Ali vas je iskrenost kdaj (drago) stala?

To pa se bere kot ena težka šola v življenju. Z neiskrenostjo do sebe si v resnici lahko najbolj škoduješ.

Je bila pa izjava vsaj iskrena. :)[/quote]

Bi moral napisati: Marko odpri usta, da boš bolj odprte glave. 😉

ps: Marko – včasih je treba dvakrat prebrati, če ne gre v prvo. pa bo več modrine. ;)[/quote]
Jaz pa le mislim, da si ti tista, ki tukaj nečesa ni dojela. 😉 Se pravi, poslušaj svoj nasvet.

Haha, meni je zadnjič sodelavka, zagrenjena 27-letna samohranilka, ki mi zjutraj na vprašanje “si vredu” vedno odgovori: jaz nikoli nisem vredu….rekla, da se ji zdim ful čudn tip.

Da ne pišem zdaj o tem, da me redno oskrbuje z novimi podrobnostmi iz svoje bizarne življenjske zgodbe, ki me tud slučajno ne zanimajo. Kot tudi ne njeno mnenje o meni.

Šolski primer neiskrenosti. Ne da bi ji lepo povedal, da te to ne zanima, po drugi strani pa vztrajno rineš vanjo z vprašanjem Si v redu. :)) lol

Potem pa je ne sprašuj, če je v redu, saj itak vidiš, da ni :). Mogoče pa ta samohranilka “išče” in ti še pajkove noge ne bodo pomagale pri bežanju pred njo.

Sem ji že povedal, pa ne zaleže.

Si vredu? je vljudnostna fraza in vsaj tisti minimum nujnega bontona.

Samo bedak je iskren na način, da pove vse, kar misli. Če bi se jaz spustil na njen nivo, bi ji moral rečt, da s emi zdi butasta sociopatska samovšečna zagrenjena kura, ki ne ve, kje so meje obnašanja.

Mogoče je pa to tvoj nivo, ki ga ne upaš izrazit, ker se ga sramuješ. Upravičeno seveda.

Če si v življenju s partnerjem želiš zelo tesnega odnosa, potem se ne moreš izogniti temu, da bi ga gradil na iskrenosti. Ni pa iskrenost nujno brutalna in neobzirna. Stvari je mogoče povedati na drugačen način, ob pravem trenutku, s pravo mero občutljivosti, če do osebe kaj čutiš. Mislim, da brez dobre mere iskrenosti partnerja dolgoročno ne moreš obdržati, saj se tako odnos ne more poglabljati in rasti.

To je odvisno od nadrejenega Večina je mojo iskrenost znala ceniti. Čeprav mislim, da bolj kot iskrenost so to videli kot “kritično razmišljanje” ali mojo potrebo, da “me prepričajo”, da je ta odločitev dobra (t.j. da delam nekaj, v kar verjamem). V enem primeru pa je iz tega nastal šmorn, ker se je nadrejeni počutil ogroženega od vsakršnega mnenja, ki ni bilo identično njegovemu. In ja, to iskrenost sem tako drago plačala, da si zelo težko predstavljate.

Ne. V službi nimam prijateljev. Imam sodelavce. Karkoli povem sodelavcem morda ne povem tudi nadrejenemu, ampak če ta izve, se mi ne zdi potrebno, da bi se skrivala. Bolj je problem, ko kdo nadrejenemu natvezi kakšno neumnosti, ali še huje, ko ti izveš, da narejeni o tebi govori neumnosti s tvojimi sodelavci. Potem ga namreč nehaš spoštovati, v tvojih očeh izgubi avtoriteto in legitimnost in se je res težko pretvarjati, da ga sprejemaš kot nadrejenega. Naenkrat se ti zanj ne da delati več 12 ur na dan, če ti jih plačuje samo 8, ipd.

Prikrojili ne. Zamolčali pa ja. Vsaj v poslovnih odnosih