Ali ste srečne v življenju?
veckrat je ful tezko… ti gre na jok, najraje ne bi vstala iz postelje, nekam bi pobegnila, se skrila, zacela na novo… a to ne gre… toliko stvari bi rada, si zelim! vcasih mocno pomesam svoje zelje s svojimi potrebami, vcasih je to eno in isto… in takrat je zares hudo, spomnim se slabih strani zivljenja, izkusenj.
in ko ti nekdo rece: ma bodi srecna, da imas streho nad glavo, hrano za v usta, da nisi povsem brez kesa, da imas vsaj dva cloveka v zivljenju, ki te imata resnicno rada bi ga najraje poslala v tri krasne, pri sebi vpijem: ampak JS NISEM SRECNA, meni manjka… js to nisem, js to rabm… potem sem v depresiji kaksne tri dni, nakar se malo spravim k sebi, grem sportat, se pomirim in nekako kompenziram: veselje, hvaleznost v majhnih steklenickah za ljubi dusni mir… in grem naprej.
ce tako pogledam, je to po neki strani zivotarjenje, nicesar ni absolutnega, nic ni kar bi me resnicno izpolnjevalo, zapolnjevalo, vedno hocem nekaj vec… to je pac v cloveski naravi.
po drugi strani pa se vedno spomnim na minljivost zivljenja, da se vse lahko konca se v tej minuti. in takrat si vedno recem: well **** it all, res, ce ze ne morem imeti vsega kar HOCEM, bom pa uzivala tisto, kar IMAM, zivljenje je pac prekratko, da bi cele dneve tavala povsem zagrenjena. in tisto, kar imam(o) – to je tisto, kar je ze iza napisala zgoraj.
ne verjamem, da je kdo lahko vedno srecen in resnicno absolutno srecen, ker to bi pac pomenilo, da nimas ne zelja, ne nobenih potreb, hotenj in koncno tudi custev ne.
Ne. Trenutno so pri meni bolj trenutki sreče in obdobja nesreče, depresije… Saj – krasen partner, živahen in zdrav otrok…
Ampak hkrati tudi brezposelnost, izgubljanje vida, seštevanje in odštevanje pri nakupih (kaj lahko in kaj ne pri hrani, šolskih potrebščinah, oblačilih…), osamljenost ker smo se preselili…
Ja, vem da je to le obdobje. In ja, vem da moram iskati drobne malenkosti.
Trenutno nesrečna zaradi posla ki ga opravljam, a ga ne maram. Sem pa prišla v fazo, ko razmišljam , da bi živčnost, strese v poslu, pomanjkanje časa zase, za otroke in za moža zamenjala za mnogo, mnogo manj denarja.Tuhtam in razmišljam, kako bom preživela ob stroških , ki jih imamo, kako bi se jih dalo zmanjšati, pa ob tem vseeno kvalitetno živeti?
Prišla sem namreč do spoznanja, da bom sicer verjetno hudo zbolela.Nekako čutim to v sebi.
Kaj nam pravzaprav pomeni nekaj več denarja, ko pa ni časa ne za druge in ne za tebe samega???!!
Ne!!! Imam pa ravno obratno od večine: študij je pravaprav hkrati moj hobi, življenje, ljubezen (glasba), za službo ne rabim skrbeti, imam streho nad glavo, materialno si lahko veliko privoščim, pa mi ni potrebno skrbeti, zdrava sem. Ampak…v mojem življenju ni nobene osebe, ki bi ji res zaupala, razen sebi, s katero bi želela deliti življenje, skrivnosti, drobne pozornosti, ki osrečujejo in spremenijo navaden dan v nekaj posebnega.
Neda, če slučajo bereš, spomnim se tvojega posta kar nekaj časa nazaj in zares upam, da se bo tvoje zdravstveno stanje kaj izboljšalo, želim ti veliko moči pri premagovanju težkih življenjskih okoliščin, javi se še kaj. Jaz sem srečna…pa ne živim v nikakršni namišljeni pravljični deželi, edino služba je zanič pa tudi kaj drugega kar ne štima bi se najdlo…ampak v končni fazi sem zelo hvaležna za vse kar imam v tem svojem lajfu. V bodoče pa si želim boljših pragmatičnih odločitev in da bi končno videla vrata, ki se mi na stežaj odpirajo pred nosom.
Sem srečna, vesela majhnih stvari. Pa vendar globoko v sebi čutim, da mi nekaj manjka, neka senca, ki mi onemogoča biti resnično srečna. Mogoče je samo ostala senca nekega velikega razočaranja, kdo ve.
Vendar čutim, da prihaja nekaj prijetnega, nekaj lepega in komaj čakam na srečanje…..
Lep srečen sončen dan
Jav
Hvalaza spodbudne besede. Trenutno je pri meni pač tisto obdobje, ko ne zmorem naprej. Ko me vse duši. In ko vseh spominov ne morem več tlačit nazaj in kapljajo ven (imam pač dovolj časa kot brezposelna). Dejansko ne znam povedat, zakaj nisem srečna – vse naenkrat pritisne, in ne gre. Saj poznate tiste dneve, ko se ti zdi vse črno? Pa ne znaš povedat, kaj konkretno.
Moje zdravstveno stanje se ne bo izboljšalo. Srečna bom, če bo ostalo tako kot je in se ne bo slabšalo.
Dejansko vem, da trenutno ni nekih velikih travmatičnih dogodkov in da bi lahko uživala v času, ki ga imam zase, ampak ne gre. Sem tip človeka, ki ima rad poln dan, ki rad hiti in ima opravke… Ki je študiral in hkrati opravljal dve službi, da sem preživela, zdaj imam pa 25 ur na dan časa za gospodinjstvo. Saj si najdem hobije… a hkrati se počutim nepotrebna.
Pa, saj bo…
LP;
Neda
Na splošno gledano sem srečna. Sicer včasih pridejo obdobja, ko me je ena sama velika žalost, otožnost, nesreča,…:-((, pa se potem sčasoma poberem pa gledam življenje bolj optimistično.
Sicer pa je pred mano še en izpit, polovica diplome in upam, da nadaljevanje študija (držite pesti!:-)), tako kar se tega dela tiče, sem zelo zadovoljna, da sem pri 22-ih že tako daleč. Ostale stvari sicer šepajo, imam milijon želja, na nekaterih delam, za mnoge pa je premalo časa, premalo ur v dnevu in premalo tiste začetne motivacije oz. vztrajanja. Amnpak bo že, jutri je nov dan, treba uresničevat cilje dalje:-))
Xtrm, hvala za lepe želje. Se strinjam z vsem kar si napisala. Na koncu koncev se pač moraš sprijaznit s situacijo, ki ti je dana in iz tega ustvarit največ kar lahko. Imam pa občutek, da za večino pridejo temni dnevi, ko si na dnu in ne vidiš izhoda. Tak dan je bil takrat, ko sem brskala po internetu, našla ta forum in vsaj delno izpraznila dušo… Pa je v tistem trenutku pomagalo… Takšne male stvari, ki ti dajo nekaj volje za naprej, ko vidiš, da imamo vsi različne probleme pa so hkrati tako podobni.
Forum je zaprt za komentiranje.