Aprilsko branje …
… in osvežitev okoliščin, kako smo začeli slediti prebranemu po mesecih (le statistika manjka):
http://med.over.net/forum5/read.php?33,1365202,1365205#msg-1365205
V aprilu ponovno berem Deepak Chopra: Sedem duhovnih zakonov življenja.
Kimberly Raye: Zmenki na mrtvo – chick-lit vampirjada, ki se trudi biti duhovita in romantična in seksi, pa je bolj tako tako (odvrne me, če je v knjigi več kot enkrat omenjena blagovna znamka ali kreator čevljev, torbic ali oblačil, če se dogajanje dotika kozmetičnih salonov in če junakinja preveč fantazira o čvrstih zadnjicah pripadnikov nasprotnega spola).
Na nočni omarici je Kaj je moški brez brkov (Tomič).
Jens Christian Groendahl: Tišina v oktobru
Prav imenitno, za moj okus ena boljših v zbirki Roman.
Še malo ozadja: sem jo imela že velikokrat v rokah, pa me je vedno odvrnilo to, da bojda govori o zamotanih odnosih med spoloma (kot piše na zadnji platnici). To me ni povleklo, ojej, si mar želim brati o zamotanih odnosih, sem se spraševala. Ampak, vendar …
Bernard Schlink: Selbov uboj
Andrea Camilleri: Tat malic
Nič ni presenetilo, oboje takšno, kot je bilo pričakovati, prej easy razvedrilo kot kak čisto “resen” krimič. Je pa fajn sem in tja prebrat kakšnega, ki ni ameriški ali britanski, čisto za spremembo …
Camillerija pa res toplo priporočam vsem, ki jim je všeč Donna Leon, saj ima nekako soroden šmek, le da je boljši.
Končno sem se prebila čez Carmen Reid: Trije v postelji.
Priporočam vsem ljubiteljem/-icam chick-lita. Ker sama ne spadam ravno mednje, sem morala knjigo brati z večdnevnimi predahi. Aja, zakaj sem jo vseeno prebrala? Ker se že dva tedna nisem spravila v knjižnico in mi je ostala le še ta knjiga. 🙂
POZOR – BEŽNI SPOILERČKI:
In ko že ravno v drugi polovici avtorica malo zaplete vse skupaj in približa senci realnosti, kmalu vse pokvari s koncem, pred katerim se še Hollywood skrije.
In še nekaj me je zelo motilo. Sicer je prav, da se nosečnost, porod, materinstvo opiše “realno”, torej ne kot neko pravljično blaženo stanje, vendar avtorica le malo pretirava. Zlasti pri tem, kako junakinja gleda na svojo nosečnost, nase kot na nosečnico (beri: gobavko). Ko se suha ženska, ki zanosi, zaradi trebuha okliče za debelo, se mi vse upre.
K.
Še dodatek k mnenju o Camillerijvem Tatu malic:
Ker so krimiči nemalokrat bolj kilavo prevedeni, se spodobi omeniti eno od častnih izjem. Serijo odlično prevaja Veronika Simoniti. Prevod je sočen, brez napak, lepo prehaja med knjižnim jezikom in kraševskim narečjem, ki ga je izbrala za namesto tistega v izvirniku. Tudi zmerljivke in njihovo “moč” vedno izbere situaciji primerno. Bralcev ne posiljuje s slovenskimi folklornimi kletvicami, ki to itak niso, predvsem pa so brezupno papirnate. Čeprav ne poznam izvirnikov, sem prepričana, da z branjem prevodov nismo za nič prikrajšani.
Zadnje tedne zaradi žiriranja berem zlasti slovenske mladinske reči, ampak ne smem o njih nič povedati, tako da boste morali strpeti do razglasitve nominirancev in zmagovalca Desetnice. No, vmes mi je uspelo par ‘odraslih’, sicer malo lažje sorte:
Tony Hawks: Round Ireland with a Fridge – nadvse zabavna reč o štopu po Irskem (s hladilnikom, kajpak), ki me je na čisto osebni ravni parkrat tudi ganila (ah, čudoviti spomini na moj lasten štop po tistih krajih in vso toplino, ki sem je bila deležna!).
Sue Townsend: Confessions of a Middle-Aged Woman – zbirka tristranskih kolumnic, ki so za lokalno revijo nastajale več let, kar se IMHO tudi dobro vidi – prve se mi zdijo nekam prisiljene, a se kmalu pokaže napredek, tako da konec pride že kar prehitro.
Julian Barnes: Something to Declare – zbirka esejev o lastnem doživljanju Francije. Dodelano in izbrano. Flaubert je seveda nepogrešljiv. 🙂
Emir Imamović Pirke: Tajna doline piramida. Podnaslov “U potrazi za dokazima da su u BiH živjela inteligentna bića” najbrž pove vse. :))))
David Benioff: Mesto tatov (Modrijan, Bralec)
Bolj ne kot ja.
Zakaj?
– ker se zgodba se dogaja med obleganjem Leningrada, po stilu pisanja sodeč pa je to pisal ameriški novinar, polno je tovrstnega “wise-crackinga” (resda glavni junak v času pripovedovanja živi v Ameriki, a vseeno …)
– ker so noter tudi stavki kot “Vedel sem, da je nikoli več ne bom videl” (dobro, pripovedovalcu pač zaupamo), čez 20 strani pa se izkaže, da jo je še kako videl in da gre za eno ključnih oseb …
Avtor je sicer tudi scenarist in to se pozna, ker so določeni deli romana zelo atraktivni, a sicer precej neprepričljivi.
Tako.
Sam Bourne: Pravičniki
Brezvezen krimič, o katerem ni kaj zapisati, tudi nisem prišla do konca.
Knjiga je zanimiva iz dveh razlogov: prevod in jezikovni pregled. To bi bil zlahka priročnik pri študiju prevajalstva, saj bi profesor z njegovo pomočjo nazorno prikazal celotno paleto prevajalskih kiksov. Prevajalka je izkazala katastrofalno splošno (ne)izobraženost in nerazgledanost, nepoznavanje tako angleščine kot slovenščine, skladnja ni podobna ničemur, kalkov kar mrgoli … Nasploh je vse skupaj prevedeno tako nerodno, da bog pomagaj. Lektorico so očitno izbrali po sistemu “gliha vkup štriha”, saj je puščala nedotaknjene vse neumnosti, ki se vrstijo skozi knjigo, obenem pa se je npr. čistunsko spravila nad nedolžno besedo stavek in jo pridno spreminjala v “poved”, celo v premem govoru. Prav rada bi spoznala človeka (neslovenista), ki bi nekaj bral, potem pa rekel drugemu: “Daj, preberi si to poved.”
In kaj je počela urednica? Nič, seveda.
Knjigo toplo priporočam vsem, ki jih zanimajo take reči, saj jim ponuja marsikaj – od krohota do nemočnega besa.
Zapadam iz bralne depresije v bralno depresijo, in sicer po enakih vzorcih: navdušenje, zmeren optimizem, desetine strani žvečenja brez vsakega firbca, kaj se bo zgodilo, spanje, obup. Berem v glavnem nominirance za lanskega Bookerja, tokrat Lindo Grant, The Clothes on Their Backs. Spodobno zastavljena zgodba o madžarskih imigrantih v Londonu, (spet) kriminalno navdahnjenem stricu in (spet) obračunu z družinsko preteklostjo. Vse skupaj se po sto straneh zgodlja v dolgočasno nabijanje, na trenutke dokaj zmedeno časovno postavitev in starčevsko jamranje. Po sedaj videnem je morda The White Tiger morda celo upravičeno dobil nagrado, ker so pač vsi ostali bili tako zanikrni. Žirija se mi smili.
S police sem včeraj pobral še zadnjo zalogo, Philipa Hensherja, The Northern Clemency. Ne spomnim se, zakaj imam ta špeh v trdi vezavi, ampak najbrž mehke vezave ni bilo, kar zna biti usodno, če bo zgodba dolgočasna. Fraktura lobanje zaradi spanja med branjem je dokaj verjetna.
Camilleri: Glas violine
Ja, še ena fenica Camillerija, ki sem ga odkrila pred kratkim in na hitro pomalicala vse do sedaj prevedeno:Oblika vode, Lončeni pes, Tat malic in sedaj še zadnjo:Glas violine.
Pohvala avtorju, za dobre zgodbe, ki imajo rep in glavo in še zanimivo ozadje siciljanska mafije, da se ve, kako tudi uradne zadeve pri njih “funkcionirajo”. Vse skupaj začini z ravno pravo mero humorja in opisi kakšne dobre jedi, da se še sline pocedije 🙂 Skratka, krimi bolj na izi, toda vseeno dober!
In pohvala prevodu, ki naredi “komišarjota” Montalbana še bolj všečnega 🙂
Toro, resno mi polepšaš dan, kadar se oglasiš. LOL!
Sama se grem zdaj že kar običajno ‘trovprego’: pred spanjem še enega Tonyja Hawksa (Piano in the Pyrenees), za resen dnevni obrok Draga Jančarja in Drevo brez imena, za začimbo pa Pedra Juana Gutierreza z Umazano havansko trilogijo, ki s svojo formo (zgodbe od tri do pet strani) omogoča uživanje po kapljicah. Karibski Miller/Bukowski (kar vam je ljubše), zelo priporočam!
Li Cunxin: Zadnji Maov plesalec
Prvoosebna biografija kitajskega baletnika, kar zanimiva in mestoma tudi pretresljiva, vsaj prva polovica, torej del, ki se dogaja na Kitajskem.
Iva Pekarkova: Dej mi ta keš
O tej smo že brali tule:
http://med.over.net/forum5/read.php?33,5252213,5293498#msg-5293498
sicer pa vseskozi niham med tem, da bi rekla, da ima svoje svetle trenutke, in tem, da bi jo kar odložila. Ma ne, bom že prišla do konca.
@Oja & Enka: Toro, resno mi polepšaš dan, kadar se oglasiš.
Tudi meni, tudi meni…
Andrea Camilleri: Glas violine
Kot rečeno, če prebereš eno njegovo knjigo, o naslednjih ni povedati kaj novega.
Prijetni krimiči, na lahkotni strani, ki jih je luštno brat, čeprav obstajajo številni bolj kunštni. Inšpektor Montalbano je “zanesljiva znamka”, tako da bralec natanko ve, kaj bo dobil, saj je Camillerijevo pisanje stabilno in kakih omembe vrednih kakovostnih nihanj ni opaziti.
No, in še enkrat: užitek je brati knjige, pri katerih so prevajalka, lektor(ica?) in urednik vedeli, kako se stvari streže. Sploh če gre za kriminalko, saj je tako resno vzeto delo v tem žanru prej izjema kot pravilo.
Kar pa ne velja recimo za Donno Leon. Prve štiri primere Guida Brunnetija sem prebral z velikim navdušenjem, ostalih nekaj z zanimanjem, po sedmem pa se mi je začelo in pri desetem (Morje težav) sem pravkar obupal. Kriminalne zgodbe je za največ deset strani, vmes pa pisanje o vsem mogočem, od “poglobljenih” pogovorov do opisov benečanskega življenja in mentalitete. Če bi želel slednje, bi segel po kakšnem italijanskem pisatelju ali pa ponovno prebral Smrt v Benetkah. Pa še na koncu se vse skupaj zaključi s kupi trupel in iz prs gledajočimi lesenimi koli – kar načeloma ni nič slabega, le v tako zastavljen žanr, kot ga prakticira Leonova, po mojem menenju ne sodi.
Razočaran in užaljem grem raje k izvoru, namreč prebrat prvo kriminalko vobče, ki sem jo uspel dobiti v naši knjižnici.
Tudi jaz ostajam aprila pri krimičih, tokrat sem prebrala Izginule avtorice Tess Gerritsen. Tudi če je pri sami zgodbi kaj manj verjetnega, to nadoknadi z napetostjo in izredno hitro berljivostjo. Mislim, da sem brala nekaj iste avtorice, pa mi je tudi ostalo v dobrem spominu.
pilgrim, meni pa Donna Leon že po prvi knjigi ni več dala nič novega – lepo si opisal, zakaj. Sem pa očitno edina, ki je odložila Camillerija – že po kakšnih 20 ali 30 straneh prve knjige, saj mi mafijotično okolje sploh ni ustrezalo.