Ali sem slaba oseba, če uživam v tuji nesreči?
Uživati v nesreči drugega je podlo. In zelo lahko se zgodi, da se boš znašla v hudi stiski, in če boš takrat ostala sama se boš spomnila kaj si počela. Takrat boš prepričana, da ti nesrečo privoščijo vsi, ki te poznajo. V resnici temu ne bo tako, samo sodila boš ljudi po sebi in boš še bolj nesrečna. Lahko pa, da se najde kdo, ki ti bo iskreno želel pomagati, pa tudi v tem primeru je možno, da mu ne boš zaupala, ker ne boš doumela, da so lahko ljudje drugačni. Lahko pa, da boš pomoč sprejela in se globoko zazrla vase in se močno sramovala sama sebe.
Ne bi rekel, da si zaradi tega slaba. Celo bi si drznil postaviti tezo, da ni malo taksnih – predvsem zensk. Drugo vprasanje pa je, kako tak pristop vpliva na to, koliko si zmozna sprejeti samo sebe in ljubiti to, kar odseva iz nastavljenega zrcala. Ce torej cutis, da tega v odnosih ne mores iskreno izrazati in gradis kulise, da bi ljudje morda ne uzrli te privoscljivosti, potem bi bilo na mestu razmisliti… Sploh beseda “uzivam” mi daje misliti o tvojih strahovih, ki jih morda s to odvisnostjo poskusas utisati, kar pa zna povzrociti resne tezave, ko bodo ti preglasili vse ostalo… Panika bi bila verjetno zelo tezko obvladljiva brez tuje pomoci. Morda pa se kmalu zaljubis in bos potem cutila in pisala povsem drugace… To bi bila verjetno mozna zgodba. 🙂
Forum je zaprt za komentiranje.