Zadie Smith: Beli zobje
Lahkotno in zabavno branje o multikulturnem urbanem življenju v sodobnem Londonu, ki pa mene ni navdušilo. Nekako se nisem mogla vživeti ne v zgodbo in ne v osebe. Ugotovila, da mi način pisanja Zadie Smith ne leži.

Precej boljša pa je naslednja knjiga:

Lee Harper: Ne ubijaj slavca
Skozi oči osemletne deklice spremljamo sodni proces proti črncu na jugu ZDA v tridesetih letih prejšnega stoletja. Obrambo osumljenca vodi dekličin oče (belec, seveda), ki je pri svojem delu – po mnenju someščanov – preveč zavzet in temeljit.Poleg osnovne zgodbe, pa se v knjigi razvija še ena zgodba (ki jo nakazuje naslov), kar na koncu lepo zaokroži celotno dogajanje in sproži pomisleke o pravičnosti sodnega sistema v demokraciji.

Tri sekunde od avtorjev Roslund in Hellstorm, opis prekopiran z Emke:

Piet Hoffman živi dvojno življenje. Eno z ljubljeno družino (ženo in dvema sinovoma), ki jo želi za vsako ceno zaščititi. In drugo, tajno življenje, v katerem vsak dan zre smrti v oči. Hoffman je najboljši tajni operativec švedske policije, za njegov obstoj pa ve samo ena oseba. Potem ko se predaja mamil, pri kateri sodeluje, grdo ponesreči, se mora spopasti z najtežjo nalogo do zdaj – vtihotapiti se mora v zloglasni švedski zapor in priti živ iz njega…

Eksploziven, inteligenten roman izpod peresa nagrajenega novinarja Andersa Roslunda in nekdanjega kriminalca Börgeja Hellströma je prejel več priznanj: nagrado za najboljšo švedsko kriminalko, nagrado bralcev za najboljši roman in prestižno ‘bodalo’ svetovnega združenja piscev kriminalk.

Če povzamem – kriminalka kot se šika! 🙂 Tile Švedi imajo res dobre knjige zadnje čase, ali pa sem jih jaz šele zdaj odkrila 😀

Jorge Bucay – Zgodbe za razmislek

Spet ena knjiga od Bucaya, zaradi katere gledam na svet z malce drugačnimi očmi. Ena taka knjiga, ki si jo preprosto želiš imeti doma, v svoji ‘knjižnici’. Da lahko vsakič, ko pozabiš, spet prebereš, ker Bucayevi nasveti so izjemni.

Hermiona, takoj ko sem prebrala naslov – še bolj pa po opisu vsebine – sem pomislila na film Ubiti ptico oponašalko. In res gre za isto stvar: http://www.imdb.com/title/tt0056592/
Nisi gledala filma? Ga priporočam! Peck je itak sam po sebi balzam za oči, film pa odličen.
(Malo se čudim našemu knjižnemu prevodu naslova …)

Minette Walters: Odmev
Kar dobra kriminalka, v kateri se avtorica skuša malce spogledovati s srhljivko (kar pa ji ne uspe preveč dobro). Ne vem, ali je kriva vročina ali Minette, ampak malo težko sem sledila vsem imenom, likom, predvsem pa povezavam med njimi. Zdi se mi, da tegale romana ni tako dobro “zašpilila”, kot zna sicer. Priporočam tistim, ki imate radi izzive pri branju. 🙂

Neil Gaiman: Pokopališka knjiga
(Carnegiejeva medalja za najboljši roman 2010)

Uf! Tole pa je knjiga! Sicer nosi na naslovki (???!) uvrstitev “mladinski roman”, kar – z mojega stališča – povrh vsega sploh ne drži. No, o tem bi lahko napisala cel esej, zato bom tu samo rekla, da po mojem mnenju to ni noben mladinski roman (če, npr., kot mladinski roman štejemo Ingoličevo Potopljeno galejo ali, konec koncev, Harryja Potterja).
Če ste vsaj malce odprti za stvari, ki nam v vsakdanjem življenju niso vidne, in če vam pokopališča ne vzbujajo kakšnega odpora, boste ob branju zelo verjetno silno uživali – tako kot sem jaz. Želela sem si, da se knjiga ne bi končala, ne še, ne še … in tako sem jo seveda prebrala v treh dneh (če bi imela dopust, bi jo pa v enem). Ne gre samo za vsebino (ki je napeta, skrivnostna), vsaj toliko je pomembno vzdušje v romanu, da ne govorim o izvrstnem slogu, jezikovni dovršenosti in imenitnem besedišču, za kar se moramo zagotovo zahvaliti tudi izvrstni prevajalki Maji Novak. Resnična poslastica, ki se me je dotaknila tudi na ravni medčloveških odnosov (starševstvo, prijateljstvo). Sposobnosti, ki jih na svojem nenavadnem domu razvije deček Noben Mali (krajše Ben – mimogrede, lapsus pa tak, na zadnji platnici je poimenovan očitno z izvornim priimkom Owens!), pa so take, da bi si jih verjetno želel vsak med nami.
Za “lušt” pa eden od (žal redkih) urokov, izvrstno preveden:
Bodi luknja, veter, prah,
tema, sanje, želja, strah,
skrij očem se, zdrsni čez,
spodaj, zgoraj, skozi, vmes.

Nadvse priporočam!

Conn Iggulden: Smrt kraljev, druga v zbirki Imperator, posvečeni vzponu (in koncu) Gaja Julija Cezarja. Fina zbirka; v šoli se nikdar nisem tako navduševala nad zgodovino, zdaj pa so mi zgodovinski romani zelo všeč. Samo porazno počasi mi gre branje zadnje dva ali tri mesece, sploh ne vem, kam gre ves moj čas. Ampak – še dva dni do dopusta!

Letošnja počitniška bera je skromna:

Žarko Laušević: Leto mine, dan nikoli
Iskrena izpoved nekdanjega odličnega črnogorskega igralca poteka v treh slojih:
– opisi in razmišljanja o nesrečnem dogodku (Žarko je v samoobrambi ustrelil dva podivjana mladeniča, ki sta napadla njega in brata, enega pa ranil) ter spomini na različne prigode iz življenja
– dogajanje v zaporu in sodni postopki
– eksistencionalistična razmišljanja o življenju.
Temačna knjiga, ki človeka pahne v depresijo. Predvsem zgodba o nacionalistični in socialni norosti nekega časa, ki je usodno zaznamovala življenje človeka, ki je imel to smolo, da je bil znan in da tej norosti ni podlegal. Morbidno.

Slavoljub Stanković: Split
Split v obeh pomenih – kot dalmatinsko mesto in kot razdvojenost. Počitniško branje, popolnoma pod vplivom Baretića (ki je pri knjigi tudi pomagal, v njej pa tudi nastopa:-)). Lahkotno, tekoče, berljivo, fajn – a samo za na plažo. Baretić je pač samo eden :-).

Jay Asher: Trinajst razlogov
Mladinski roman, ki nekako po ameriško poenostavlja zadeve in da misliti manj kot bi človek po prebiranju “reklamnega” odstavka pričakoval.

Neil Gaiman: Zvezdni prah

Strašno klišejski naslov, ki bi me, če ne bi pogledala, kdo je avtor, na tri kilometre odbil. In naj vas ne zavede – knjiga je sveža, zanimiva, napeta. Sicer bi jo uvrstila oceno niže kot Pokopališko knjigo, a vseeno poslastica.
To ni mladinsko, še manj branje za otroke, čeprav je pravljica oz. fantazijska zgodba. Malce me je motila ta naravnanost – tri četrtine so čisto najstnikom (in celo desetletnikom, vsaj bralno razgledanim) primerne; recimo nekaj takega (po žanru in tudi slogu) kot kratek, jedrnat, zelo zgoščen in svež Gospodar prstanov. Nekaj delov vmes pa prav zato preveč brutalnih/seksualnih. Kljub temu zgodba tako vleče in je domišljijsko tako silno bogata – pa ne na račun nadrobnih opisov raznih ljudstev in pokrajin – da Neilu to neposrečeno mešanico odpustim. 🙂
Prevod kar soliden, nekaj odličnih pogruntavščin z imeni (občnimi in lastnimi), toda zakaj se je prevajalec sam mučil z verzi, da so tako oglati? Škoda, škoda! (Če pomislim na verze Maje Novak v Gaimanovi Pokopališki knjigi …!) Pohvaliti pa velja uvodno pesem, ki so jo vendarle dali prevesti nekomu drugemu (Marjanu Strojanu).
Po knjigi je posnet tudi film. Komaj čakam, da si ga ogledam. Upam, da me ne bo razočaral.

Cameron West – Prva oseba množine

Ko imaš v sebi 24 oseb. Noro. Dvakrat sem prebrala samo par strani in odložila, ko pa sem jo končno prebrala, sem jo pa v dveh dneh. Se zamisliš, ko bereš takšne izkušnje. Priporočam.

Arnold Stadler: Jaz in smrt, midva

Knjiga je predstavnica Nemčije v zbirki Euroman – zbirki, ki je posledica drzne ideja, in je ogromno obetala.
No, Smrt in jaz, midva je bila na žalost slaba izbira. Tako zanič knjige namreč že dolgo nisem brala.
Ni zgodbe. Če ni zgodbe, je praznino potrebno zapolniti z osebami, ki bralca prepričajo. Tudi teh v knjigi ni. V takšnih primerih je potem lahko rešilna bilka pisateljev način pisanja, ki navdušuje in osvaja. Tudi tega v knjigi ni.
Bljek:(

Knjiga, ki je ne priporočam.

Ken Follett: [b]Propad velikanov[/b]

V prvem romanu obsežno zastavljene trilogije spoznavamo usodo petih družin (ameriške, ruske, nemške, angleške in valižanske) v mračnih in nemirnih časih prve svetovne vojne in ruske revolucije. Številne junake, katerih življenja se nepričakovano prepletejo, spremljamo od Washingtona do Sankt Peterburga, od umazanih in nevarnih rudnikov do bleščečih dvorskih soban …

Kul, zanimivo in napeto branje. Priporočam.

Nisem bil jaz (Kristof Magnusson)
komedija zmešnjav, odličen vpogled v borzna trgovanja

Muharjenje v Jemnu (Paul Torday)
Duhovito. Izposodila sem si tudi dvd, a film po mojem mnenju knjige ne dosega.

Antologija kratke proze slovenskih pisateljic, od Zofke Kveder, do sodobnih: Kliči me po imenu

Jojo Moyes: Ob tebi

Ena najbolj neverjetnih knjig sploh. Prebrano v eni noči. Zaključek sem prebrala najmanj 15x. Noro, odlično, ganljivo.

Pa še ena odlična knjižica iz zbirke Bralec (zal. Modrijan):

Epitaf cesarskega sladokusca
Veljko Barbieri

Hvala za namig.
Fim sem si ogledala. Zadovoljna. Gregory Peck je odličen in res ga je prav prijetno gledati. Glede na knjigo je za Atticusa kar preveč čeden. Pa nič hudega:-)

Zakaj slavec in ne oponašalka pa verjetno ve le prevajalec. Predvidevam, da sta obe ptici enakega vedenja in zato za simboliko romana enako primerni.

Letos poleti sem se odločila prebrati klasike, prebrala Prevzetnost in pristranost ter Mojster in Margareta. Slednja me je bolj potegnila, mi je stil pisanja Bulgakovega bližje kot Jane Austen. Tud žanrsko mi je bolj všeč Bulgakov, sta pa obe knjigi vsekakor in absolutno vredni branja. Sploh, če si Prevzentost in pristranost ne pokvariš prej s filmom 😉

Sploh ni moj žanr in nikoli je nebi sama vzela v roke – ampak sem totalno IMPRESSED!

Jojo Mojes – Ob tebi, MK

Noro dobra knjiga. Začelo se je tako, da nisem mogla spat. Na polički je bila ta knjiga, ki mi jo je dala prijateljica. Pogledam naslovnico – oh joj, najbrž ena pocukrana zgodba – grem brat. Ura polnoči… naslednjič ko sem pogledala na uro je bila ura pol 6h zjutraj. Tok nora knjiga, da sploh ne morem opisat! Čustvena, duhovita, globoka, duhovna, razmišljujoča, zgodba tetraplegika in njegove varuške, ni ljubezenska zgodba, vsaj ne take površne vrste… potegne te vase ne glede na to kakšen žanr drugače bereš. Res samo pohvale in reeees priporočam! 🙂