Ameriški psiho??
Hm, bral pred kakšnimi desetimi leti. Pripoved in kompleksnost jezika sta precej houellebecqovska (kar je slabo), je pa Ellisova sposobnost poglabljanja v podrobnosti takratnega japijevskega življenja vredna vse pohvale. O sami vsebini pa si niti ne upam zgubljati besed. Pravzaprav je pretresljivo, da razmeroma običajni človeški primerki takšno knjigo preberemo do konca. Kaj nas žene?
Hm, brala oba v casu, ko sta izsla – prvega zaradi razvpitosti, drugega “for the sake of completeness”, zato se drugega skorajda ne spomnim, spomin na prvega pa pusca vtis, kot bi markiz de Sade in Melissa P. najprej temeljito prestudirala Laschovo teorijo patoloskega narcisizma, nakar bi sel prvi reciklirat DaVincijevo kodo, druga pa Stalinove spomine. Hvalezna tematika za literarne kritike in wannabe sociologe, pa se zavistnemu proletariatu pusca nekaj drobtinic samozadovoljstva. Koncni obcutek je bil malo podoben surovim ostrigam: odvratno, ampak treba je probat.