. Moja naravoslovno krepkejša glava je naravnost idiotska, ko gre za šolsko podajanje slovničnih pravil. Če bi bilo moje pisanje odvisno od tega, ne bi znala postaviti nobene vejice, nič. Slovnica je bila zame vedno popolnoma nerazumljiv jezik, kot finščina ali arabščina. Ne pravim, da so bile nekoč vse knjige bleščeče napisane in prevedene, vseeno pa sem z vnetim branjem posrkala veliko znanja.

Glede učenja slovnice iz knjig, ki niso slovnice, se povsem strinjam. Vendar so uredniške možnosti omejene z obliko dela v tovarni. Velika razlika je, če mora urednik (uredniško) prebrati 10 ali pa 60 knjig letno. Ko je v Sloveniji izhajalo trikrat manj knjižnih naslovov letno, je bilo profesionalnih urednikov precej več …

Naj razrešim par nesporazumov: knjiga je zares izšla pri Didakti, poleg tega pa je tudi lektorirana (če smo že ravno preskočili na slovnico). Problem je torej izključno v uredniškem delu. Ker povsem verjamem Insajderju, da je s časom kriza, se mi je utrnila ideja, da bi lahko vzpostavili nekakšno bazo prostovoljcev, ‘bralcev dobre volje’, ki bi bili pripravljeni prevod prebrati in popraviti najdene cvetke. Jaz bi se takoj javila za kako knjigo do dve na mesec, sploh pri detektivkah! Kaj mislite?

Vladimir Vertlib: Vmesne postaje

Roman, tematsko oprt na pisateljeve osebne izkušnje, pripoveduje o ruski judovski družini, ki se odpravi iskat novo domovino, kar se izkaže za bolj zapleten podvig, kot so si člani obetali – sledi namreč desetletno življenje v kovčkih, nabito s čakanjem po konzulatih, potovanji, na hitro vzpostavljenimi in še hitreje razdrtimi bežnimi prijateljstvi, razočaranji … Zgodbo pripoveduje otrok, akterja pa sta še oče, katerega vedenje bi še najbolje opisal izraz blaga bipolarna motnja, pri katerem se obdobja neutemeljenega optimizma in aktivizma izmenjujejo z enako močnimi obdobji depresije in neaktivnosti, ter bistra, stoična, neskončno potrpežljiva in predvsem iznajdljivejša mama. Dogajanje se nenehno ponavlja, in ko se ti že zazdi, da imaš tega dovolj, nenadoma prav to nenehno pakiranje, potovanje in čakanje romanu podeli smisel.
Delo je izšlo v zbirki Euroman in malce prekaša svoje blede vrstnike, pretirano pa tudi ne. Tri, morda tri zvezdice in pol.

Stella Rimington: Skrita nevarnost

1. roman nekdanje vodje Britanske obveščevalne službe MI5 (ali MI6, tomato tomejto:). Niti ni švoh triller, zgodba tudi ok, rahlo raztegnjeno vse skupaj, čeprav se ne ponavlja, ampak je enostavno toliko napisano. Vpogled v meni neznan svet vohunjenja, obveščevalnih služb in teh reči, vrejetno kar do ene mere avtentično, če je pisala avtorica po lastnih izkušnjah.

Pa še tole v vednost v povezavi z debato zgoraj:
http://www.bukla.si/index.php?prikaz=uvodnikBukla&id_uvodnik=1098

Zapis o počitniškem branju še dolgujem, morda bo, morda pa tudi ne, avgustovsko pa kaže takole:

Kiran Desai: Hullabaloo in the Guava Orchard

Tale se mi je nekako zdela obetavna že, ko sem prebrala njeno Dediščino izgube (nisem ravno dol padla, zdela se mi je preveč raztreščena, ampak čisto ok) in sem jo sedaj v knjigarni hitro zagrabila.
Zgodba o malce posebnem bivšem poštnem uradniku, ki zleze na drevo in noče več dol, morda koga spomni na Calvina in njegovega barona na drevesu (Il barone rampante ali The Baron in the Trees – strašno fajn zadeva, mimogrede). Začetek je več kot obetaven, potem pa po mojem mnenju zgodba zgublja z vsako stranjo, od tam naprej, ko tip zleze na drevo, sem precej grizla, tudi glede konca nisem prepričana.

Končno sem si vzela več čas za branje:-) Obvezno Metod Pevec – Teža neba. Prekrasna knjiga, ne boste mogli odložiti. Takoj v knjižnico/knjigarno:-)

Umberto Eco: Po rakovi poti
Wright: Moralna žival – slednji za tiste, ki radi razmišljajo, kritično presojajo, filozofirajo…

Jennifer cruise: Noro zaljubljena
Lucia Etxebarria: Čudež v ravnovesju – tile dve pa za tiste, ki imajo radi lahkotno branje, humor, kratkočasenje, obe superrr

Tess Gerritsen: Izginule

Predlagam pa še:
Moč prijaznosti
Kar čutiš, lahko zdraviš
Nezvestoba (Veronika Seles)
Socialna inteligenca

Brala sem nekaj njenih komentarjev na forumu MON-a v času, ko ga je moderirala – zadošča.
Razlog več, da ni želje po branju knjige, je ta, da še nisem izčrpala glavnino tiste literature, ki govori o kvalitetnem partnerstvu.

Veit Heinichen – Mrtveci s Krasa (Meander, 2010)
vse, kar so zapisali v Bukli, drži, zanimiv zaplet, aktualnost vsebine (odnosi na meji, fojbe, tihotapljenje …), žanrsko dokaj neoporečno … obenem pa že dolgo nisem imel v rokah kriminalke, ki bi me pustila tako hladnega. nobene napetosti, nič suspenza, zaradi katerega bi želel čimprej skočiti na nasledno stran, v bistvu mi je bilo čisto vseeno, kako se bo končalo, knjigo bi lahko neprebrano odložil kadarkoli, pa čeprav so bili v njej zanimivi delčki in na to, kaj me je motilo, sploh ne znam pokazati. zdaj pa vedi 🙁

Jeff Lindsay – Dexterjeve mračne sanje (Didakta, 2009)
prebrano na mah, čeprav sem, ko sem po prvih dveh straneh ugotovil, da gre za prvoosebno izpoved miamijskega masovnega morilca, ki svoje žrtve obredno secira in raztelešuje, kar opisuje (na srečo brez morbidnosti, naturalizma in podobnega) ter se posveča notranjim monologom, postal skeptičen, da je to to, sem potem zaradi istega – ter dokaj hudomušnega pisanja – zdaj precej navdušen. zanimivo. celo skoraj boljše (no vsaj drugačno) kot druga knjige iz iste zbirke z zanimivim oblikovanjem (prva stran besedila kar na naslovnici) – mišljena je Taščica (Jo Nesbø)

in še nekaj: ko je pred časom oče kresnika, vlado žabot, negodoval nad izbiro lanskega lavreata vojnovića, češ, da je za pravi roman potrebno tisto, kar je imanentno samo tej zvrsti, to je možnost zapisovanja notranjega toka zavesti glavnega junaka, je ima v tem žanrsko precej čistem izdelku več kot dovolj.

Fritz Zorn: Mars

Za tiste, ki radi prebirate knjige o junakih in junakinjah, ki jih doleti rak, utegne biti tale knjiga bodisi prijetno presenečenje bodisi totalno razočaranje. Zame je bila prvo. Nobenih “petih stopenj žalovanja”, nobenega “pogumnega boja z boleznijo”, nobenih kemoterapij, nobenih sprav s partnerjem/otroki/odtujenimi prijatelji. Skratka nič, kar bi sodilo v ta “žanr”.
Avtor, ki je delo pisal med bolehanjem za rakom in za to, da bo knjiga tudi izdana, menda izvedel dan pred smrtjo pri dvaintridesetih letih, se je vsem tem skušnjavam, če jih je sploh imel, odpovedal. Očitno brez težav. Knjiga je napisana suho, da bolj suho ne more biti, v njej je najti kar nekaj hudo črnih duhovitih opazk, rak pa je omenjan zgolj kot posledica tega, o čemer delo govori. Govori pa o življenju in okoliščinah, v katerih je avtor odraščal in tudi odrasel. Rak ima vlogo posledice, ki sicer ni bila nujna, a je njega pač doletela, tako je vsaj menil.
Delo je sestavljeno iz treh delov, najobširnejšega prvega, krajšega drugega in še krajšega tretjega. Prav to pa je tudi edina slabost: če bi obsegala prvi del, morda z dodatkom nekaj strani iz drugega, vsekakor pa brez tretjega, bi bila naravnost odlična, vsekakor pa udarnejša. Tako pa proti koncu zaide v ponavljanje tistega, kar je bilo sicer odlično, v drugi rundi pa seveda nima več takega učinka.
Mimo tegale sitnarjenja pa je knjiga prava klofuta klasičnim solzivkam na to temo. Tudi prevod je zadel pravi ton, jezikovno pa je tak, kot se spodobi.
Škoda, ker je izvirnik nastal že leta 1977, saj je knjiga taka, kot jih v zbirki Euroman iste založbe ves čas pogrešamo – za zapomnit.

Ups, napačno sem napisala – Jennifer Crusie je prav. Prekrasna knjiga. Govori o ženski, ki po dvoletnem razmerju z “naj” moškim v mestu ugotovi, da pravzaprav vedno počne vse po njegovem in, da jo na koncu vedno pregovori tako, da se ona strinja. Ko nekega dne posvoji psičko, s čimer se on seveda ne strinja (in ga potem mnogokrat še hoče ubiti), se ona odseli, si kupi hišo in se sčasoma preda drugi ljubezni. Njen bivši tega preprosto ne more doumeti, ne da ji miru, jo zasleduje, ji grozi, jo poškoduje, pošlje vse možne inšpekcije nad njenega psa in hišo, ji poskuša preprečiti odobritev posojila, skratka kot svojo last jo želi vzeti nazaj…
Vzporedno tečejo še zgodbe o njeni prijateljici, ki po 17. letih zakona želi znova doživeti razburjenje, iskrice s svojim možem (in, ker ji tega ne da, ne razume, se odseli k glavni junakinji), istočasno mama glavne junakinje ugotovi, da bi lahko njena spolna prijateljica prišla živet k njej, zato se njen mož odseli k glavni junakinji, itd, itd.

Zgodba o ženskah, ki se odločijo, da bodo končno pomislile nase in naredile “drobno” spremembo. priporočam kot lahkotno branje, hkrati pa v razmislek ali morda k povodu za kakšno spremembo:-)

Je kdo morda že prebral katero od spodnjih knjig? :
– Koliba
– Samotnost praštevil
– Pirati srca

Prvi dve MK zelo oglašuje pa še ne vem, ali me vlečeta ali ne…. Isto je z Eleganco ježa, tudi še ne vem, ali bi se je lotila ali ne…

Konec meseca nekje se nameravam lotiti še Sto obrazov notranje moči (Alenka Rebula). Do takrat pa še kup drugega branja:-)

@TheSaraUnique: če bi vprašala mojo ženo, bi ti med vsem zgornjim najbolj priporočila prav Alenko Rebula.

Carol Shields: Small Ceremonies

Zgodba o tem, kako se junakinja loti pisanja romana, za katerega je idejo dobila v nekem drugem (sicer neobjavljenem) romanu, sama svoj roman opusti, a kasneje ugotovi, da si je pri njej sposojal njen prijatelj … v končnem obratu njeno življenje postane snov za roman nekoga tretjega – cela ta preja lepo teče skozi ovinke družinskega življenja in dileme literarnega ustvarjanja.

Kot piše na platnicah, “her prose is addictive” (točn tko!).

Kri cvetlic – Anita Amirrezvani
Ne vem po kakšnem ključu me pritegnejo knjige tipa zgoraj omenjene, Knjigarnarja iz Kabula, Teka za zmajem in Tisoč veličastnih sonc, ampak vse štiri so mi odlične. Nikoli me ni kaj preveč vlekla vzhodnjaška kultura ali muslimanska vera ali kaj takega, te pa so me posrkale in še danes, po par letih, odkar sem imela v rokah prvo in tretjo, se mi zdijo ene boljših, kar sem jih kdaj brala. Pa če že govorim o ravnokar predelani — roman o revni mladi punci, ki se zaradi očetove smrti z mamo iz vasi preseli v mesto, zaradi tega doživlja stvari, za katere se ji nikdar ni zdelo, da jih bo, sčasoma odraste v žensko, ob vsem tem pa tako ali drugače živi svoje sanje: izdeluje preproge. Lepo napisan roman, bogat z opisi iranske kulture, življenja, vere, ahitekture in kulture izdelovanja iranskih preprog. Vmes so spretno vpletene zgodbe, ki si jih pripovedujejo ljudje iz roda v rod, ki – vsaj meni – prav pašejo vmes in ne zmotijo toka pripovedi. Ne manjka niti žgečkljivih opisov noči v dvoje, ki kar vzburijo čute :)), pri čemer priznam, da sem bila kar pozitivno presenečena nad (vsaj za tiste kraje) svobodomiselnostjo glavne junakinje. Komur ležijo tovrstne reči, priporočam zelo zelo.

Orhan Pamuk: Istanbul

Ja, šele zdaj … Knjiga je res pravi poklon Istanbulu, tudi fajn spominska literatura, moram pa priznati, da sem se sem in tja malo podolgočasila in kako stran preskočila. Ne veliko, a vendar. Zastavlja se mi vprašanje, ali je tako zato, ker nisem Istanbulčanka in mi pač manjka štofa, ki mi ga 14 dni bivanja v tem mestu pač ni moglo dati. No, vseeno mislim, da je zanimiva tudi za tiste, ki z Istanbulom niso povezani in ga tudi ne nameravajo prav kmalu obiskati, za užitek v branju tudi ni treba biti kak strasten navdušenec nad seznanjanjem z drugimi kulturami itn.

Po drugi strani se nisem mogla upreti fiktivni primerjavi: kaj bi dobili, če bi se po taki zasnovi pisanja sorodne knjige o Sarajevu lotil Jergović? Upam si trditi, da bi bila ta knjiga … ne bom rekla boljša, vsekakor pa sočnejša, mislim, da bi bila podoba mesta pred nami bolj živa. Ali pa sem morda nepoboljšljivo pristranska … (Trivia: MJ knjigo Istanbul neizmerno ceni in si je med obiskom Ljubljane omislil še slovensko izdajo – navdušen je bil nad njenim videzom).

@Katja10 – se zelo strinjam glede Istanbula, tudi sama sem se tu in tam malo podolgočasila.

Sicer pa:

Carol Shields: The Box Garden

Tale je “spremljevalni roman” k oni zgoraj (Small Ceremonies).
Spremljavo gre razumeti v tem smislu, da se vsak roman osredotoča na eno sestro – seveda pa ni nujno, da se bereta skupaj, ampak sama si pač nisem mogla kaj 😉
Meni je fajn, o koncu bi se morda dalo debatirati, ampak vseeno se vse skupaj lepo sestavi.

Uf, sedaj mi je pa zmanjkalo CS …

Sem vesela, da nisem edina, ki jo je Istanbul dolgočasil.Ves čas sem čakala na sočnost, na nekaj, kar bo potegnilo (pa maram Istanbul, zelo), ampak ni šlo. Od 1 do 5? 2

Prvi dan avgusta sem dokončala Projekt Lazar (A. Hamon), kar pišem predvsem zato, ker me je konec, s čimer mislim zadnjih par strani, prijetno presenetil, tako da sem celo pripravljena vzeti nazaj nekaj bentenja nad starimi vici in zlajnanimi anekdotami :-). In knjigo zdaj seveda še močneje priporočam.

Kljub drugačnim nameram sem iz počitniške torbe najprej potegnila Mesto tatov (David Benioff). Še eno oblegano mesto, tokrat Leningrad. Knjiga je skrajno simpatična zadeva, se ji pa vidi, da je pisana z (vsaj skritim) namenom po njej posneti tudi film. A to ni moteče, ker so liki res odlično izdelani, že dolgo v nobeni knjigi tako (kot Koljo sem že kmalu ugledala Brada Pitta v mlajših letih, ma ni hudič, da ga ne bi uspeli pomladiti za tale film, ko ga bodo delali, no!). Sama štorija sicer v glavnih črtah teče povsem predvidljivo, vendar se od enega do drugega pomembnega zasuka zgodi kup iskrivih dialogov in drobnih pripetljajčkov, tako da jo je res težko odložiti. Hudo seriozno tole branje torej ni, zaradi tematike pa bi ga tudi kot lahkotno človek težko proglasil, a vseeno priporočam za takrat, ko ste v bolj na izi bralskem razpoloženju.

No, ne vem zakaj sem se letos čisto zapletla z vojnami, apak še eno knjigo iz te malhe sem prebrala. Steven Galloway: Sarajevski čelist. Zapis v Bukli je dovolj pritegnil moje zanimanje, da mi je v knjižnici takoj, ko sem jo ugledala, že tudi skočila v torbo. Tip je knjigo napisal na podlagi pogovorov z ljudmi, ki so doživeli oblegano Sarajevo. Tudi tu gre v bistvu za prežvečene zgodbe, a me to nekako ni motilo. Trije (izmišljeni) liki, dva navadna človeka in ena ostrostrelka, pripovedujejo vsak svojo zgodbo dovolj domišljeno, da je zanimivo. Sem in tja avtor sicer zaide v “filozofsko” pretiravanje v razmišljanjih ali dejanjih, a zadeva ostaja berljiva do konca. Osebno mi je manjkal lik z druge strani, bodisi mož s hribov (tu se recimo lepo vidi, da je pisec tujec, saj niti enkrat ne uporabi besede četniki, čemur se niti Jergo ni mogel ogniti) ali še bolje kak prebivalec iz okupiranih področij Sarajeva. Ljubiteljem tematike knjigo priporočam močneje, ostalim bralcem pa zmerno :-).

In za konec edini fijasko iz počitniške torbe. Asja Hrvatin: Od RTM do WTF. Zanesljivo ena od knjig, pri kateri me je zelo pritegnil naslov. Še nekaj prijaznih (zdaj to vem!) besed za popotnico na različnih koncih in krajih (Bukla, ovitek knjige) in hopla, knjigo sem kupila. Otroci pač prihajajo v leta, ko jim bo treba podtaknit kakšno branje za razmislek in debato o drogah, kaj naj. No, ampak tele knjige moji otroci ne bodo brali, vsaj ne po moji volji. Knjiga je katastrofa. Otročja. Dobesedno. Naivna do konca. Šolski spis na 300 in nekaj straneh (pa si upam stavit, da so na založbi zadevo še krajšali). Ne rečem sicer, da branje ne teče, vendar je to tudi vse. Je res dovolj, da si pismen, star manj kot 20 let, pa da veš, da narkomani drogi rečejo (tudi) steš, da ti največja slovenska založba izda knjigo?!? Skratka:bejžte stran.

Enka, tudi jaz sem na dopustu brala Benioffovo Mesto tatov. Strinjam se, da je knjiga zelo v redu, vendar pa je sama ne bi označila ravno kot lahkega branja, vsaj zaradi vojne tematike ne in s tem povezanega nasilja (zame malo preveč, zlasti v zvezi s tistimi puncami, ki jih glavna junaka najdeta v hiši v gozdu). Knjigo kot celoto pa vseeno zelo priporočam.

Berem še eno reč, ki je povezana z Rusijo in vojnami, toda tokrat gre za fantastično zgodbo, ki se dogaja ob Napoleonovem korakanju proti Moskvi, gre za knjigo Twelve (Jasper Kent). Zanimivo je zgodovinsko ozadje, zgodba sama pa se mi zaenkrat kar precej vleče. Malce sem tudi skeptična do točnosti podatkov, saj o Rusiji piše Anglosaksonec. Po krajšem preverjanju po internetu bi rekla, da se je kdaj pa kdaj zmotil. Nisem pa uspela ugotoviti, ali je francosko ime Dominique res Dominikiia v Rusiji (jaz bi šla stavit, da je Dominika). Mnenje si pridržujem do prebranja (če sploh bo).

Sem imela pa ekstremno srečno roko s počitniškim branjem. Po priporočilu tega foruma sem prebrala Small World (Suter), ki me je res zaintrigiral s samo zgodbo in z opisovanjem demence kot bolezni, zadeva se mi sploh ni zdela dolgočasna, kot je nekdo pred kratkim napisal. Zelo priporočam (zanimivost: gre za zbirko Bralec založbe Modrijan, v kateri je izšla tudi Benioffova knjiga, pa tu zelo priporočana Voda za slone, pa Mož, ki je bral Disneyeve stripe, pa Smreka bukev lipa križ – bo treba resno preveriti še ostale naslove zbirke).

Dalje sem prebrala eno precej noro reč Pride and Prejudice and Zombies, ki je čisto zaresen tekst Jane Austen, v katerega je nek duhovitež (pozabila ime) vrnili par zombijskih delov (zame ne preveč, sem se bala, da bo čisto neka svoja štorija). Sveže in zabavno. Priporočam ljubiteljem Jane Austen brez predsodkov.

Slučajno sem prebrala kratek roman Iana McEwana Amsterdam, ki se mi je zdel tudi zelo v redu (boljši kot Pokora, prebrana nekaj let nazaj).

Pa še: Darilo števil (Ogawa), kjer se za moj okus lahkotno branje brez kake posebej trdne zgodbe oplemeniti z matamatičnimi navedki, kar ga naredi prav berljivega (obenem pa človek ponovi nekaj malega matematike). Zanimivo: tudi tu je junak z motnjami spomina (a tu ima le 80 minut spomina). Zmerno priporočam.

In sedaj sem končno uplenila v knjižnici Konje krast. Upam, da me po nekaj zaporednih knjigah, ki so mi bile všeč (kar se ni zgodilo že leta), ne bo razočarala prav ta težko pričakovana knjiga.

Še enkrat moj zadnji stavek: Hudo seriozno tole branje torej ni, zaradi tematike pa bi ga tudi kot lahkotno človek težko proglasil, a vseeno priporočam za takrat, ko ste v bolj na izi bralskem razpoloženju. Tisto z Zojo sem pa prebrala en večer, ravno preden so se mi oči začele zapirat in sem knjigo morala odložiti. Sem vedela, da ni pametno, da odneham ravno tam, a ni šlo drugače. Logična posledica: huda nočna mora, zbujanje, jok v spanju, cela štala skratka. A ne glede na vse to jaz knjige v svojih bralnih zapiskih ne bom uvrstila med resno branje (kar pa nima zveze s kvaliteto, da se razumemo).

V zbirki Bralec sta izšli tudi Projekt Lazar in Sarajevski čelist. Torej, go for it!

Aja, Titija, še to ti moram povedat, da sem ob Mestu tatov pomislila na to, da bi bila knjiga tebi zagotovo všeč in da te moram opozoriti nanjo :-).