S temle res ne nameravam delat reklame za založbo, se mi pa zdi, da ta knjiga prej ali slej pride v vsako familijo z majhnimi otroki, zato ni nič hudega, če ni draga 😉 V okviru meseca knjige oziroma vsakoletne akcije Knjigokup sem v Modrijananovi knjigarni opazila Andersenov pravljice v trdi vezavi za cca. 14 €, sicer pa stanejo 27 €. Najbrž se jih da naročiti tudi po spletu, tega pa ne vem …

Andersen je brezčasen (ali nadčasen :)). Bi pa ob tem Katjinem postu dodala nekaj razmišljanja o njegovih pravljicah. Sicer bo že kakih 12 let, odkar sem jih nazadnje vse prebrala (imamo doma neko staro antologijo, ne vem, iz katerega leta), tako da so mi posamezne vsebine ušle iz spomina, razen seveda najbolj znanih.
Sicer za mnoge pravljice (če ne kar za vse 🙂 velja, da so lahko namenjene otrokom in odraslim; pri Andersenovih pa se mi zdi, da so bolj namenjene odraslim kot otrokom. Zgodbice so seveda zanimive same po sebi. Vendar pa mnoge na koncu ne zavijejo v tipični pravljični happy end, s čimer otroka morda ne “potešijo” v taki meri, zato pa omogočajo zrelo katarzo odraslega. V sosednji temi poteka debata o duhovni literaturi – no, morda so Andersenove pravljice eden od temeljev le-te. To so pravljice, ki zahtevajo po branju otroku še več razgovora in predelave prebranega kot običajne pravljice. (In to delo ni enostavno.)
Kar počnejo z njegovimi pravljicami nekateri avtorji in “holivud”, torej prirejanje v happy end, siromašenje vsebine, dez- ali prekarakterizacija likov itd., se mi zdi nekorektno, z literarnega gledišča pa tudi šušmarsko in nedopustno. Kiča – in tudi kakovostnih “srečnih” pravljic – imamo več kot dovolj; zakaj torej torto prelivati s posladkano česnovo omako?
Kerstin

@Kerstin: se popolnoma strinjam. Jaz jih ravnokar prebiram in ne morem se načuditi mojstrstvu pisatelja in bogastvu, ki nam ga podaja. Očitno sem bila tudi sama v otroštvu “žrtev” osiromašenih priredb, zato se mi zdijo zdaj te, ki jih berem v originalu, bistveno drugačne.
Moj sin je star (skoraj) osem let, pa dvomim, da dojame globino stisk Grdega račka, da ne govorim o še čem, kar zaznavam (kot mati) ob branju jaz. In ker so po mojem mnenju odlično izhodišče za pogovor, bi Andersenove pravljice ponudila v branje starejšim osnovnošolcem, srednješolcem in, seveda, tudi odraslim.

lepo je videti takšno temo. v sloveniji se je namreč oblikoval pedagoški trend nasprotovanja andersenovim pripovedkam. sicer gre za problematične, torej cankarjanske starše, ki bi želeli, da v zgodbah ni ničesar negativnega, nič zlega, le dobro. skratka pravljice morajo biti takšne, da bodo otroka še bolj zavile v celofan.

sam sem še raje od andersena prebiral slovenske ljudske pripovedke. najboljše so mi bile vedno tiste, ki so vsebovale starejšega, srednjega in najmlajšega sina, slednji pa se je vedno vrnil z najlepšo princeso. in potem je bila svatba, ki je trajala tri dni in tri noči. dali so nam iz naprstnika jesti in iz rešeta piti. 🙂

Meni se zdi, kot da imaš v otroštvu eno fazo, ko bolj ko se bojiš, bolje je. Vsaj sama se spomnim, da so me kakšne zgodbe po cele noči preganjale, naslednji večer sem pa težila “še enkrat, še enkrat” 😉