Angelika
zakaj ne bi brala več angelike? ker sem jo prerasla. no, prerasla sem fantaziranje, romani kot taki me ne pritegnejo več, očitno sem se jih najstništvu prenajedla. težko me kak roman sploh potegne, tako da razen dve, mogoče treh, zadnjih 10 let nisem prebrala nobenega. prej pa vseh 100 romanov, angeliko, itd. pri skoraj 40 letih bi morala biti življensjko beri v svojih sanjah in doseganju svojih ciljev) zelo neizživeta, da bi se jo spravila brat.
se mi zdi ,da romane berejo prav taki ljudje, ki v reali ne dosežejo veliko ali se jim glavni cilji ne izpolnijo ali zaidejo v svet, ki ni njihov, v katerem se ne znajdejo, potem pa se zatečejo v romane, kjer sočustvujejo z junaki, se borijo z njimi, z njimi sodegajo njihove cilje, skratka si naredijo vzporedno domišljijsko življenje.
Vau, kakšna poglobljena psihoanaliza:). Kaj pa, če romane berejo ljudje, ki enostavno rabijo totalni odklop od vsakodnevne norije? Ko ni potrebno razmišljati, pa se duhovno nadgrajevati, pa dosegati tistih 10 ciljev, da si (vstavi poljubno besedo), ko ti enostavo dol visi zato, kaj mislijo drugi o tebi, ko poveš, da bereš šund?
Na srečo smo ljudje zelo različni, z različnimi okusi, vsak dela tisto, kar mu paše. Pri branju pa jaz vedno pravim, da sploh ni važno, kaj nekdo bere, važno da BERE.
no, meni pa pač ni vseeno kaj berem in kaj bere tisti, s katerim komuniciram. če bere samo romane je tako kto bi gledal mehiške nadaljevanke. nič pametnega, poglobljenega, nič takega, kar bi mu razširjajo obzorje ni tako v romanih kot v mehiških nadaljevankah (razen da se v njih celo nekaj malega španščine lahko naučiš).
vsak po svoje, jaz sem odgovorila na zastavljeno vprašanje. v kolikor se ti no-ja ob mojem odgovoru počutiš neprijetno je stvar na tebi, da razčistiš svoje neprijetno počutje.
Daleč od neprijetnega počutja, če si dobro prebrala moj odgovor. Moti me le to, da nekdo nekoga ocenjuje na podlagi tega, kar bere. Po tej logiki so tisti, ki berejo Sarta npr., bistveno bolj razgledani ali kaj?
Mimogrede, če prebereš Angeliko, se kljub temu, da je to samo napisana telenovela, vseeno naučiš nekaj tudi o zgodovini. Sicer bolj od daleč, ampak vseeno.
Čisto tako me zanima, ko ti nekoga spoznaš, ga najprej vprašaš, kaj bere ali kako?
jaz govorim o vseh romanih, ne o točno določenih romanih. če imaš doma samo romane in če v življenju nisi prebrala nobene druge knjige, ki bi ti razširila obzorje, povečala tvoje znanje o svetu, zgodovini, antropološke knjige, pa recimo knjige kot so doktrina šoka, knjige iz področja psihoanalize, drugi pogledi na vojne, ki se dogajajo okoli nas …. da ne naštevam dalje. skratka, kakaovostnega čtiva je več kot dovolj, ga je pa težje najt kot dr. romane, viktorio holt, itd. v kolikor že 20 let žvečiš samo to čtivo se s teboj resnično ne da pogovarjati nič globjega, ker nimaš izoblikovanih pogledov na svet, na dogajanje okoli sebe, ne veš ničesar o temeljih današnjega funkcioniranja, itd. tega ti romani ne dajejo, dajo ti pa širino jezika, izražanje. in to je vse.
in ja, ko nekdo pride k meni in začne gledati knjižne police, ki jih je res ogromno, pa z zanimanjem ugotavlja kaj berem mi postane jasno, da si z njim ne bom razširjala obzorja, da ne bom diskutirala o stvareh iz teh knjig, da je skratka s tega vidika kava z njim izguba časa.
Dajva nekaj razčistiti – ne govorim o sebi, govorim na splošno o ljudeh. Ne vem, zakaj vedno, ko vam nekdo ne ploska, temveč vam malo pokontrira, takoj pomislite, da je to reakcija, ker se tak človek čuti osebno prizadet.
Nekateri ljudje imajo, ne boš verjela, izoblikovane poglede na svet zato, ker si ta pogled izoblikujejo na podlagi lastnih doživetij. Drugi spet pa menijo, da to lahko dosežejo le, če vsak teden preberejo eno knjigo iz enega od tvojih, zgoraj naštetih področij.
In, da te potolažim, ravno tega šunda, ki ga ti navajaš (dr. romani, victoria holt ipd.), jaz osebno ne berem, ker je mojih sivih celic za to škoda – vendar pa, za razliko od tebe, ne kritiziram ljudi, ki berejo le to – še vedno trdim, da ni važno, kaj berejo, važno je, da berejo.
Veš, včasih te znajo ljudje, ki razmišljajo s svojo glavo, brez uporabe tistega, kar je na knjižni polici, izredno presenetiti – v pozitivnem smislu, samo dovoliti jim je treba (in jih ne ocenjevati le na podlagi tistega, kar berejo) – seveda je pa velikokrat tudi obratno, na žalost.
P.S. Sva pa zašli s teme, zato bodi dovolj – grem v knjižnico.
Dajva nekaj razčistiti – ne govorim o sebi, govorim na splošno o ljudeh. Ne vem, zakaj vedno, ko vam nekdo ne ploska, temveč vam malo pokontrira, takoj pomislite, da je to reakcija, ker se tak človek čuti osebno prizadet.
no pa razčisti od začetka. jaz sem odgovorila na neko vprašanje, ti si dala komentar na moj komentar. tebe je zmotilo moje mnenje, ne mene tvoje.
in jaz še vedno trdim, da je pomembno kaj berejo. če bi brali – in nekateri še berejo – samo tisto, kar je jugo partija dovolila objavljati o II. svet. vojni potem bi še vedno verjeli, da so partizani svetniki, vsi ostali, ki so se pa tudi borili za slovenijo, pa izdajalci. zato je pomembno kaj se bere.
Prebrala sem tudi Voranca,Bevka,Tolstoja,Preglja,nekaj od Rebule,Čaka me še Boris Pahor,pa tudi nekaj psihoanalickih knjig naprimer Trstenjaka in podobno sem prebrala,saj so se mi zdele zanimive,ko jih je moja hči prinesla domov.Včasih pa mi zapašejo lahkotni romani,da se malo odklopim od vseh skrbi,ki jih imam.
zakaj ne bi brala več angelike? ker sem jo prerasla. no, prerasla sem fantaziranje, romani kot taki me ne pritegnejo več, očitno sem se jih najstništvu prenajedla. težko me kak roman sploh potegne, tako da razen dve, mogoče treh, zadnjih 10 let nisem prebrala nobenega. prej pa vseh 100 romanov, angeliko, itd. pri skoraj 40 letih bi morala biti življensjko beri v svojih sanjah in doseganju svojih ciljev) zelo neizživeta, da bi se jo spravila brat.
se mi zdi ,da romane berejo prav taki ljudje, ki v reali ne dosežejo veliko ali se jim glavni cilji ne izpolnijo ali zaidejo v svet, ki ni njihov, v katerem se ne znajdejo, potem pa se zatečejo v romane, kjer sočustvujejo z junaki, se borijo z njimi, z njimi sodegajo njihove cilje, skratka si naredijo vzporedno domišljijsko življenje.[/quote]
Se zna zgodit, da imaš prav.
Sama sem v najstništvu ogromno brala – potem pa sem začela zmanjševati, brala sem samo na morju in res, ko nisem imela drugega za počet. Z vsakim fantom, ki sem ga zamenjala, sem brala manj, po zadnjem pa me je minila želja po branju in nisem prebrala enega romana vsaj pol leta.
Že kakšne tri leta berem le knjige, povezane s področjem, ki me zanima – predvsem različne zgodovinske teme in preberem tudi kakšen roman, da si lažje ponazorim življenje tedaj, pa še to mora biti roman, ki je napisan trdno na zgodovinskih dejstvih in ne neke domišljijske blodnje. Enostavno ne morem več brat romanov, ki so doceloma izmišljeni. Sem razmišljala, kaj se je zgodilo v mojem življenju, da sem tako obrnila ploščo in sem mislila, da sem se romanov enostavno “prenajedla”. Sedaj, potem ko sem prebrala tvoje sporočilo, sem začela gledati drugače na vse skupaj.
Morda res drži da je branje takšnih romanov beg v pravljičen svet. Saj navsezadnje bežimo vsi. Tisti ki pretirano tečejo, kolesarijo, tisti ki pretirano delajo, nekateri popivajo, drugi se zadevajo…….vsak po svoje. Mislim da je ljubezenski roman, najmanjše zlo. Nimamo pač vsi sreče v življenju in dovolj ljubezni, idealnega partnerja. Bolje prebrati knjigo in se naužiti ljubezni preko papirnatih strani, kot pa si pridobiti ljubimca in tako iskati ljubezen v realnosti. Knjige so napisane da se jih bere. Saj beremo tudi poučne, ampak v realnem življenju je včasih prenapeto in rabiš malo odklopa v sanjski svet. Meni se ne zdi to nič narobe. In navsezadnje napisati knjigo s toliko zapleti in razpleti, kot so zgoraj omenjene, je presneto težko in se mi zdi silno nepošteno, da vse te romane tako nizko cenite.