Ali vas je iskrenost kdaj (drago) stala?

Iskrenost naj bi bila pozitivna lastnost pri posamezniku. Moški in ženske pravijo, da iščejo partnerja, ki je iskren. To pomeni, da naj bi iskreni ljudje “z lahkoto” dobili in obdržali partnerja oziroma partnerico. Pa je v življenju v resnici tako?

Po drugi strani pa se iskrenost tudi v službi večkrat ne obnese. Kdo si upa nadrejenemu reči po resnici kaj si o določenih dejanjih in ukrepih misli? Ali ste kdaj sodelavcu/sodelavki preveč zaupali, potem pa je to izvedel nadrejeni?

Vprašanje pa je, ali vas je iskrenost kdaj stala v smislu, da vam je žal, da resnice niste vsaj prikrojili. Ali menite, da bi bilo v določenih primerih bolje, da bi vsaj zamolčali kakšno dejstvo.

To vprašanje se nanaša na poslovno, prijateljsko in ljubezensko področje.

Mislim, da je pri izkazovanju resnice zelo pomembno, kako jo podamo. Malo taktnosti ne bi škodilo. Tako na poslovnem kot ljubezenskem področju. Po drugi strani je resnica subjektivna reč. Če se npr. meni zdi, da sodelavka malomarno opravlja svoje delo, je lahko moje preveliko kritično oko. Možno, da je tista naloga “na holdu”, ker so drugi projekti pomembnejši.

Če mi je bilo kdaj žal zaradi iskrenosti, je bilo to zaradi izbranega napačnega načina, en iskrenostri same. Dostikrat ljudje v sebi zadržujejo in požirajo, ko se pa nabere, pa že malenkost lahko povzroči vulkanski izbruh. Če bi morala izbirati, bi raje izbrala moškega, ki se mora ustreznega načina šele naučit (ker je bil prej recimo pregrob) kot nekoga, ki sploh ne zna izražat svojih potreb in tega, kaj ga moti, kaj mu je kul.

Kar se tiče zamolčanja dejstev je tu vprašanje, koliko je to bilo pomembno za nek odnos (prijateljski ali romantični). Če je to v stil kritiziranja, pol bolje, da si tiho ja 🙂

Hm, hvala za to, da si prebila led :))

Ni za kej 😉

Sem se pa spomnila še enega primera oz. več njih. Ko sem resnico enostavno morala povedati, je bila pa slabo sprejeta in bi bila ne glede na izbrani način. Nekatere stvari pač niso prijetne. Včasih brez tega odnos nazaduje oz. postane nesmiseln.

Tu je meni lepo opisano glede iskrenosti.

Je pa krivokljun kar podobno napisala.

Še posebej se strinjam s tistim, da na koncu lahko izbruhneš kot vulkan, če preveč zadržuješ v sebi. Izbruhneš pa takrat, ko gre v bistvu za malenkost.

Pri mnenju o sodelavcih pa je tako. Ne smeš ustvariti mnenja zaradi enega samega dogodka. Če pa nekoga opazuješ dalj časa in vidiš, da “hvata krivine” in se drži pravila “bolje okregan, kot zmatran”, pa lahko rečeš, da malomarno opravlja svoje delo. Seveda odvisno od tega koliko sodeluješ s to osebo. Če zaradi tega breme pade nate, je normalno, da izgubiš vso taktnost :)).

Barb., zelo dober link.

Si me spomnila na razne izbruhe jeze in obtoževanja, ko nekdo pove nekaj kar nam ni všeč. V tem primeru so takšni izbruhi posledica neiskrenosti do sebe.

Drugače pa prej premislim, kakšne posledice bi lahko imela iskrenost.

Jaz mislim, da vse te besede kot so mir, veselje, zaupanje, ljubezen, iskrenost, potrpežljivost, zadovoljstvo…in itd. Veljajo samo za nas same. Če jaz občutim zamero je moje občutje verjetno jeza in prikrajšanost in potrebujem mir. Torej moja ovira je zamera. Kaj potrebujem mir. Mislim, da nam naša čustva nič nočejo samo povedo nam kje smo v danem trenutku. In kaj hočemo za vnaprej. Vsi si želimo, da bi bili zadovoljni in notranje bogati. Ja do tega pride, ko se poslušamo. Ko iskrenost boli je naša ovira nesposobnost, občutimo pa obžalovanje zaradi določenih besed, ki smo jih namenili drugim……Naše pravo občutje kar hočemo je pa ljubezen. Ljubezen do nas samih. Noben ni popolen in naše pravo bitje je skromnost do sebe. Ne se obtoževati in itd………torej ljubezen. Pač vsi smo jezni, žalostni, veseli in to je to! Malo filozofiranja ampak konec koncev tako je! 😉

Dobra, zanimiva tema (samo opazujem zaenkrat). 🙂

Pameten človek ne pove vsega, karr misli, a misli vse, kar pove.

Tega pa tud ni izjavil kak preveč moder človek. Ker nekako je logično, da tisto kar poveš, tudi misliš, sicer ne moreš povedat. Sem spadajo vsi. Pa tud malokdo vse pove, verjetno celo nobeden. Se pravi, smo vsi pametni. 🙂

Ja me je, in to velikokrat. In vedno potem, ko je seveda prišlo do tistega “najhujšega” sem si zadala, da nikoli, res nikoli več ne bom tako iskrena, da ne bom povedala to kar mislim, da bom tiho…. vendar žal, vedno znova ponavljam to napako.:)

Jaz upam.:)

Iskrenost se vedno obnese v pozitivno stran, ampak le, če dovolj zaupamo samemu sebi. Meni se vedno obnese in ko nisem bil iskren, me je vedno teplo po glavi. Dobra šola je bila.

Tega pa tud ni izjavil kak preveč moder človek. Ker nekako je logično, da tisto kar poveš, tudi misliš, sicer ne moreš povedat. Sem spadajo vsi. Pa tud malokdo vse pove, verjetno celo nobeden. Se pravi, smo vsi pametni. :)[/quote]

Oprosti, ampak ti si res butast.

Tega pa tud ni izjavil kak preveč moder človek. Ker nekako je logično, da tisto kar poveš, tudi misliš, sicer ne moreš povedat. Sem spadajo vsi. Pa tud malokdo vse pove, verjetno celo nobeden. Se pravi, smo vsi pametni. :)[/quote]

Oprosti, ampak ti si res butast.[/quote]
Samo bedak vidi bedaka, pa tudi, če le ta ni bedak. 😉

Tega pa tud ni izjavil kak preveč moder človek. Ker nekako je logično, da tisto kar poveš, tudi misliš, sicer ne moreš povedat. Sem spadajo vsi. Pa tud malokdo vse pove, verjetno celo nobeden. Se pravi, smo vsi pametni. :)[/quote]

Oprosti, ampak ti si res butast.[/quote]Heh saj bi še napisala, da se strinjam, če ne bi bila dotična beseda v sskj označena kot slabšalna… :(((

Saj vsi vemo kam spadajo ljudje, ki etiketirajo. Pod nezadovoljne zavistneže. Etikete si pa sami lepite. 🙂

Ja, iskrenost me je že večkrat drago stala.
Še dražje pa me je stala dolgo potlačena iskrenost. Recimo, če sem dolgo prenašala zadeve, ki mi niso bile všeč (izkoriščanje, izigravanje, lenost… raznorazne zadeve) in nisem zadev upala takoj povedat in sem jih tlačila pod preprogo. S časoma se je tega nabralo in je izbruhnila vsa iskrenost na plan, takrat, ko je bilo vsega skupaj že veliko nabranega. Če bi to prej reševala, bi bile manjše zamere. V stilu bolje prva zamera kot zadnja.

preprostapunca, kot vidiš, te lahko “drago” stane tako iskrenosti, kot neiskrenost. To pa predvsem zaradi stanja v družbi, ko se vsi grebejo le zase. Zato se vedno bolj splača bit iskren, pri čemer vedno ohraniš vsaj čisto in mirno vest, hkrati pa s tem gradiš samozaupanje in sprejemaš odgovornost za svoje odločitve. Počutiš se veliko bolj sprejeto, če si iskren do drugih. Če si neiskren, se nikoli ne počutiš sprejeto, saj tako drugim sploh ne daš možnosti, da te sprejmejo, če igraš nekoga drugega.

To, kar se je dogajalo preprostipunci, se je dogajalo tudi meni. Zato pa sem odprla tako temo, ker vem, kaj se dogaja v reali. Iskren si težko do ljudi, ki niso samokritični, to pa je moj zaključek.

Oprosti, ampak ti si res butast.[/quote]Heh saj bi še napisala, da se strinjam, če ne bi bila dotična beseda v sskj označena kot slabšalna… :((([/quote]
Je bila pa izjava vsaj iskrena. 🙂

Iskrena je pa res bila. Gotovo je začutil olajšanje in še kaj zraven morda. 🙂

Heh saj bi še napisala, da se strinjam, če ne bi bila dotična beseda v sskj označena kot slabšalna… :((([/quote]
Je bila pa izjava vsaj iskrena. :)[/quote]

Bi moral napisati: Marko odpri usta, da boš bolj odprte glave. 😉

ps: Marko – včasih je treba dvakrat prebrati, če ne gre v prvo. pa bo več modrine. 😉

človek ne more vsakemu zaupati vsega.

lahko pa rečem, da me je neiskrenost do sebe stala več kot vsa iskrenost do sedaj in še za pet življenj naprej.