ang ali angl
Običajno za jezikovne krajšave uporabljemo tričrkovno besedo: nem., ita., slo., hrv., zato tudi ang., redko pa uporabljamo angl., nemš. sploh ne, slov. zelo redko, včasih ital. Torej zaradi doslednosti menim, da ne bo prav nič narobe, če se krajšave poenotijo v tričrkovne besede, drugače se lahko pojavijo precej različni zapisi, kar pa poraja dvome o smiselnosti tega.
Tiste zgornje možnosti, ki sem jih naštela, običajno uporabljamo za krajšave različice jezika. Pri univerzitetnem nazivu je seveda drugače: krajšave, ki so ustaljene, seveda ostajajo, te se ne prilagajajo takšnim in drugačnim spremembam, tako ostane tudi prof. slov. j. Nisem prepričana, ali res obstaja prof. slov., prej se mi zdi verjetno, da je prof. slovenskega jezika, ne slovenščine. No, če le niso spremenili teh univ. nazivov še iz mojih študijskih časov. 🙂 Profesorji slovenskega jezika so pedagogi (učitelji), nepedagogi (lektorji) smo pa univerzitetno diplomirani slovenisti.
Aha, torej je prof. slovenščine. V redu. 🙂 Jaz kot lektorica nikoli ne pripišem tega strokovnega naslova, ne nazadnje bi bila ob vsem mojem študiju tudi predolga krača. 😉 Navada je, da se ob imenu pišejo le akademski naslovi, stari, znanstveni mag. in dr. Verjetno pa se bodo pisali tudi novi, bolonjski mag., čeprav ti po mojem mnenju ne pašejo med akademske naslove. Ti novi se seveda pišejo za priimkom.
Glede tega, da bi bilo nujno … Ne, nikakor ni nujno. Posamezniki navajajo svoje strokovne in/ali akademske nazive le zaradi prepoznavnosti, da torej sporočijo, kaj so doštudirali, oziroma v čem so se specializirali. Tudi če strokovnega ali akademskega naziva ni, ne more biti nič narobe. Narobe se mi zdi edino takrat, ko se uredništvo nekega zbornika odloči, da avtorjem pa ne bodo pripisovali nobenih nazivov, ne strokovnih ne akademskih. To se mi zdi pa zgrešeno, saj je razumljivo, da je nekaj povsem drugega, če je neko strokovno mnenje podal ta in ta ali pa mag./dr. ta in ta.