Anksioznost/strahovi mladostnika

Pojavilo se je iznenada, s koncem šol.leta. sin pri 13tih se čez dan obnaša normalno, vedro, zvečer pred spanjem pa ga zajame nenormalna manija, tesnoba, težko diha, poslavlja se kot da se zadnjič vidimo, tudi joče zaradi stiske, srce pravi, da hitro utripa in potem se začne..1001 vprašanje o “resnosti zd.stanja” in strahovi da bo resno zbolel in ostale neumnosti.  Očitno je 3urno “varstvo” pri babici, ki razpreda o minljivosti, slabšanju zd.stanja  in svojem pogrebu pustilo podzavestne posledice? Kako mu lahko pomagam, da se otrese tega. Povem logicno, realno, jezno z mejami, sočutno s tolaženjem..nič nima haska. Se pa tudi zbuja in bedi pravi. Vsi v družini smo pod stresom zaradi tega. Seveda najprej on s hudimi stiskami, sorojenka s premalo spanja in starša z obcutki nesposobnosti in nemoči. Vsaka izkustvena ali koristna pomoč, se naj vam tisočkrat povrne v dobrem.

13letnik pa res ne rabi varstva babice ali njene družbe, če je ona v takem stanju. Otroc to zelo hitro nase potegnejo. Rabi družbo vrstnikov, vpiši ga v kakšen šport ali drugo dejavnost, kjer bo s svojimi.

Pa velik se pogovarjajte z njim o vsemogočem,  tudi o tebi, ko si imela 13 let in kakšni so bili takrat tvoji strahovi o življenju in kako na to gledaš danes. Pač vzemi ga kot ustreznega sogovornika in se z njim resno pogovarjaj o pozitivnih rečeh v lajfu. Mogoče je pa tudi čas za psihologa, to ti veš.

Če še niste koristili dopusta, pojdite na taborjenje. En teden v naravi, kjer ni luksuza in ostalih neumnosti, bi ga moralo zresetirati. Vsak večer tarok in pogovori. Nič skrivanja. Tudi sestri bo koristilo. Je pa treba fantu razložiti, kaj je njegova naloga. Da se bori za svoje duševno zdravje. Tako kot je zdravo in se rekreira, mora poskrbeti tudi za psiho. Dobro se obnese pisanje dnevnika hvaležnosti.

Jaz ne bi takoj drvela k zdravniku.

Ima fant premalo pozornosti in jo tako dobi? Naredite kak dan ali več njih samo po njegovih željah, vsi sodelujete kot on želi. Tud babi vključite, da ona premakne razmišljanje na pozitivno. Pa na samem jo prosite, naj preveč ne razglablja o boleznih pred vnukom. Zadnje 3 leta smo bili vsi v nekem krču zarad kovida. Nežno se pogovarjajte s sinom tudi o umrljivosti in boleznih. V knjižnici si izposodite kak otroški medicinski slovar ali pa še bolje, kaj na temo izumov v zadnjem tisočletju, da bo videl kako lahko iz nič nastane nekaj super uporabnega.

Držim pesti!

Tako, da pri 13ih ne hodi vec v varstvo k babici. Babico raje povabite na druzabni vecer s kartami, vecerjo, ogled komedije, ipd.

Pri teh letih ni več mali otroček z bujno domišljijo, ki napol razume pogovore odraslih in napihne vsako besedo. Babičino jamranje ga ne bi tako prestrašilo. Veliko mladostnikov se srečuje z napadi panike in tesnobe, tvoj je očitno nagnjen k temu in bi se s tem srečal tudi brez babice. Zato jo nehajte kriviti in ji raje recite hvala, ker je sploh bila pripravljena sprejeti odgovornost za 13 letnega pubertetnika, ki varstva sploh ne rabi več.

Prvo in najbolj pomembno pravilo je, da se na sina ne jezite, češ, kako ne razumeš, da tvoj strah nima smisla. To je najslabše, kar lahko storite. Verjemite, on ve, da v resnici ni razloga za strah, a si kljub temu ne more pomagati. Kot oseba, ki je napade panike že izkusila na lastni koži, vam povem, da razum govori eno, občutki in čustva pa delajo po svoje. Z njim se mirno pogovarjajte, potrpežljivo odgovarjajte na še tako brezsmiselna vprašanja, vprašajte zdravnika ali v lekarni za kakšne pripravke, s katerimi bi se lahko pomiril (kake baldrijanove kapljice, šentjanžev čaj……). Peljite sina skozi strah. Vprašajte ga česa se boji. Dam primer:

Česa se bojiš? Bolezni. In kaj bo najhuje, če zboliš? Lahko umrem. In če boš umrl, kaj bo potem? Ja mrtev bom. Pa je hudo, če si mrtev? Ne vem. Kaj misliš? Verjetno ne, saj ničesar ne veš.

Poiščite kake vaje za sprostitev, kako tehniko dihanja in umirjanja, s katerim ukrepamo pri napadu panike. To zelo pomaga, morda ne takoj, a z rednim prakticiranjem se naučimo zadevo obvladovati. Zelo dobro bi bilo, če bi skupaj s sinom poskusili prepoznati znake (lahko jih zapišete), da se bliža napad in že v štartu ukrepati s tehniko umirjanja. Poskusite sina pripraviti do tega, da napad razume, da ve, kaj se dogaja, kakšni so znaki (razbijanje srca, težko dihanje, zmedenost, morda celo slabost….), ter da sam sebi dopove, da so to običajni znaki panike, zelo neprijetni, a niso nevarni. In da že začuti bližanje napada, sam sebi reče “aha, bliža se napad, vse je ok, ne bo konec sveta, samo napad panike je, znam ga obvladati, bo minilo.”

Vam pa toplo svetujem, da poiščete strokovno pomoč, saj se bo s strokovnjakom, ki ga bo znal voditi, vsega naštetega lažje in hitreje naučil, strokovnjak bo tudi prepoznal najverjetnejše razloge, šibke točke in bosta skupaj delala na tem. To bi bilo dobro tudi zato, da napadi ne bi postali kronični. Srečno.

Ne morem več!!!

Pa jaz ne morem verjeti med kakšnim plehom od ljudi živim.

Me kakšnimi nenormalno emocionalno nerazvitimi, pohabljenimi, praznimi in površinskimi ljudmi.

No ajde gremo…. preizkusite sami sebe.

Zveste da vam bo jutri otrok umrl!!!!

A boli?

A boli???????

A JE GROZNA MISEL, DA NE BO VEČ OBSTAJAL KOT, DA GA NIKOLI NE BI BILO???

A ne bi bilo v olajšanje, vedeti, da je otrok(njegova duša) samo nekam odšel in da ga boste po smrti videli?????

?????

?????

?????

A gre?

A bo šlo?

Ali ste taki neverjetni emocionalni imbecili, da se vam ne sanja o čemu govorim???

Torej geniji, jaz sem se smrti začel zavedati pri 5 letih, pri 7 letih so moji napadi se že sprevrgli v paniko kot jo opisuje avtorica.

TOREJ KAJ JE EDINA STVAR, KI LAHKO POMAGA???

To da se te prepriča, DA SMRT NI KONEC!!!

Edino to lahko umiri strah pred lastno smrtjo / izgubo svojih ljubljenih!!!

Samo ste vsi preveč zabiti, da bi na to pomislili, a ne? Ste preveč neizmerno plehki, da bi za vas sploh logično bilo kar pišem.

“Ni kriva babica”,

Ni razloga za strah?

To da boš umrl je dovolj dober razlog za strah!

To da bojo umrli tvoji bližnji, je dovolj dober razlog za strah!

To da ti bo relativno kmalu umrla bližnja oseba (babica v njegovem primeru) in da jo bo po vsej verjetnosti bolelo je dovolj dober razlog za strah!

Vse to je LOGIČEN in SMISELN razlog za strah! Preseneča me, da tega nisi vedela.

Baldrijanove kapljice in šentjanžev čaj ti ne bojo pomagali, če veš, da se boš s smrtjo srečal naprimer kmalu, ko bo tvoj otrok ki je v komi in v kritičnemu stanju umrl. Tudi ti ne pomagajo, ko veš, da bo tvoj bližnji v mukah umiral zaradi bolezni.

Ampak to se vam trenutno ne dogaja. Smrt je nekaj o čemur se ne razmišlja in zato je ljudje pravzaprav ne morete niti dojeti.

Sem namerno UPORABIL BLIŽNJE, ker če bi pisal, da boste umrli vi bi slišal polno puhlic o temu kako se vi smrti ne bojite in jo sprejemate. To je ponavadi odziv od emocionalnih invalidov.

Toda če bi jih POSTAVIL PRED DEJSTVO in bi jim meril s pištolo v glavo in jim povedal, da jih bom ubil v trenutku brez bolečin s strelom v glavo bi jih bilo strah. Ne zaradi tega ker bojo izgubili kar so še nameravali narediti v življenju, ampak zaradi tega, ker bi jih bilo preprosto strah smrti.

Ta strah, ki ga bi vi občutili, ko se vam bi merilo z pištolo v glavo je za nekatere stalnica!!!!

Ker za nekatere je SMRT tako dejstvo, kot je dejstvo za vas, da boste šli zvečer spat. Za nekatere je to enako, kot bi bili zaporniki, ki čakajo v zaporu na usmrtitev!

Tega ne razumete!!!

napisala si:

……………………………..

Česa se bojiš? Bolezni. In kaj bo najhuje, če zboliš? Lahko umrem. In če boš umrl, kaj bo potem? Ja mrtev bom. Pa je hudo, če si mrtev? Ne vem. Kaj misliš? Verjetno ne, saj ničesar ne veš.

……………………………….

ZADNJI STAVEK (ZAKLJUČEK), JE NAJBOLJ POŠASTEN IN GROZLJIV.

Kaj je to tvoja terapija kako nekoga privesti, do živčnega zloma in v norišnico?

Ne razumeš, da zaključek, do katerega si privedla JE RAVNO TISTO, ČESAR SE NAJBOLJ BOJI????

????

TOREJ TEGA, DA JE SMRT KONEC!

Ti pa ne bi bila dobra terapevtka.

Če bi ti bila moja mama in mi to naredila, ko sem bil star 7 let in razmišljal kaj pomeni smrt, se še eno leto ne bi mogel pobrati.

Verjetno bi šola socialno poslala nad tabo, da te preveri, zakaj je otrok v takem šoku!

Ti si za zaprt oddelek. Brez ključa. In dostopa do spleta.

obvezno psihiater. Pri meni so se isto te težave začele pojavljati zelo zgodaj (identično temu kar opisujete), pri meni sicer že prej..pri 8-9 letih cca. Trpela sem celo življenje in šele pred kratkim dvignila rit in šla prvič k psihiatru, ki je bil šokiran nad mojim stanjem in ni mogel verjeti, da se že 25let borim s hudo anksizonostjo, hipohondrijo ipd.

Nezdravljena anksioznost mi je neverjetno otežila življenje in nekdo, ki tega ni izkusil, sploh ne razume, kako težki so dnevi, ko nad tabo konstantno visi nek strah, skrbi…pri meni se je recimo manifestiralo tako: na random dan smo zunaj sedeli na kavi, oče je zakašljal. V moji glavi se je sprožilo 10 alarmov – rak na pljučih. Nisem mogla priti k sebi, dokler ni šel na rentgen in k pulmologu, kjer je bilo na koncu vse ok. Ko se je s tem negativnim rezultatom ena skrb zmanjšala, je prišla nova (ponavadi še isti dan) – npr. boli me za kolenom, imam strdek. In potem se v moji glavi to potencira do te stopnje, da moram na urgenco, kjer mi zatrdijo, da strdka nimam. Naslednji dan imam že nov katastrofalni problem – npr. oseba x se mi ne javi na telefon, kaj če se je zgodila prometna nesreča?

To je absolutno nevzdržno in sploh ne vem, kako sem zdržala 25 let. Odkar sem pri psihiatru dobila  antidepresive in antipsihotike, sem PREROJENA. Sicer še vedno pridejo te negativne in katastrofalne misli, ampak se jih veliko hitreje znebim.

“jeannie”,

samo kako veš, da je isti razlog kot pri tebi? (Edina stvar, ki bi lahko nakazovala na to, je da sin avtorico sprašuje o svojemu zdravstvenemu stanju. Za vse preostale naštete stvari v sinovem obnašanju je lahko drug razlog.)

Jaz nisem imel tega kar ti opisuješ, hipohondrije itd. Niso mi nesmiselni strahovi uničevali življenje. Toda če bi se bližala smrt tebi ljubljene osebe, ali bi se ti antipsihotiki in atidepresivi pomagali, da bi bila prerojena?

SMRT pa ni neracionalen razlog za strah. Zgolj ko prijateljem rečem adijo, razmišljam kako bojo umrli in kako bo mi bilo ob temu, pa čeprav smo že naslednji dan dogovorjeni, da se ponovno vidimo.

Pa dobro no- a do sedaj 13 letniku niste razlagali o boleznih in smrti? Potem ni čudno, da ima travme.

No, jaz sem se na tak način nehala bati bolezni in smrti. Ker nima smisla, da se ju bojiš. Bo kaj bolje, če trepetaš pred njima? Ne. Torej? Tako da umiri se. Vem o tem dosti več kot ti. Jaz sem to premagala, ti očitno še nisi, zato mi ne pametuj.

– Če bi ti nekdo meril s pištolo v glavo in bi videla, da te ima namen ubiti bi se še kako bala umreti.

– Če bi ti zdravniki povedali, da tvoj otrok morda ne bo preživel bi se še kako bala.

Takrat ti ne bi pomagalo, če bi se vprašala ali ima smisla, da se bojiš. Bala bi se v vsakem primeru.

Frančiškanski inštitut ima krasne terapevte. So še drugi po Slo.  Ki delajo po enaki metodi. Npr Mateja Kraševec. Tipkaj v Google. Mojemu otroku so pomagali.

Mešaš hruške in jabolka. Eno je strah, ko si neposredno ogrožen, drugo pa je strah pred daljno prihodnostjo, pa še ne veš, kaj se bo v njej zgodilo, če se bo, kako se bo….. torej sekiranje vnaprej za nekaj, kar sploh ne veš, kako, če in kdaj se bo zgodilo. Tudi človek, ki se ne boji višine, bi se jo v trenutku na smrt bal, če bi ga brcnil iz letala v gotovo smrt. Ampak to je povsem druga situacija kot to, da si nekdo ne upa niti na balkon v domači hiši stopiti, ker sta mu že tista dobra dva metra od tal tako grozna, da je prepričan, da bo umrl. Ločiš razliko? Normalni ljudje jo. Tudi smrt je nekaj, s čimer se soočiš, ko se zgodi, ne pa da celo življenje prešvican trepetaš v pod mizo in čakaš, kdaj bo. Vsi bomo nekoč umrli, vsakemu od nas bo nekoč nekdo od bližnjih umrl. To je dejstvo, to je nekaj najbolj gotovega, kar lahko v življenju pričakujemo. In kaj zdaj? Moramo vsi biti 24/7 in 365 dni na leto biti panični? Na robu živčnega zloma? Po tvoji logiki ja, saj se nam to lahko zgodi kadarkoli, lahko že čez eno minuto, lahko jutri, morda se je že, pa te še niso obvestili, morda se bo šele čez 20 let. Jaz grem spat, ti pa izvoli, paničari naprej. Imaš vse razloge za paniko.

Psihiatrija

Najbolje, da sami resite zadeve, ker strokovnjaki nimajo namena zdraviti ampak delati BOLNIKE, KI POSTANEJO ODVISNI OD ZDRAVLJENJA. Vse se da resiti z dihalnimi vajami in pogovoru z druzino, kot ste opisali. Zadosti imamo strokovnjakov in njihovega mnenja, smo vidli kako je bilo v casu COVIDA

Take puhlice lahko spušča samo nekdo, ki ni imel resnih težav in misli, da je “vse v glavi”.

Anksioznosti se ne znebiš kar tako, prikrade se ti v vse kotičke telesa ko najmanj pričakuješ.

Jaz sem svojo nekako “obvladovala” vso mladost, potem je pa v mojih zgodnjih 30, po rojstvu sina, z vso močjo udarila poporodna depresija. In jaz sploh nisem vedela, da je to depresija, jaz sem bila samo strašno zaskrbljena, prestrašena, iztirila me je vsaka malenkost – “globoko” dihanje otroka, jok, nespečnost. Potem je prišla moja nespečnost,  strah pred strahom. Tako da ja, meni so AD tudi spremenili življenje – se zavedam,  da sem zaradi tega tudi “izgubila” na nekaterih področjih (npr se težje skoncentriram, včasih traja malce dlje, da si prikličem v spomin kakšno ime ali podatek), sem pa ogromno pridobila – ne sekiram se zaradi nesmislov in stvari, na katere nimam vpliva, v trgovini me v vrsti pred blagajno ne obliva omotica, na sestanku v službi nimam več občutka, da bom omedlela ipd.). Če postavim na tehtnico, mi je jasno, kaj pretehta.

le kako smo uspeli vzgojiti mladostnike, ki imajo kljub vedno večji svobodi in vedno manj strogi vzgoji vedno več psihičnih težav?

Kura, tu ne gre za predšolskega otroka, ki se prvič sooča s smrtjo in o tem razmišlja, ko vidi mrtvo žival, recimo. Tudi moj sin je o tem veliko razmišljal pri šestih letih. Takrat smo se o tem veliko pogovarjali in je šlo mimo brez nekih hudih travm. In kaj ti predlagaš? Praviš, da naj bi mu povedali, da smrt ni konec?? Torej si za to, da se mu laže, da se bodo v nebesih srečali? 13-letnik pa bi moral že imeti za seboj razglabljanja o tem, da vsi umremo, močno dvomim, da gre za to, o čemer govoriš. Se bolj nagibam, da je hipohondrija, kot je o tem pravila jeannie.  In da zna povleči za seboj še marsikaj. Ampak da bi pri 13 začel jemati antidepresive, je malo preveč za moje pojme. Jaz bi mu dala vedeti, da ga razumem, razumem njegove občutke in strahove in povem o strahovih, ki sem jih imela sama, ki so bili tudi iracionalni.

Fant ima resno težavo. Dobra osnova da se stvari samo poslabšajo. Zamotite ga z nečim, da bo utrujen in bo pozabil na strah. To je privzgojeno oz. babica mu je usmerila fokus na bolezen, smrt, težave.  Čimprej stran od tega. Ne se o tem z njim pogovarjat, temveč usmerite fokus na druge stvari.

RAbi samo to, da ga sprejmete takega kot je!!! Nujno se mora tekom dneva sprostiti..vzamite družabne igre, SMEH, vedrina, pogovor. Išči, kaj bi.on.želel početi, rada ga imej. Ne boj se. Samo sprejmi ga takega kot je in ga objami. Skupaj.poglejta kak film, risanko, pojdita v knjižnico po kakšno knjigo, obiščita sorodnike. Tudi socialna.mreža je nujna..ampak ne na silo, pač pa z.ljudmi, med katerimi se bo.počutil varno, sprejet…

Na spletu.imaš super stran: To sem jaz…tudi z nasveti in meditacijami.

Vso srečo. Pa morda ga kaj teži, vrstniki?? Poskusi priti do njega, ampak na ljubeč način..kljub temu da je že 13 in da je fant. Bolečina je lahko kje v podzavesti izpred let nazaj..

Ja, pravilno razmišljanje. Stran od ljudi (babic povprečno, dedki največkrat ne filajo otroke s tem kje kaj boli pa umrl bom pa take). Pojdite čimvečkrat z njim v naravo, taborit, magari pred hišo, skratka boti z njim. Če kakšen večer zaspite skupaj na sedežni, bo bolj korist kot razvada. Če se pride pri teh letih stisnit k vam v spalnico, nič narobe; sej kmalu ne bo hotel, da ga sploh pobožate pred drugimi ljudmi. Skratka, ukvarjajte se z njim…Kakšni antidepresivi? Psihiater? Pa to mora potem celo življenje biti na tem. Z njim pojdite kot sem rekla, malo sem malo tja, pa tudi, če v domačem kraju…ni treba veliko, samo ukvarjanje, delanje skupnih nalog,  početja, seveda tudi heca, skratka vsega kar naj bi družina kot družina sama počela skupaj. Ljudje, ki negativno vplivajo nanj naj bodo z njim max pol ure na teden z vami skupaj, ne sam.

Upam, da vas partner podpira in, da je pripravljen si vzeti kakšno iro dve po službi, da kaj počnete skupaj vsi. Pa ne da Tv gledate vsak dan pa kokice jeste…treba je iti ven pa se nmalo predihati, kaj lepega videti, pa čeprav je to samo travnik poln lepih cvetlic…Včasih se med njimi skriva tudi divji zajček ? Le pogumno ?

Fak, kako ste eni res totalno zavoženi in zafurani!

Pa najbolj smešno pri vseh teh lunatičnih strahovih in paničarjenju je to, da če bi se pa RES kaj resnega zgodilo, bi pa totalno pustili človeka umret v mukah, ker bi bili popolnoma zatrokirani in niti z mezincem ne bi znali mignit!

Dokler je vse v redu, poznate vse bližnjice do urgence in vse personalne številke anesteziologov in kirurgov in vsako možno tabletko in kapsulo, ki obstaja na svetu, ko pa bi RES morali človeku pomagati v življenjsko ogrožajoči situaciji, bi se pa samo usrali in bebavo gledali!

Pišite mi, mi smo imeli lani enako kalvarijo. Lahko z vami delim našo izkušnjo. Sin (tudi 13) še ni čisto ok, je pa veliko boljši. Je pa zadeva zelo resna in jo je treba tudi resno vzeti in fantu pomagati.  simona.centnerlilek@gmail.com