analiza po ločitvi

Poročena sem bila s tipom, ki se je v zadnjih letih zveze prelevil v manipulatorsko, leno in izkoriščevalsko pijavko. Zaradi njega sem imela zadnja leta minus na računu in vedno bolj sem prepričana, da sem tudi zaradi njega zbolela. Ko sem končno naredila konec, se je moje življenje na vseh področjih obrnilo na bolje.

Sem ozdravela, postala sem zelo umirjena v sebi, zadovoljna, srečna, optimistična, pozitivna in radostna.Na računu ni več minusa, konec leta imam celo zajeten plus, končno se lahko tudi finančno razvajam in si privoščim malenkosti o katerih sem prej lahko samo sanjala. Kar je pa najboljše, nihče me več ne žali, ponižuje, nihče se name ne spravlja fizično, nisem več deležna zaničevanja in razvrednotenja tako kot sem ga bila deležna v času bolezni, postelja je samo moja-sladko v miru zaspim in se zadovoljna v jutro prebudim brez smradu v spalnici in godrnjača zraven sebe. Grem in počnem kar mi srce poželi in kolikor mi dopušča prosti čas. Končno in upravičeno po vseh dramah sem dočakala življenje  kot si ga zaslužim. Niti sekunde do zdaj nisem obžalovala razhoda, niti nikoli podvomila v to, če sem se prav odločila.

Kakšne pa je vaša analiza?

Čestitke za ozdravitev in ostalo.

Sem samska in nameravam samska tudi ostati in moja analiza je enaka. Svoboda je čudovita.

Važno, da si zadovoljna in srečna. Včasih človeka res lahko nekdo vleče dol, kot utež. Ko se je znebiš pa kar poletiš. Lahko je to mož, družinski član, prijatelji, sodelavci, … kdorkoli. Se je treba znebiti navlake in razmerja prevetriti tu in tam. Za svoje dobro

Vesel za vas. Bi bilo pa dobro, da v tej analizi ugotovite še, kako da ste se na takega sploh “nalepili”, oziroma zakaj ste z njim vztrajali. Skratka, ne toliko analiza napak partnerja, kot lastnih. Zato, da v prihodnji vezi lahko naredite drugače.

Razumem pa svobodo. Ni je več ženske, ki me lahko zapre v kletko. 🙂

človek more bit svoboden v duši. Problem je, če recimo partner s katerim živiš tega ne razume in ne ve, da to svobodo glih on ubija in se samodejno odklopi iz partenrstva. Že en kreg oz. dvignjen glas en na drugega v partnerstvu bi moral biti opravičen razlog za ločitev brez neke odvečne debate, pa vsak v svojo stran, škoda vsake minute za reševanje veze, strast in dostojanstvo je itak v podnu v vezah, kjer je kreg in poniževanje.

V mladih letih sem se zaljubila vanj, ker je bil takrat tisto kar sem želela in verjetno potrebovala. Bil je tudi v enih težavah (nič povezano z njegovim karakterjem) in jaz sem čutila potrebo, da mu pomagam, ker sem ga ljubila. Potem seveda družina in zadnja leta začaran krog, ko ne moreš kar tako spokat in vse pustit za sabo in pri tem prizadet nedolžne tebi drage ljudi. Na koncu potrpiš in počakaš na primeren/ugoden trenutek, da spokaš in povzročiš najmanjšo možno škodo vsem vpletenim.

Tvoj zapis vidim na dva načina. En je ta, da je res tako, kot praviš in dejansko tako vidiš, drug pa da si govedo prokleto, ki opisuje ločevanje in s tem širi propagando med ljudi, da bi bilo fajn, če se ločijo in da so to samo nebesa. Če je res, pohvala, da ti je uspelo se rešiti okov, če pa je drugo in izmišljeno pa, da te čimprej pes poščije in nekdo nabatira v goflo al pa nos.

Ker ločevanje družin in skupnosti iz katerih bi lahko nastale je že dolgo mokra želja nekaterim.

Svoboda v partnerstvu? O tem bi se dalo pisat. Midva sva si dajala svobodo, mogoče še preveč. Le da sem si jaz pri tem postavila neke normalne/moralne meje, on pa ne. Ja res je. Ne bi verjela, če ne bi doživela, kako te lahko določen človek vleče na dnu in vpliva na tvoje počutje. Ko v vezi ni več spoštovanja, strasti in empatije, takrat je vsaka dragocena minuta življenja vstran vržen biser v dvoje.

Niti slučajno ni moj namen koga vzpodbuditi k ločitvi. Če je kdo od znancev ali prijateljev v dilemi in me vpraša za nasvet. Vsakemu povem, da je ločitev ena izmed najtežjih in najbolj bolečih lekcij v življenju in svetujem, naj dobro premisli v kaj se podaja in kakšne bodo posledice za vse vpletene, naj poskusita vse kar je možno, da rešita zakon, ker se splača, če sta seveda oba za to. Jaz sem vztrajala do zadnjega in se trudila, samo žal iz druge strani ni bilo odziva dokler ni bilo že prepozno in žal mi je za vse lepe dni, ki bi jih lahko še preživela skupaj, če bi on pokazal ob pravem času vsaj malo interesa in seveda vložil nekaj svojega truda za harmoničen odnos. Opisala sem svoje življenje po ločitvi in samo potrdila, da sem prav ravnala za moje dobro in moje zdravje in obenem spročila vsem ostalim, da če je res hudo v zvezi, ni potrebno vztrajati in trpeti, ker je tudi po ločitvi v samskem stanu lahko zelo lepo življenje, če si ga znaš urediti in v njem uživati. Žal mi je pa za vsak par , ki se po dolgih letih razide, še posebej, če so prisotni otroci. Jaz sem vztrajala tako dolgo, da so odrasli in se ni bilo potrebno več dogovarjat za stike in skrbništvo, ter jih vlačit sem in tja.

Hvala za pojasnitev in lepo, da ti je uspelo se izvleči iz neugodnega položaja. Drži se

Zate sem vesela predvsem, ker si zdrava. Zdravje je največje bogatstvo, pa ne samo telesno, zelo pomembno je tudi psihično.

Se strinjam, da nas nič in nihče kaj dosti ne pripravi na izkušnjo partnerstva, zato nas v odnosu lahko doleti marsikaj. Hkrati pa tudi zorimo čez vse to. Upam, da si urediš žjivljenje po svojih pričakovanjih tudi v prihodnosti.

Hvala.

Žal je res, nihče nas ne pripravi na življenje v dvoje, pa tudi sami ne poznamo pravega pristopa. Zame je bila po ločitvi dolga in trnova pot, da sem prispela do sem kjer sem zdaj. Veliko sem premišljevala o tem kaj je bilo narobe iz moje strani, kdaj in kako bi morala drugače pristopiti k problemu. Prebrala sem tudi veliko knjig o odnosih in mi je žal, da jih nisem že prej oz. da jih nisva skupaj.

Če bi me kdo vprašal za mnenje kaj svetujem parom za harmonično zvezo, bi jim v prvi vrsti brez omahovanja svetovala, da si OBA prebereta knjigo Pet jezikov ljubezni (res poučna in v pomoč).