Do 23.1.2013 lahko pošljete prispevke za natečaj revije Mentor za mlade literarne talente; vem, da malce pozno sporočam, ampak vseeno. Več o tem najdete na povezavi.
Poleg tega pa sem se pozanimala še o enem natečaju Društva slovenskih pisateljev in revije Sodobnost, za katerega imamo vsi malce več časa, do 10. marca 2013, več o natečaju pa izveste tule.

Se opravičujem, ker že nekaj časa nisem bila na tem forumu. Naš krožek, gospod in devet gospa različnih znanj in sposobnosti, vodi animatorka, imamo tudi mentorico, gospo, ki je slavist. Dobivamo se na štirinajst dni, beremo in popravljamo svoje umotvore, pesmi in prozo, spoznavamo se z različnimi literarnimi oblikami in njihovimi avtorji. V februarju pripravimo literarni večer, objavljamo v glasilu naše Univerze za tretje življensko obdobje, ob desetletnici krožka smo izdale samostojni zbornik.Nekatere so bolj pridne in imajo že dve ali tri knjige izdane v samozaložbi, pesniške zbirke in krajšo prozo. Dobra in kvalitetna izkušnja, pa tudi naši teksti so lektorirani pred objavo, da je tisto kar je natisnjeno ima tudi neko sporočilno vrednost. Sama sem pri krožki žee peto leto in sem zadovoljna.

Načeloma bi morala reči: da, rada pišem. Ampak ni (samo) to in ne vem, če je to pravi izraz. Rada recimo berem. To je tisto, ko se uležeš v posteljo, se že vnaprej sladkaš z mislijo na dobro knjigo, ki te čaka na polici, nato jo vzameš v roke, začneš brati in uživaš. Pri pisanju pa je zraven neka nuja, včasih močnejša, drugič šibkejša. Nekaj me gnjavi, če ignoriram, mi cele dneve “prišepetava” svojo zgodbo, dokler ne napišem vsaj nečesa (kar nekaj takih “začetkov” čaka nekje v drobovju računalnika). Potem utihne, le tu in tam še zastoka: a pa ne bi …, kaj pa, če tako …, kdaj boš …? S tega stališča (in tudi s stališča “zicledra”) je poezija veliko veliko prijaznejša. Lahko so namreč samo trije verzi. Če je to tisto pravo, ni nobenih ovir, češ, prekratko je. Da ne govorim o “plastičnosti”, o zgradbi npr. romana, orisu oseb itd. – pri pesmi je to res – pesem. 🙂 Če se sfiži – označi, pritisni delete. Nič ne boli, tistih deset ali tudi trideset verzov. In sama “tehnika” ter občutja ob pisanju. Pisanje poezije je igra, v kateri je mogoče vse. Proti njej so arkadne igrice pusta poštevanka. – Kratke zgodbe so nekje vmes. Te so mi bile prava poslastica (čakajo na izid).

Je pa tudi razlika, kako dojemam besedilo, ko je napisano. Pri poeziji običajno čutiš, da si spet dal svetu na ogled košček svoje duše, ne glede na to, o čem pišeš. Poezija je zame čista intima, celo tisto nekaj po epiki dišeče, kolikor sem je take napisala. Od bralca želiš, da občuti podobno, kot si čutil ob pisanju, a hkrati upaš tudi, da bo zaznal drugačne dimenzije, odkrival druge plasti, kar da pesmi dodatno vrednost in te osmišlja in izpopolnjuje kot avtorja. V prozi pa upaš predvsem (vsaj jaz), da bo bralec odkril, kar si zapisal med vrsticami (vsega menda ne moreš servirati na pladnju), a žal se to ne zgodi vedno, celo pri profesionalnih bralcih (kritikih) ne. In občutek je pri prozi podoben tistemu, ko se nagaraš in si nazadnje zadovoljen in ponosen na svoje delo, čeprav te je vmes kdaj prijelo, da bi pustil vse skupaj. Pri poeziji tega ni; vsaka pesem je drobček in mi ne vzame skoraj nič energije. Izjema so bile pesmi iz Kolomon bukel, ker sem bila omejena z vsebino in obliko.

Nekoč sem v nekem intervjuju rekla, da “pesem mene piše” in da pride k meni kar sama. Pri prozi je drugače. Pride zamisel, garanje pa je na tebi. Včasih pa se vendarle zgodi, da se tudi proza kar “vsuje” – ampak mora dolgo prej zoreti, vsaj pri meni je bilo tako. Jedci so se kvasili – brez določene vsebine in oseb – dve ali tri leta. Pred kratkim se je “vsul” še en roman, ki je čakal celih osem let.

Naj v tem kontekstu omenim knjigo Mihe Mazzinija Rojeni za zgodbe. Nekaj, kar bi moral prebrati vsak, ki piše, pa tudi tisti, ki jih proces snovanja zgodb zanima iz kakšnega drugega razloga.

Kerstin, ali mi lahko poveste pri kateri založbi je izšla knjiga Mihe Mazzinija, Rojeni za zgodbe, ker je v moji knjižnici ni, bi jo rada kupila

Pri E-besede Mislim, da pri njih sploh ni poštnine.

http://www.ebesede.si/Rojeni-za-zgodbe-Miha-Mazzini/919

No, je bila Katja10 hitrejša od mene. Samo pripis: Dragica, brez vikanja, prosim. Pa obilo užitkov in zanimivih razmislekov ob branju ti želim!

Najlepša hvala obema, za vikanje se opravičujem, se sploh ne slišim, sem tista generacija, ki je vikala vse starejše in vse tujce,razen bratov in sester, ter sošolcev. Navada, je pač zelo železna srajca.

Spomine, za tiste ki prihajajo za mano.

Še enkrat najlepša hvala za pomoč Katja 10 in Kerstin, knjigo sem že dobila in se tudi prebila skozi, mi je všeč.

Ja pišem včasih ampak to sam tko za hobi. V bistvu noben ne ve za to ker nimam potrebe po razkazovanju in odkrivanju drugim sebe kot celote. Človk more vedno imet eno skrivnost. To ga naredi individualnega ker mnenje drugih ne vpliva podzavestno potem na tvojo skrivno osebnost.

http://www.pisateljstvo.com

živjo. jaz bolj kot ne pišem zase, moje zgodbice bere le moja prijateljica, ki se tudi s tem ‘hobijem’ ukvarja. no, ker sem mlada, torej končujem osnovno šolo, mam seveda obilo časa in se tem se že malo več kot dve leti nazaj našla nekaj, kar se imenuje rpgjanje. role play game, prevzeto iz angleščine, res fajn stvarca je to, je pa res da je potrebno več ljudi, najmanj dva. ponavadi so narejeni forumi, kjer je določena tematika na katero se piše. ok, sem zašla s teme. Dragica, jaz se zadnje čase zanimam za krožek Kreativnega pisanja, a nikjer ne najdem kje bi se to odvijalo. je to namenjenjo le polnoletnim, ali obstaja tudi za tiste pod 18 letom starosti?