Ali svojemu partnerju kdaj brskate po telefonu?

S tem se pa strinjam. Umiriti se moraš in potem navadno spoznaš, da vsi dvomi prihajajo iz tebe in ne zaradi dejanj drugega. Vsaj velikokrat je tako, pri meni.

Ali se lahko umiriš. Ja bravo. Jaz pa rabim par dni, če so občutki zelo močni, in kar nekaj 1 urnih sprehodov gor in dol po našem hribčku…

Se spomnim, včasih sem tud sam potreboval po več dni. Zadnje čase mi to uspeva po enem sprehodu, ali pa že po polovici njega. 🙂

Samo ko pa berem poste na MONu pa vidim, da se večina ne strinja z nama. Od sedaj naprej ne bom več zaupala vezanim ženskam :). Saj vidiš kako je. Če bom eni poročeni kaj zaupnega povedala, bo takoj to nesla svojemu možu na ušesa. Pa bo konec najinega prijateljstva.
Ne, to se meni zdi bolano, če nekdo smatra, da ne sme partner imeti nič zasebnosti. Bolano se mi zdi, da bom recimo jaz svoej probleme kolegici razlagala, potem pa bo ona to povedala svojemu možu, on svojemu prijatelju… Če jaz zaupam nekomu nekaj zaupnega, pričakujem, da ostane to med nama. Ne da pa sčveka to naprej.

Točno tako. Ronka razume, pa čeprav je ženska .:)
Če mi nekdo piše na mail svoje osebne stvari, ne bi bilo prav, če bi to lahko bral še kdo drugi. Vsi zaupamo zdravnikom, pa psihiatrom…In seveda nam ne bi bilo všeč, če bi zdravnik naše težave razlagal še doma svojim ali komurkoli že.

Če pa to ženska pričakuje od moža, potem pa sama krši pravila zaupanja..Seveda tega ne vidi, ampak moža obtoži, da ji ne zaupa.

Tudi s tem se strinjam….Čar vsakega odnosa je, da oba delujeta kot partnerja, a še vseeno ohranita svojo identiteto.
Če ženska moškemu ne zaupa in mu ne dopušča zasebnosti, potem je sama tista, ki ni zaupljiva in se naj raje zazre vase, ne pa, da moškega obtožuje, da ni vreden zaupanja.
Takšen odnos še prej odžene moškega. Če pa ima namen iti, bo pa tako ali tako šel….[/quote]

Saj ravno v tem je stvar. Na primer žena pove možu, mož ima spet neke “zaupne” prijatelje..Prijateljji imajo spet prijatelje….In ker je Slovenija majhna, lahko čez par dni že pol Slovenije ve za nekaj, kar si sam zaupal le enemu.

Pravi prijatelji so tisti, ko veš, da zaupne stvari ne bo raznašal naookolli, da brez strahu lahko govoriš o svojih zasebnih zadevah.

Glede tega se pa z vama obema strinjam.
Partner pač ni lastnina, ima lahko zasebnost.
Vsekakor bom previdna kaj se bom menila z vezanimi ženskami :), da se ne bo zgodilo tako kot je Robi napisal.

Ronka, meni pa boš zaupala, ne? Jaz sem samska 🙂 🙂

Ne vem, sem spet narobe razumela…

Nek’ naše usne
ostanu nijeme
prolaze sjene
prolaze sjene…
pričaj mi o ljubavi

I baš nas briga
sto znače riječi
prolaze sjene
prolaze sjene…

Ja, ja, je bolj ziher se menit s samskimi :).
No pa, da ne bom delala krivice vsem vezanim: prepričana sem, da tudi nekateri vezani znajo zase zadržati zaupne zadeve.

Ronka, meni pa boš zaupala, ne? Jaz sem samska 🙂 :)[/quote]

Jaz bivšemu nisem mogla nič sčvekat, ker itak ne bi štekal… joj potem pa bi mislil, da jaz mislim,da on ne šteka…
No na to sem sklepala iz tega, ker je on meni govoril v šifrah, meni je blo pa vse jasno…hm… bom tu nehala.

Po drugi strani pa, zakaj se tako bojimo, če bo o nas kdo slišal resnico? A se komu od vas zdi strašno, ko o nekomu izzve nekaj resničnega? Zakaj se tako bojimo resnice o sebi? A ni resnica tista, ki nas je pripeljala do tega, kar smo, da smo takšni kot smo? Zakaj bi se tega sramovali? Se sramujemo sebe takšnih kot smo? Saj to ne pomeni, da moramo imeti željo vsem o sebi vse razlagat. Ampak, kaj se gremo s to zaupnostjo? Pred kom se skrivamo. Tu smo, vsi nas vidijo, a noben nas v resnici ne pozna. Malo razmišljam na glas. 🙂

Potem pa bodi drugačen 🙂 in tu gor razkrij svoje podatke :), saj so resnični a ne?

Saj pravim, da ne rabimo imet želje razlagat vsem vsega. Ampak to kar nekomu povem, mi je pa vseeno, če gre naprej ali ne. Za to se gre. Ne rečem, da tega pa ne sme drugim govorit.

Katenjka, imaš prav, se bova morali kar sami menit :). Tudi moškim ni za zaupat, da bo ostalo pri njih, kar jim poveš :).

Mislim, da ni problem v sami resnici o nas, ampak bolj to, kaj lahko nekdo ali pa drugi ljudje naredijo iz te resnice in kakšne so potem posledice, ki jo moramo zaradi lastne resnice, nositi sami.
Ljudje niso vsi dobri in prijazni…Nekateri čakajo, da lahko komu škodijo.
Zato pa imamo prjatelje v katere verjamemo, da nam ne bodo storili žalega, ne glede na to, kakšna je naša resnica.

Jaz bivšemu nisem mogla nič sčvekat, ker itak ne bi štekal… joj potem pa bi mislil, da jaz mislim,da on ne šteka…
No na to sem sklepala iz tega, ker je on meni govoril v šifrah, meni je blo pa vse jasno…hm… bom tu nehala.[/quote]
Potem pa ni čudno, da je bivši, če on ni tebe razumel.

Jaz bivšemu nisem mogla nič sčvekat, ker itak ne bi štekal… joj potem pa bi mislil, da jaz mislim,da on ne šteka…
No na to sem sklepala iz tega, ker je on meni govoril v šifrah, meni je blo pa vse jasno…hm… bom tu nehala.[/quote]
Potem pa ni čudno, da je bivši, če on ni tebe razumel.[/quote]
Robi, to zdaj menda ni bila replika na to, kar sem pisala? Sicer pa, jaz sem ga imela rada takšnega s tem, da “me ni razumel”. Saj jaz njega isto nisem… Kaj je to sploh, da razumeš drugega? Midva sva se boljš razumela kot povprečni parček, prepričana sem… Zakja bi pa potem še zdaj bila v stiku… učila sva se drug od drugega boljše, kot če bi se -itak slepila– da se razumeva. Res pa je, da sem ob njem (namenoma) razvijala neko drugo stran sebe, pa to ni bilo nič slabše…. sicer pa saj ne vem več… zdaj bi morala pa že verjeti, da to ni slabo, da sva se razšla (pa še vedno ga menda idealiziram preveč)
A ti pa razumeš svojo partnerko? Pa ona tebe… Kak je že s kuhanjem krompirja pri vaju…:) 🙂

Mislim, da ni problem v sami resnici o nas, ampak bolj to, kaj lahko nekdo ali pa drugi ljudje naredijo iz te resnice in kakšne so potem posledice, ki jo moramo zaradi lastne resnice, nositi sami.
Ljudje niso vsi dobri in prijazni…Nekateri čakajo, da lahko komu škodijo.
Zato pa imamo prjatelje v katere verjamemo, da nam ne bodo storili žalega, ne glede na to, kakšna je naša resnica.[/quote]
Problem je v tem, ker vsi ne razumejo, ne samo iz zlobe, ampak ker pač resnično ne… kaj boš to potem komu razlagal (ga po možnosti še obremenjeval)
Po drugi strani pa… a je to resnica, kar mislimo (govorimo, pišemo ) o sebi…? Jaz točno vem, da si me tudi tu čisto možno kdo predstavlja lepšo kot sem, ker določene temne sanje o sebi namenoma brišem še pred sabo… (ne bi zdaj o tistih jungovih oz. freudovih teorijah, jih ne poznam itak).
Je resnica dejstvo o nas ali to kar je privedlo do tega dejstva? (Ali vse možne okoliščine, ki so privedle do tega, da ni dejstvo nekaj drugega…)
Kar se pa tiče zaupanja… je pa mogoče čisto psihološka varka… da pač nekomu moraš zaupat, in prav posebna milost je, če imaš koga, ne pa da je to samo bog…

Nisem imel v mislih tega, da bi se naj slepila….Malo sta se že razumela oz, dovolj za neko prijateljstvo, a premalo za partnerstvo.
Napisala si, da sta šla narazen, ker se nista našla. in nerazumevanje oz. omejeno razumevanje lahko povzroči ta občutek, kot da z osebo ne moreš biti preveč blizu. Ni ti dovolj domač, da bi ga spustila čisto blizu.

Prednost pisanja tukaj gor je ravno v tem, da imamo večjo svobodo glede izbire tega, kako nas bodo drugi doživljali. S tem ne slepimo le druge, ampak tudi sebe. To počnemo, ker želimo o sebi ustvariti neko navidezno sliko, ki bolj kaže na to, kakšni bi radi bili, ne pa, kakšni v resnici smo.
Vem, da ne boš vsega napisala…Saj smo vsi takšni…Zato pa si ne delam nekih utvar o popolnih ljudeh, ker me bolj zanima, zakaj je nekdo nekaj napisal, ne pa, kaj je napisal.
Katenjka….Pri tebi zaznavam veliko nasprotujočih trditev, večkrat pa nek stavek napišeš le na pol, ker se ne želiš razkriti. To pa malo otežuje razumevanje…:)

Kakor kdaj….Saj si stvari tako razloživa, da se razumeva..Če pa se strinjava, je pa potem druga zgodba…:)
Kuhanje krompirja je pa srokovna tema…Tu odloči fizika, ne pa osebna prepričanja. 🙂

Se strinjam….Zato se mi ne zdi prav, če bi zlorabil neko zaupanje. saj tudi jaz ne želim, da kdo to stori meni.

Toćno tako.

Pa odgovorov ne boš dobil, si ne znajo odgovorit. Je preveliko delo odgovoriti.

Kaj pa je partner, a ti ni tudi prijatelj?
In kakšen partner je partner, če mu ne moreš zaupat, če ne verjameš, da bo znal tudi on/ona ohranit zaupnosti itd. oz. da bo iz vsega skupaj nastala druga resnica… Pa ne zaradi drugega, ampak zaradi tebe.
Če ti bo partner to delal (izkrivljal krivico, te ne razumel), ali naj potem sploh ostane tvoj partner?

Kuhanje krompirja… a kuharske recepte ste si tudi izmenjavali… 🙂

1. Kaj pa boš, večno skrival. Kaj dobrega boš pa potem delal. Sebi in drugemu. Ne rabiš skrivat, lahko, če le znaš, ga pripraviš, da bo sam našel resnico in razumel.

2. Vedno je resnica. Tudi ko o sebi napišemo neko laž, karkoli, napišemo hkrati še neko resnico. Tudi laž ima svoj vzrok, da se pokaže. Samo preko foruma jo je težje takoj videti…

3. Tega pa ne razumem, kaj misliš povedat, vprašat… Lahko malo drugače poveš, vprašaš…
Če pa se osredotočim na resnico, mojo resnico, potem je moja resnica moja realnost.

Robi

Ne razkriti, ampak ker ji besedni zaklad malce šepa in tudi izražati se ne zna najboljše.

Kaj je še takega, kar še ni razkrila o sebi? 😀 Meni osebno bi šlo to krepko “na jetra”, da bi bivša na javnem forumu razčlenjevala najin odnos, ampak dobro, ljudje smo različni, eni pa radovedni, a ne Robi? 😀

Bivša ? Od koga ?

Bivša ? Od koga ?[/quote]

Ja od koga kje, če bi to šlo meni na jetra? 😀 Upam, da Katenjkin fant nima nič proti temu, da ona razkriva določene podrobnosti iz njunega zasebnega življenja, potem je vse v redu, jaz govorim iz svojega gledišča, da mi to ne bi niti približno ustrezalo, ker kaj pa koga briga, kaj sem jaz s kom imel?

Saj pa Katenjka nima fanta…Vsaj tako pravi….