aprilsko branje
Samogovori: Andres Neuman
Zelo zanimivi romaneskni samogovori treh glasov, očetovega, zelo iskrenega in ljubečega; sinovega in materinega, ki se boji moževe smrti in svojo praznino duši s spolnostjo. Vsak glas ima svoj miselni tok in govorico. Sploh otroški del je odličen. Nisem še bral pisatelja, ki bi se tako dovršeno zlil z otroško miselnostjo, okupacijami in jezikom. Prevod je odličen, melodičen, daje bralni užitek.
Z velikim pričakovanjem sem odprl knjigo Popotnik stoletja istega avtorja in jo bliskovito odložil. Slab prevod. Ogromno disonance. Ker je pisatelj tudi pesnik, se ta melodičnost občuti v Samogovorih, v tem drugem prevodu pa so besede brez duše, prazne. Prva knjiga je izšla pri CZ, druga pri Učilih. Prvič sem tako očitno zaznal, kako lahko slab prevod ubije knjigo. In ko sem včeraj slišal o prodaji MK, so se mi porodila številna vprašanja. ,
@bo bo: Marjeta Drobnič je top prevajalka, drži. In tudi mene skrbi tole z Učili. Pri njih je lektura vedno na hojladri, uredniško delo tudi – vsaj sodeč po tem, da si uredniki upajo dajati v javnost tako slabe izdelke. Slišala sem, da so roki za prevajanje ultra kratki. Honorarji zelo nizki. Pod takimi pogoji seveda ne dobijo prvoligaških prevajalcev. Najbrž še drugoligašev ne.
Trenutno tale http://www.bukla.si/?action=books&book_id=7984
Roman Soba ni kriminalka, a ves čas vleče na naslednjo stran, ni srhljivka, a skoraj ne pusti dihati, in ni eksistencialni roman, pa bo vseeno spremenil vaš pogled na svet. In ko že mislite, da se je vse končalo, se vse skupaj šele začne. Tako bi lahko na kratko povzeli delo, ki kar kliče po filmski upodobitvi z močno karakterno igralko v glavni vlogi. Osrednji junak knjige je sicer petletni Jack (knjiga je namreč pisana iz njegove besedne perspektive), ki že vse svoje življenje skupaj z mamo, ki mu skuša omogočiti vsaj približno normalno odraščanje, živi v dobrih deset kvadratnih metrov veliki sobi. Soba je ves svet, ki ga pozna, podobe na televiziji se mu zdijo samo fantazija brez realne podlage, Tastar, ki sem ter tja priroma v njuno sobo, pa nujni tujek, ki mu vlogo in funkcijo Jack lahko določi le nejasno, pač v skladu s svojo mladostjo. Takojšnjo uspešnico, ki so jo (z nagradami, denimo za najboljši kanadski in najboljši irski roman) požegnali tudi kritiki ter ji priznanje izrekli mnogi pisatelji, je napisala kanadska pisateljica irskega rodu (rojena leta 1969). Izvirna pripovedna perspektiva izmišljene zgodbe, ki smo jo pred nekaj leti lahko videli tudi v resničnosti.
Samo Rugelj
Goran Tribušon: Zgodovina pornografije.
Delno avtobiografski roman, v katerem avtor opisuje odraščanje štirih fantov v neimenovanem hrvaškem mestu. Skozi njihovo odraščanje spremljamo ne tako daljno zgodovino – konec II. svetovne vojne, prva povojna leta, Informbiro, Goli otok, rock, dolge lase, kavbojke, uporništvo, politiko.
Knjigo požiram, ne berem:)) in jo priporočam vsem ljubiteljem dobre knjige. Malo starejši se bodo počutili, kot da berejo svoje življenje, tisti zelo mladi pa bodo spoznali našo, ne tako oddaljeno zgodovino. Vse skupaj pa je, da ne bi bilo preveč zamorjeno, pospremljeno z razmišljanji in težavami vseh fantov – seks, seks in še enkrat seks:)))
Samo en majhen delček, ki je zapisan tudi na hrbtni strani:
“Prvi f.uk se mi zdi tako kompliciran”, je ves obupan rekel Miki Grabar, “da bi ga najraje preskočil in začel z drugim.”
“No, ampak vsi so vsaj enkrat v življenju morali to stvar narediti prvič,”sem modro pripomnil, čeprav sem vedel, da v tej ugotovitvi ni ničesar tolažilnega. “Nekateri so se tako blamirali, da so se za vedno odovedali drugemu poskusu.”
Tule pa še bolj dober opis:
http://kon-teksti.blogspot.com/2014/03/zgodovina-pornografije-odrascanje-v.html
Navdušena!
Neil Gaiman: American Gods
Še eno izvrstno Gaimanovo branje, sicer kingovski špeh – in tudi sicer se aluzijam na Kingove knjige pogosto ni mogoče upreti. Navsezadnje pa so reference nanj v sami knjigi (Carrie, Peter Straub). Tudi to, kar včasih počne glavni junak (push), poznamo iz Kingovega Firestarterja. Predvsem pa je kingovsko vzdušje v romanu, ki spremlja ravnokar izpuščenega kaznjenca Shadowa na poti domov, ki pa je pot daleč stran. Všeč mi je bila tudi perspektiva na sodobne bogove (npr. na boginjo Medio, ki jo častimo vsi, mar ne?, pa na boga Interneta itd.). To, kako bogovi sploh nastanejo in zakaj od-/umirajo. Odlično branje, ki niti ni tako strašno ZF oz. je pod tem veliko realnega. Priporočam!
Moje branje je sistematično, in vem, da sem prav grozna, ker zaradi časovne stiske nikoli ne zmorem brati samo ene knjige naenkrat … Nekaj kratkega aprilskega branja pa tole tukaj: http://mojpogled.net/jane-gleda-svet-izpod-trepalnic-4-bistvo-je-ocem-nevidno/
Tako malo berete aprila? Mene sta v zadnjem času pretresli dve knjigi, obe s težko družinsko tematiko, patološkimi odnosi, nasiljem… Na Doris Lessing in njeno knjigo Peti otrok je nekdo (ob pisateljičini nedavni smrti) opozoril že na tem forumu. Grozljiva zgodba o drugačnem otroku, materinih občutkih, razpadu družine… Srce dobesedno boli, ko bereš.
Pred kratkim pa je pri založbi VBZ izšla knjiga Slavenke Drakulić z naslovom Obtožena. Slavenko sem vedno rada prebirala. Še v času, ko so bile njene knjige polne samoironije in humorja na temo Balkana in žensk, pa do težjih tem, kot so Halogrami strahu, Kot da me ni. Edino Okus po moškem ni bil po mojem okusu, preveč morbidno je bilo vse skupaj. Obtožena pa je zgodba o hčerki, ki umori svojo lastno mater, ki jo je celo življenje nečloveško trpinčila, telesno in duševno, “opravičilo” za njena kruta dejanja pa je bilo: “Dala sem ti življenje, lahko ti ga tudi vzamem.”
Težko boste knjigo brali na plaži ali na vlaku in ko jo boste zaprli, si boste globoko oddahnili, šli stisnit v objem svojega otroka in se zahvaliti nebesom, da niste nikoli doživeli česa podobnega. Kajti knjiga je tako prepričljiva, da veste, da se je vse to zares zgodilo.
Stephen King: Dr Sleep
Ahhh! Po dolgem času spet dobri stari King, tak, kot mora biti. Kdor redno bere te naše mesečne teme, ve, da sem v zadnjih letih prebrala kar precej njegovih in pogosto dodala, da me je malce razočaral, da je pretiraval z nasiljem (pa ne grozljivim, ampak zelo banalnim) in tudi z dolžino. Mislim, da vse od Bag of bones ali morda Dume Key nisem več mogla zapisati gladko: super! Zdaj, pri Dr Sleepu, pa spet lahko. Jes! 🙂 Užitek. Svojevrstno mero prispeva zagotovo to, da ima vse skupaj nekakšen zelo resničn(ostn)i naboj, saj je Danny iz Shininga zdaj že odrasel, vendar pa ga duhovi iz Overlooka še niso povsem zapustili. Hm, edino, kar mi je tu manjkalo, je bil kanček kake ljubezenske zgodbe, ki bi tekla vzporedno, subtilno, kot teče npr. pri The Dead zone. Kar se grozljivosti tiče, se mi Dr Sleep ne zdi pretirano strašljiv (pošteno povedano: strah me sploh ni bilo), a mogoče sem to preprosto “prerasla”. Bom videla, ko preberem IT (menda je poleg Mačjega pokopališča IT med najbolj srhljivimi kingovščinami).
Ker me je pot pred kratkim zanesla v Srbijo in ker so tam precej pridni s prevajanjem Kinga, cene pa so tudi ugodne (trda vezava za ceno naše žepnice), sem si namreč kupila Kingove Dr Sleep, To in Salemovo. Srbščino razumem približno tako dobro kot angleščino, zdi pa se mi, da jo ob tem hitreje berem. Bi pa tu omenila, da po mojem mnenju tudi srbski Dr Sleep (kot marsikatera knjiga pri nas) ni videl korektur. Poleg tipkarskih napak (npr. teo namesto to) in nekaterih v nebo vpijočih kalkov (o čemer sicer ne morem stoodstotno presojati, vem le, da bi bili v slovenščini grozni, po drugi strani pa ima srbščina menda čisto legitimno frazo “pričaj mi o tome” /”tell me about it”/ in zagotovo še kakšno podobno dobesedno; čudila sem se tudi nekaterim njihovim prevzetim besedam, npr. šorts za kratke hlače) so se na nekaterih mestih namesto črk pojavljali pravokotniki s križcem. 🙂 Po drugi strani je zanimivo brati srbske frazeme, ki so pri nas neznani (ali manj znani), kot je “na jedvite jade”.
Skratka, knjigo priporočam; ko bi bilo mogoče, pa bi dr. Sleepa zelo rada imela ob sebi ob svoji zadnji uri.
V teh dneh, ko ni nihče nič pripisal v to temo, sem prebrala še
Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela.
Za uvod naj povem, da sem prav majčkeno “jugonostalgik”. V zadnjih letih sem prebrala res precej literature o tem, kaj je bilo pred Jugo, med njo in po njej, z različnih vidikov (zgodovina, politika, družba …, tudi o Golem otoku in povojnih pobojih itd.), in zdi se mi, da – kolikor se pač da – stvarno gledam na vse to. Ker je bila Juga v času mojega otroštva, v času zdravih staršev in varnosti, kakršno čutiš kot otrok, je to zagotovo precej “zaslužno” za omenjeno nostalgijo, ki jo človek pač čutiš do svoje preteklosti in do “nekdanjega načina življenja”. Zato me je prva polovica knjige res zgrabila. Po naključju sem tik pred branjem preživela dva tedna v Srbiji, in to na nekaterih istih oz. bližnjih krajih, kot so omenjeni v knjigi, tako da sem si, da tako rečem, malce bolj “živo” predstavljala geografsko plat romana. V vsakem primeru se mi zdita prvi dve tretjini sočni, prepričljivi, dodelani.
V nadaljevanju bo tudi kak spojler.
Dih mi je zastajal od osuplosti približno na začetku zadnje tretjine knjige; pravim “zastajal”, dlje časa, kar čez sedem strani neverjetnega materinega monologa. Tako dolg monolog je (če je del dialoga) vprašljiv že sam po sebi. Način, kako monolog teče, bolj spominja na pisno izpoved kot na živ govor. Najbolj pa me je osupnilo to, da sedemstranski monolog spravi skupaj značaj, ki je bil doslej predstavljen skoraj kot “nemi lik”, mati, ki se ne zna, ne zmore, ne želi pogovarjati s svojim otrokom niti o najnujnejšem, kaj šele o kakršnih koli težjih, kočljivejših in/ali osebnejših zadevah; žensko, ki se je več kot deset let zatekala v molk, čeprav ji je zaradi tega pred lastnimi očmi propadal odnos s sinom, pripravi do tako gigantsko obširne izpovedi – požirek viskija.
To je bil zame velik “buzzkiller”. Skupaj s še nekaj prijemi, kakršnih (oz. podobnih) smo navajeni bolj iz trivialne literature, se je (zame) porazgubil ves suspenz. V mislih imam pripovedovalčevo rešetanje lastnih misli, dilem itd., ki pa jim dodaja nekakšna “pojasnila” in moralne (ob)sodbe; te so resnično odveč in so mi delovale vsiljivo; bralec naj si take sodbe vendarle ustvari sam. In glede na vse povedano (ne le v knjigi, ampak tudi sicer – o zadnji balkanski vojni) ni “strahu”, da bi si ustvaril “napačno” sodbo in zagovarjal “bad guye”, vsaj nevtralni bralec ne. Skozi pripovedovalčeve notranje monologe čutimo – in tudi črno na belem preberemo – kako ga srečanje z očetom vse manj zanima. Dolga noč pred srečanjem, najprej sanje, nato bedenje, potem odločitev, da “pobegne” in se torej ne sreča z očetom – vse to je pripomoglo k temu, da mi je začenjalo biti vseeno, kako bo to srečanje – bila sem prepričana, da se bo vendarle zgodilo in da so ti zapleti samo podaljševanje (zame upadlega) suspenza – sploh potekalo, kakšen bo oče, kaj bo povedal in ali bo vsaj malo utešil neskončne sinove dileme in razpetost med dojemanjem tega človeka kot očeta in po drugi strani kot vojnega zločinca.
Konec me je pustil prazno, “nepotešeno”. Saj ne, da bi pričakovala kakšen happy end, daleč od tega; samo morda nekaj. En konkreten zaključek ali vsaj en šibek, nakazujoči se začetek. Mogoče sem ga spregledala – vse skupaj mi je delovalo, kot da je šlo nekako “samo od sebe” v dim.
Z jezikovnega vidika moram spet pohvaliti številne “srbizme” (poleg čisto srbskih besed oz. bes. zvez in povedi tudi neustrezno – zaradi podobnosti – rabljene slovenske izraze ali “srbski” besedni red, poudarjanje osebnih zaimkov ipd.), ki pripomorejo k prepričljivosti, sočnosti zgodbe oz. značajev. Žal pa tu in tam kak stavek – brez težnje po prej omenjeni sočnosti, prepričljivosti – deluje kot slab prevod, npr.: Dušan Podlogar se je namreč v izogib priznanju, da se je Duši uspelo izmakniti njegovemu nadzoru, sam pri sebi prepričal /…/. Ali: S pričakovanjem, da bom zaživel ta privid normalnega življenja, je Brane Stanežič od mene najbrž pričakoval /…/. Ali: Tovornjakarji so se mi zdeli vselej rahlo zastrašujoča bitja, ki so s svojimi tovornjaki neprestano rinili v dežele, ki so se jih vsi drugi izogibali. (To, kar se mu je zdelo, bi moralo biti v sedanjiku.) Ali: Moja prva beseda je tako postala “prosim”, ki sem jo[/i] nekako spontano ponovil za svojim dedkom /…/. (Bodisi: … ki sem ga … bodisi: in sem jo …) – Kot avtor to hitro spregledaš, zato pa bi moral za take stvari poskrbeti urednik (vsaj v idealnem svetu :)). – Med “lektorskimi” lapsusi naj omenim le peščico: novemberski (obakrat), ujet znotraj meja svojih dveh materinih jezikov, manjkajo skoraj vse vejice pred “in”, kadar ta sledi vmesnemu stavku ali s še enim veznikom uvaja naslednjega, včasih pa tudi kaka zelo “preprosta” vejica (npr. Ko ji bo zmanjkalo solz bo končno /…/.). Omembe vreden se mi zdi še oksimoron “dve prazni škatli cigaret” (>> dve prazni cigaretni škatli).
Skratka – knjiga, ki jo zmerno priporočam. Ker so jo nekateri na tem forumu primerjali s Čefurji, naj dodam, da so se mi ti zdeli precej boljši. No, če odmislim stvari, ki so me motile in mi pokvarile bralni užitek oz. suspenz, pa moram vsekakor pohvaliti to, da se nam s to knjigo odpre vpogled v osebni, intimni svet človeka, ki je po eni strani Jugoslavijo doživljal podobno kot marsikdo med nami, po drugi pa zelo drugače; ki je izgubil dom, domovino, očeta in v bistvu tudi mater; in ki se je po desetletju prepričanja, da je njegov oče mrtev, prisiljen soočiti z dejstvom, da je njegov oče vojni zločinec, ter premisliti, kako to definira njun pretekli (in morebitni prihodnji) odnos ter njega samega.