Avgusta beremo
Toby Young; Kako sem izgubil prijatelje in ostal sam
Hudobni angleški humor v najfinejši izvedbi 🙂 Biografija novinarja, ki dobi življenjsko priložnost in jo zaj… na celi črti. Ena od tistih knjig, za katere sem bila prepričana, da jih bom odložila po 20 straneh, potem pa sem kar brala in brala in niti preskakovala nisem veliko. Po vseh politično korektnih, predvsem ameriških knjigah, je prava osvežitev pisatelj, ki se zna norčevati iz sebe in vsega okrog sebe. Posebej primerno za vse, ki še vedno mislijo, da novinarji pri revijah res vedo, o čem pišejo 🙂
Jean-Marie Gustave Le Clézio, kakšno nenadkriljivo ime! Z njim sem se srečal prvič, pravzaprav bolj zaradi splošne izobrazbe kot česa drugega. Pomlad in drugi letni časi je nekaj kratkih zgodb, katerih skupni imenovalec sta magnetičnost ljubezni (in vedno samo magnetičnost, nič drugega, kar je nemara največja napaka) in poetika. Nekaj srednjega, si pa predstavljam, da bi kakšni pretanjeni najstniki ob teh zgodbah verjetno padli dol.
Ante Tomić, Ništa nas ne smije iznenaditi, je povsem predvsem tribute vsem moškim, ki so preživeli JLA in s hahljanjem nad svojimi dogodivščinami še vedno morijo svojo okolico. Zgodba je postavljena v karavlo na makedonsko-albanski meji, leto 1985, se mi zdi, glavni lik je nabornik zdravnik, vržen med prašinarje, in gremo. Solidna zabava.
Nadaljujem z – žal – popočitniškim branjem.
David Leavitt: Florence. A Delicate Case
Tale zadeva je iz “intimne, idiosinkratične zbirke ‘The Writer and the City'”, kot piše na platnicah, in ki naj bi prinašala drugačne vodiče po mestih. Kaj pa vem, morda preveč idiosinkratične (no, v resnici sem prebrala samo še Petra Careyja, ki piše o Sydneyju). Čisto preveč ljudi naseljuje te strani …
Potem pa:
Cees Nooteboom (mi ve kdo povedat, kako se to izgovori?): Rituali
Tole me ni navdušilo, pa mi je sicer Nooteboom všeč (no, Vsi sveti morda ne). Všeč mi je njegova razgledanost, učenost v dobrem pomenu besede, njegovi potopisi, všeč mi je bila Naslednja zgodba … tole pa: nekateri deli so v redu, lepo napisani, celota pa – ne vem, kaj s celoto bi. No, ni mi šlo preveč.
@Toro: sem samo poškilila v tvojo oceno Michaela Thomasa, isss, sem jo ravno tisti dan prinesla domov z velikimi upi, zdaj jo pa gledam tu na mizi in se je nekako ne lotim. Oscarja Waa sem pa imela že v knjigarni že v rokah, pa sem jo odložila, no, zdaj pa imam 🙂
Me veseli, da ti je bil Per Petterson všeč.
@dear heather: S Thomasom kar korajžno, ker ima svetle plati. Me pa čisto sebično zanima tudi drugo mnenje, seveda.
P.S. Enkrat sem imel sodelavca Ceesa, ki smo ga klicali “Kejs”. Upam, da pravilno.
Jens Christian Groendahl: Virginia
Groendahl me je kar navdušil s Tišino v oktobru, v pomanjkanju boljše rešitve pa sem tole prebrala v angleškem prevodu.
Tenkočutna in (skandinavsko?) minimalistična pripoved o sestreljenem angleškem pilotu, mladi ženski in dečku, ki teče od daljnega vojnega poletja do danes, je zelozelo solidna, zdi pa se mi, da malce niha: od imenitno ubesedenega začetka do morda (vsaj meni se tako zdi) ne čisto prepričljivega konca.
No, ker sem končala doma, dokončno mnenje podajam tukaj. Torej, roman(ček) Išmail je po mojem mnenju zanimiv le s stališča svojega nastanka. In verjamem, da so se avtorji pri njegovem oblikovanju mega zabavali :-). Kakšnih večjih bralskih užitkov pa mi ni nudil. Dopuščam sicer možnost, da sem kaj spregledala, a si kljub temu upam zapisati: ne priporočam. Je kar nekje na ravni “umetnosti”, o kateri govori – torej: kr neki :-).
Za mano je navdušujoče, da ne rečem fantastično branje dve knjig in sicer obeh povojnih avtorjev – američan Paul Auster : Orakeljska noč ter angležinja Iris Murdoch : Nepriznana roža.
Saj v resnici nisem nikoli verjela, da je NY tak, kot ga vztrajno prikazuje sicer pravijo preživeli, a meni smešen Woody Allen.
Paul Auster je kot v pepermintovem pišu osvežil mojo, letošnje poletno branje “po istem kopitu”.Še ga bom brala.
Murdoch – tudi ta roman mi je bil v velik užitek.Kako natančno in bogato seciranje značajev.In vso to dekadentno podeželje z oholimi dvorci.
S kruhom pomazano!
lp
prebrala še : V okovih, in Izgubljeno jezero oboje od Margolina
zanimivi kriminalki,priporočam vsem tistim, ki jim je ta žanr vščečen.
prebrala še čifurji raus vendar sem bila nad vsebino knjige zelo razočarana. po mojem skromnem mnenju knjiga polna kletvic, stereotipov ne bi smela kandidirati za nagrado. Močno odsvetujem.
@maya: glede čefurjev se popolnoma strinjam s tabo. “Žlahtne čefurščine” kot je nekje nekdo prijazno napisal, enostavno ne prenesem. Po dveh podlistkih v Delu mi je postalo jasno za kaj gre in z branjem sem prenehala.
Škoda časa za takšno knjigo, ko je na svetu toliko boljših.
Danes sem prebrala simpatično knjigo Za mojo malo – Tony Parsons.
Takle je komentar : Odličen roman, v katerem se mešajo solze in smeh, ljubezen in seks – in pristna čustva.
Potreben je pogum, da napišeš toplo, ljubeznivo, prisrčno knjigo, ki ne zapada v sentimentalnost. Parsons je pokazal, da se splača tvegati.
Javier Marias: Tako belo srce
Ja, kaj naj rečem, imenitnooo!
Kako da knjige nisem prebrala že prej … 🙂
No, v resnici jo imam na “must read” kupčku že nekaj časa, pa me nekako ni zamikala, sedaj pa mi je bila v spodbudo Katja10 zgoraj nekje in sem se podala v branje.
Bonusi: subtilno in poetično aludiranje na neko drugo veliko literarno delo, no, opis dela glavnega junaka pa je sploh mega (in še duhovit povrhu).
Petterson: Konje krast
Malo razočarana, najbrž sem pričakovala ‘hudiča in pol’ zaradi tolikih pohval, ki so, nič ne rečem, na mestu, ampak si človek kot subjektivno bitje potem ustvari neko svojo predpodobo, ki ji menda ne bi zadostila nobena knjiga … 🙂 Vsekakor zelo dobro, motijo, kot je že Toro omenil, vejice, nametane kar tako, kar se vsebine tiče, pa me ni najbolj prepričala ‘sedanja’ zgodba, ki mi je nekam votlo izzvenela, nedokončano, nedodelano. Medtem ko je pretekla zgodba izvrstna.
Mazzini: Kralj ropotajočih duhov
Izvrstno postavi pred bralca nekaj zelo posebnih likov, vnese veliko humorja, tudi jedkega, teče lahkotno, v resnici pa gre za globoko in v jedru bridko zgodbo. A kljub temu še malo ne zajadra v kak sentimentalizem ali patetiko. Le konec, tista zadnja, ‘pojasnjevalna’ poglavja bi črtala. Naj kaj še ostane (bralcu) skrito.
Priporočam.
K.