Ali ste zadovoljni, ko pogledate nazaj na svojo mladost

Ali ste zadovoljni, ko pogledate nazaj na svojo mladost? Ste se imeli fino, ste uživali, se znoreli? In če ne, ste kdaj obžalovali, obžalujete? Jaz sem zadovoljna, čeprav so najbolj nora leta trajala samo kake 3 leta. Spremenila bi svoja dvajseta, in sedaj želim to dobiti nazaj. Ta čas, ki mi je bil ukraden. Vsak človek gre svojo pot, in zavidam prenekaterim, da so izživeli svoja dvajseta. Sicer v življenju niso kaj dosti dosegli, ampak sem jaz na koncu pristala na približno istem nivoju kot oni. Zato mi je še toliko bolj žal zapravljenih dvajsetih, da se nisem izživela. Kako je vam v tridesetih, proti štiridesetemu?

Kar je bilo je bilo. Kar je je. Pusti preteklost. Živi za prihodnost. 30 so rosna leta.

Mladost je že sama po sebi lepa. Moja je bila polna zapovedi, prepovedi in nasvetov, ki so se mi zdeli čisto neživljenjski. Ena sama disciplina in lepo obnašanje.  No, tako so si starši zamislili ? V bistvu edino možno, kar so mi lahko nudili-  neke temelje za uspešno prihodnost. Drugega mi niso mogli dati. In hvaležna sem, da so tako vztrajali pri odgovornosti, sicer bi ga jaz bluznila na polno.

Saj sem izpolnila vsa pričakovanja, gladko zaključila študij, se takoj zaposlila in bila sploh vzorna. Kar me res veseli, nihče mi ni dirigiral, kateri poklic si naj izberem, pogoj je bil le, da za tem stojim. Ni mi bilo težko, ker me od malega veseli in še do danes uživam v svojem delu.

Sem se pa takrat naučila zaobiti vsa možna pravila in si utrgati svoje trenutke, početi sto. neumnosti in to uspešno skriti. Mislim, da je bil to najslajši del mladosti. Prepovedano sadje je pač najbolj mikavno. Uh, in bilo ga je ogromno…

Pošteno povedano, ničesar ne bi spremenila. Če bi mi bilo vse dovoljeno, ne bi bilo pol tako fajn. Kul je bilo biti mlad, ampak zdaj mi je še lepše.

Nikoli se nisem istovetila s slavskim načinom življenja. Nikoli me niso privlačili alkohol, cigarete ali vlačenja po lokalih. Le občasno sem podlegla pritisku družbe in žal spoznala človeka, ki je izkoristil moje osamljenosti v času, ko nisem imela družine, ter mi uničil moja dvajseta leta. Koliko sem takrat trpela in kako sem morala pred drugimi igrati, da je vse v redu… Danes, ko se spomnim, kako me je zlorabljal, me teptal in žalil, me dobesedno stisne v želodcu.

Sem se spomnil na oni rek: mladost je norost. Čez vodo skače, kjer je most.

Veliko je spominov na otroštvo in mladost. Turbulentna leta v turbulentnih časih. Veliko spominov nariše nasmeh na ustnice, nekateri pa imajo tudi bolj grenak priokus.

Bilo je vsega. Veselja, žalosti, prve in še kake ljubezni, motoriziranja, šotorjenja, brezskrbnosti in tudi tesnobe. In seveda še mnogo vmes. Radovednosti, ustvarjanja poezije… ponočevanja v diskotekah… zelo živahno in živopisno.

Skoraj ne mine dan, da se mi usta ne raztegnejo do uses na mladostne spomine.
Nismo se pretepali, nismo kradli. Imeli smo se fajn.

Moj izbor, da imam se danes ob sebi ljudi, ki so znali ohraniti prvenstvenega otroka v sebi, ni nakljucen.

Bolj star, bolj nor? Nope, to ne drzi! Imamo se super.

“We can easily forgive a child who is afraid of the dark; the real tragedy of life is when men are afraid of the light.”
Platon

JA in NE

Moja dvajseta so me definirala za vso življenje. Takrat sem spoznala ljudi, ki so bili usodni za moj razvoj. Večinoma sem jih preživela v tujini, ob študiju in delu. Bilo pa je tudi dosti ponočevanja in filozofiranja. In ljubezni. In odkrivanja sveta.

Če bi dvajseta živela še enkrat, ne bi nič spreminjala, le dokumentirala bi jih malo bolje in izdatneje.

Imel sem lepo mladost, ampak drugačno od večine vrstnikov. Nikoli nisem probal čika, nobene droge, alkohol mogoče 5 krat v življenju. medtem, ko so drugi uživali, sem v glavnem bral knjige in se ukvarjal sam s sabo. To me je zgodaj relativno distanciralo od večine okolice. Vedno sem bil strog do sebe. Ampak posledično sedja živim lagodno. ne čutim, da sem kdaj karkoli zamudil, vsega je bilo vedno dovolj. Tiste pijanske žurke me niso nikoli mikale.

Do mature so me doma držali precej na kratko. V študentskih letih in prva leta službe sem se kar znorela, sploh med počitnicami. Proti 30. pa mi je že zapasalo umirjanje in ko sem si ustvarila družino ter se ji posvetila, nisem nič pogrešala nekdanjih časov. Tudi kasneje me ni nič metalo, kot je marsikatero, ki se ni izživela v mladosti. Lepe spomine imam, a kakšno stvar bi vseeno spremenila.

Nikoli nisem čutila potrebe po norenju, že pri 15-16 mi je marsikaj bilo mimo, kar so počele vrstnice. Sem bila večinoma na treningih, se učila, ustvarjala in družila s prijateljicami, ki so bile na isti valovni. Nismo se opijale, drogirale, menjavale fante, če se to misli pod znorele. Niti kasneje, še najmanj danes, nimam  potrebe po teh izkušnjah. Meni je to popolnoma brezveze in ne vidim nobenega smisla v tem početju. Sem bila zgodaj mama, zaključila svoja šolanja, se preizkušala v različnih dejavnostih, službah, da s ugotovila kaj mi je všeč in kaj ne. Z vsem sem zadovoljna in ne bi ničesar spreminjala. Danes sem toliko bolj izkušena in izbrušena, zelo dobro vem kaj si želim od življenja, k temu stremim in sem vsak dan na svoji poti, od katere ne odstopam. Nase sem ponosna, na vse kar mi je do sedaj uspelo in veselim se novih dogodivščin v življenju. Želim si le, da bi mi zdravje čim dlje služilo.

Hudi spomini me tlačijo in ko vidim, da se bivši sistem oživlja, iščem možnost zapustitve države.

Ja prav imaš, to oživljanje starega režima tudi meni ni všeč, nisem sicer sedel zaradi oporečništva, sem pa imel nemalo drugačnih težav, če se to ne bo nehalo bo treba počasi razmišljati o begu, ker tole se ne bo dobro končalo če se razrase, norcev kateri bi filali jame in si prilaščali tuje premoženje je vsak dan več.

Jeeep… ampak priznam, da sem imel več sreče kot pameti. ?

.https://www.youtube.com/watch?v=1mzpuUzLKx4

glede na to, da sem introvertka, sem veliko časa rada zabila sama s sabo, v risanju, slikanju, branju, razmišljanju,  raziskovanju in učenju (pa ne šolskemu hehe), plesanju, poslušanju muske in dolgih sprehodov s psom v naravi.. sem pa se tudi nadružila in naplesala, tko da ja, meni je bilo čisto luštno, ne pogrešam nič iz tistega obdobja.

Če bi bil vedež ne bi bil revež so rekli včasih. Drugače bi naredil.

Fajn je bilo. Starši so mi (ne vem zakaj) zelo zaupali, je pa res, da sem bila sama nezaupljiva do alkohola, mamil, čudnih zadev –  če zdaj pomislim, sem bila  kar preveč odgovorna, kljub precej prostim rokam. Verjetno, ker sem starejši otrok  al kaj.

Veliko sem se potepala okrog –  danes mi kar slabo pride ker vem, kaj vse bi se mi lahko zgodilo, tudi štopala sem, pa sama šla kam…pa na koncerte, pa v tujino…pa n morje…

Veliko glasbe je bilo, veliko risanja, veliko knjig –  to vse pogrešam, danes je desetina tega, če sploh.

Pod črto –  verjetno bi lahko šla na kakšno žurko več. To je pa to.

JEBEŠ PRETEKLOST! VAŽNA JE SAMO SEDANJOST… PRIHODNOST SPLOH NE OBSTAJA.