Ali vas starši, ko ste že na svojem, še vedno tretirajo kot otroka?
Dokler imamo žive starše smo njihovi otroci.Seveda ne več mali otroci ampak njihovi otroci pa se vedno.Zakaj nekateri smatrate ,da vse kar rečejo je pametovanje,vtikavanje,komandiranje itd.Večina staršev kar izjavi,to stori dobronamerno in res ne razumem zakaj je to tako moteče.Saj itak clovek se odloča in živi po svoje, dobro namerni nasvet pa nobenmu ne skodi.
Tako imenovano pametovanje pa je najbolj moteče za “otroke “polne same sebe,vsemogočne in z malo srčne kulture.
[/quote. To velja, ko so starsi dobri. Imas starse, ki zlorabljajo otrok spolno, jih fizicno pretepajo vsak dan, starsi imajo komunikacijo zla, alkoholiki, drogarasi in upam, da tem otrokom so veliki ali mali ne govoris tvojo osladnost.
Že od konca osnovne šole dalje me starši tretirajo kot pametno, odgovorno in samostojno osebo. Nikoli mi niso očitali, poučevali in usmerjali. Vedno sem bila samosvoja, trmasta in polna idej. Moja mama je zelo napredna in me je vedno podpirala. Njen moto je: Komur pomagati ne moreš, mu tudi pameti ne solit. Pri svojih otrocih poskušam enako. Na očitke nisem navajena, zato jih, izrečene iz ust kogarkoli, elegantno prezrem, se obrnem in grem stran. Sem za pogovor, a ne na tak način. Tudi moža hitro in odločno, a čim bolj vljzdno ustavim, kadar ima izbruh očitkov. Sami smo odgovorni za to, kako ljudje komunicirajo z nami, pa če se še tako čudno sliši. Enim je treba postavit mejo, ker je sami nimajo.
Kako lahko trola boli njegova lastna beda? Nepojmljivo. Morda pa ni trol, morda je samo nesrečna duša, ki kriči od nesreče in si želi ljubzeni. Ampak…če želiš ljubezen prejemati, jo moraš tudi dajati.
[/quote] jaz sem stara dusa da zdaj ves kaj te caka hahaha kdo krici sama nsjedad s svojo neumnostjo …potem meni polagas v narocjee..pa prav blesava si gnida tara.
Seveda me tretirajo kot otroka. Mati mi še vedno prek znancev v Ljubljano pošlje kosilo, če kdo gre (pa ji rečem, da reeees ni treba, ampak ne posluša). Pokliče vsak dan/drugi dan in vpraša kaj delam, če sem kaj jedla. Oče gre v druge skrajnosti in mi vsakič poskuša dati nekaj “žepnine”, moj mož pa se ugreza od sramu, ker vseeno imava dobri službi in sva samostojna.
Ampak vem, da ju to osrečuje in jima to pozornost in ljubezen tudi vračam oz. vračava kar oba z možem. Je pa res, da se v najine privat zadeve ne vmešavata. Avtorjevi starši se mi zdijo preveč vsiljivi in nespoštljivi, to ni v redu.
seveda so me poskušali tretirat kot otroka.
odselila sem se takoj, ko sem službo našla. najprej sem šla v najem sobe, nato stanovanja, potem sem si stanovanje kupila. ampak dokler sem bila samska, torej, tam, do 36 leta, sta se do mene dostikrat obnašala, kot da nisem polnoletna in mislila, da sta onadva tista, ki mi lahko dovoljujeta kaj lahko počnem in kaj ne.
seveda je bilo to njuno mišljenje, ne moje. jaz sem jima povedala svoje, dostikrat se je bilo treba grdo skregat… ampak glavno je, kako se sam počutiš in obnašaš, ne kaj si starši mislijo.
pač prevzameš odgovornost za svoja dejanja in se ne oziraš na koga drugega. seveda to tudi pomeni, da ni jokanja, ko ti kaj spodleti. pa vsega tudi ne rabijo vedet. tako pač nista vedela, da sem včasih v tujini, da grem na lastno pest na kako daljše potovanje…
jaz staršev nimam več. stara sem 50+, pa me ima za mlajšo in nesposobno moja lastna sestra. starejša je 8 let in prepričana, da jaz o življenju ne vem ničesar. Pol leta nazaj sva si z možem kupila novo kuhinjo. Izbrala sva po svojem okusu. Vse je preverila. Spljuvala barvo in teksturo front, poslala svojo hči (!!!) preverit kakšne imamo predale, pač neka fora kako po njenem mora bit…, bila užaljena, ker je nisem povabila k odločanju. In mi parkrat povedala, kaj vse da ni in ne bo v redu. Jaz sem s kuhinjo zadovoljna. Vsem nam je praktična in lepa in se dobro počutimo v njej. Ampak to ni nič vredno, ker da bom že videla… Lastno gospodinjstvo imam 26 let, ona pa 31. In ima biiiiiiiiiiiiiiiiiiistveno več življenjskih izkušenj.
Rezultat? Družimo se toliko, kot se nujno moramo. Mirneje živim brez nje, čeprav je moj edini še živeči bližnji sorodnik.
Sicer še nism na svojem, ampak imam tako z mami kot z očetom cool odnos. Se ne spomnm, da bi mi sploh kdaj kdo od njiju težil s tem kako moram živet al pa da bi me napadal če se nism kdaj strinjala z njima. Kaj pa vem, zmer če se nism v čem strinjala z njima, sta me vseen oba poslušala do konca in ja, sta kdaj potem tud onadva spremenila mnenje. Pač sta mi dostkrat kaj svetovala, zdej ko sm že starejša punca me pa tud onadva vprašata za kakšn nasvet 😉 sta mi pač znala rečt: kakor si boš postlala, tako boš spala oz živela.
Smrkavec, kaj pa ti veš o življenju, je argument moje mame, pa ji že od šestnajstega leta ne visim na proračunu!
Mirno si mislim svoje.
Pri penziji jo nesem za 40{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465}!
Poje pa vse kar ji skuham in dostavim!
Morda bo grdo, a s stisnjenimi zobmi jo imam rad!
[/quote]
Tuki ti pa čestitam 😉
Mama je vseen mama, kakršna pač že je.
Forum je zaprt za komentiranje.