ali radi pišete?
Rada pišem, trenutno imam malo ustvarjalne blokade, rešuje me krožek Kreativnega pisanja pri Univerzi za tretje življensko obdobje, tudi objavljam kakšno kolumno v lokalnem časopisu, trenutno pa moram končati neko poročilo, ki pa je precej zahtevno pa tudi duhamorno, mogoče tu tiči vzrok,da so druge stvari na stranskem tiru. Upam , da bo bolje.
Jaz sem svoje prvo pisanje pred prazniki oddala lektorju, čeprav sama pri sebi še nisem razčistila kaj naj potem počnem z njim. To sem naredila bolj soprogu na ljubo in na vztrajanje vseh, ki so jo prebrali, da naj jo “za-božjo-voljo” ponudim založnikom.
Naj omenim, da je bilo to prvo, kar sem kdaj v življenju spisala. Pred tem nisem nikoli začutila kakšne pisateljske žilice, celo spisi v šoli so mi delali težave. Ne vem, kaj me je prijelo pri štiridesetih, a nastal je roman in ta naj bi bil celo dober – po mnenju prijateljev.
Ne obetam si kakšnega zaslužka, resnici na ljubo ga niti ne potrebujem. Pa da ne bo izpadlo, da se valjam v denarju – sploh ne, vendar zaslužim dovolj, kolikor potrebujem za preživetje.
Bi mi bilo pa v veliko veselje, če bi jo ljudje brali, si jo izposojali v knjižnici…saj razumete, kaj želim povedati, kajne?
Imate zame kakšen nasvet?
… in pozabi na to. Prijatelji, sorodniki … niso relevantni bralci, ki bi realno ocenjevali tvoje delo. Če si pri 40+ nekaj napisala (kdo pa ni?), nisi nič posebnega in že tako je preveč instant avtorjev, ki v prepričanju, kako so oni oh in sploh in ah, brez uspeha oblegajo založbe, potem pa tu gor pljuvajo in se pritožujejo, kako so uredniki, lektorji … zanič, založbe pa neprofesionalne in neodzivne.
…in torej pustimo prosto pot do založb rajši takšnim kot si ti, frustriranim posameznikom, ki si dovolijo soditi o pisanju, še preden so ga sploh prebrali? Torej, to je bil tvoj nasvet? Že vnaprej veš, da sem instant, nič pomemben avtor, moji prijatelji in sorodniki so pa na polpismeni neizobraženi butci? Nimam besed in sploh ne potrebujem veliko domišljije, da si znam predstavljati iz kakšnih ust je tole priletelo…
Nič si ne domišljam, da sem kaj posebnega. In tudi situacija z obleganjem založb mi je zelo dobro znana. Ne ljubi se mi potegovati za njihovo naklonjenost, na srečo, mi tega ni treba početi. Lektoriranje bom zmogla sama in tudi samozaložbo si lahko privoščim. V mislih sem imela bolj kaj takšnega kot e-knjige, zastonjkarsko branje – veselilo bi me že, če bi knjigo brali, brez pričakovanja kakršnegakoli plačila, razen osebnega zadovoljstva. In nasvet, ki sem ga pričakovala je bil nekako v tej smeri.
Mislim, da je v življenju tako: več ko daješ, več dobiš…ampak ti zagotovo veš še kaj več o tem…
Margot, če je roman že pri lektorju, je prav, da ne odnehaš. Edino prav je, da ga pošlješ založbam. Seveda je več možnosti, da tvojega tipkopisa ne preberejo, kaj šele, da ti odgovorijo in sklenete pogodbo. Res je tudi, da so domači kritiki ponavadi premalo objektivni. Nikoli pa ne moremo vedeti, koliko je nekdo talentiran, če svoje delo prehitro pospravi v predal. Držim pesti! In če ti ne bo uspelo, ne bodi jezna na tiste, ki so mogoče imeli več sreče …
@pospravi v predal:
Ne bom rekla, da je “pozen” uspeh prav pogosta reč, ampak prav zdaj je pri nas na področju kratkih zgodb kar “hot” avtorica, ki je začela pisati pri 45 letih. Ko je nenadejano prišla do precejšnjega kosa prostega časa, se je lotila pisanja. Še istega leta je zmagala na natečaju Onino pero. Naslednje leto je zmagala na festivalu mlade literature Urška. Dve leti pozneje je bila s prvencem finalistka za fabulo in nominiranka za prvenec leta. Zatem je dobila Airbeletrinino nagrado. Nedavno je izšla njena druga zbirka zgodb, ki jo po naključju berem prav zdaj. Z velikim užitkom. Pa prej nikdar ni bila na literarni sceni.
S tabo se v določenih točkah tudi strinjam. Zavedam se, da je to, kar sem opisala, prej izjema kot pravilo. Vem tudi, da prijatelji & sorodniki iz različnih razlogov pogosto niso najboljši testni bralci. Strinjam se tudi, da ni slabo, če stvari nekaj časa ležijo v predalu. In ja, založbe so zasute s prvenci vseh vrst, večinoma takih, ki so kilometre stran od “objavljivosti”. Pa vendar. Že to, da je Margot še pred tem poskrbela za lekturo, nekaj malega pove o njenem odnosu do lastnega dela in do urednikov, ki ga bodo dobili v branje – kolikor sem slišala, velika večina svežih avtorjev pošilja založbam vsebinska in jezikovna skrpucala pod vsako ravnjo, katerih avtorji se niti ne zavedajo, da je pisanje stvar, ki zahteva oboje: nadarjenost, spretno napisano dobro zgodbo in jezikovno veščino ali vsaj zavedanje, da potrebuješ lekturo.
Pa vendar: ne gre na pamet ostro obsojati in z enim zamahom opraviti z neznanim delom. Mislim, da bi bilo treba za tako ostro presojo, kot je tvoja, prebrati vsaj odlomek iz Margotinega teksta. Morda res ne izpolnjuje meril za objavo – morda pa jih. Poleg tega obstaja precejšnja možnost, da ima zrel človek z nekaj smisla za pisanje povedati celo več kot nekdo, ki po nekaj peticah za šolske spise meni, da je to dovolj.
Hvala Pik in hvala Katja. Ta forum je zelo dober. Seveda, ko se enkrat prebiješ skozi vse ljubosumne izpade posameznikov, ki samo čakajo, kdaj bodo lahko koga zasmehovali, ga zatrli v kali in ga potegnili v brezno nezadovoljstva, v katerem so se znašli sami.
Moje pisanje je v predalu ležalo celih 10 let. Velikokrat sem ga vzela ven, obrisala prah, vsakokrat nekaj popravila in dopolnjevala sem ga toliko časa, dokler ga nisem tako izpilila, da sem končno zbrala pogum in odnesla prijatelju, profesorju (!!! pazi “pospravi v predal”, tudi takšne prijatelje imam, prav neverjetno-kajne?), ki ga zelo spoštujem in je tudi sam zelo spreten pisec. In verjemite, tudi po vsem tem sem ob tem še vedno gledala v tla. In v trenutku, ko sem dala pisanje iz rok sem vedela, da mi ga bo vrnil z besedami: …Margo, še veliko tega po treba popraviti…
Hočem reči, sem zelo samokritična in nikakor se nočem primerjati z priznanimi, dobrimi pisatelji, vseeno pa mislim, da je tudi moje pisanje vredno nekaj papirja. Kot sem že rekla, ne gre mi za denar. Ker tudi če bi za knjigo dobila eno goro 500 evrskih bankovcev bi to še vedno pomenilo, da bi bila plačana nekakšnih 6 centov na uro, toliko časa sem porabila zanjo.
No, kakorkoli se odločim…vam sporočim!
Margot, jaz bi vam svetovala takole: vztrajajte, iščite alternativne možnosti, dajte ljudem v branje in jih nato zaslišujte kaj o napisanem menijo. Bodite potrpežljivi … hkrati pa obdržite (če le lahko) nizka pričakovanja.
Do določene mere se moram strinjati z avtorjem “pospravi v predal” objave, čeprav bi lahko to napisal tudi malo bolj nežno. Žal je res dostikrat tako, da smo sami in naši prijatelji premalo kritični ali pa preveč pričakujemo, predvsem zato, ker je naš slovenski trg tako majhen, nasičen s tujimi avtorji in ker Slovenci res radi in veeeliko pišemo. Veliko raje kot knjige kupujemo 😉 Vendar prav to ohranja in bogati slovenski jezik, ni res?! In jaz pravim – hura za vse, ki pišemo v slovenskem jeziku!
In ne obstaja univerzalno pravilo, ki bi govorilo kako izdati knjigo, ki bo uspešna. Torej tako, ki bo všeč bralcem. Kar poglejte 50 odtenkov sive – koliko različnih mnenj, kritiki so jo raztrgali, pa je med najbolj prodajanimi knjigami v 2012. Pomembno je tudi – kaj je za vas uspeh? Če si želite, da bi jo ljudje brali imate še druge možnosti – samozaložba, e-knjiga itd. Lahko pa tudi prav tu na med.over.net ustvarimo kotiček, kjer bo vsak lahko objavil svoje delo. Možnosti je veliko …
Še tole … za Stephena Kinga npr., pravijo, da nikakor ni mogel najti založnika za svoj prvi roman, kljub temu, da je pisal prispevke za številne revije. Ta žanr je bil takrat močno podcenjen in King naj bi se tudi iz frustracije vdajal alkoholu in vrgel rokopis v smeti. Pred neslavnim koncem naj bi roman rešila njegova žena, ki ga je poslala novi založbi, ki je roman tudi objavila. In danes je King med najbolj znanimi pisci horror-ja s številnimi predelavami za igre, filme itd. Vsak najde svojo pot, če dovolj dolgo vztraja, ali pa če ima pametno ženo ali, v vašem primeru, moža 😉
Pa veliko sreče in optimizma!
Margot, več nasvetov dobimo, bolj smo lahko zmedeni. Tudi sam imam izkušnjo z rojstvom knjige. Ker ne izhajam iz literarnega okolja in ker nimam literarnih apetitov, so me znanci in prijatelji hoteli kar potlačiti, ko sem jim zaupal, da pišem. V mojem primeru so bili kot testni bralci zelo kritični, morda preveč, skoraj podcenjujoči. Imam prijateljico, ta je priznana recenzentka, ki je rokopis nehala brati na 30 strani. Njena ostra ocena me ni ujezila, ker je bila podana dobrohotno. Kljub vsemu sem zaupal sporočilnosti knjige in se ravnal po svojih občutkih. Res je najbolje, da roman, ko je zapisan, počiva nekaj mesecev v predalu. Na večje založbe se nisem obračal, saj mi je bilo jasno, da bom zavrnjen. Kljub vsemu so avtorji, ki jim izdajo prvenec tudi večje založbe. Dejstvo je, da te prepoznajo, če je roman dober. Zares dobrih romanov je zelo zelo malo!! Založnika sem našel hitro, mogoče prehitro, saj bi morda našel takega, ki bi za knjigo naredil precej več. Ko knjiga izide, šele takrat se začne njeno pravo življenje. Ta del marsikomu ne ustreza, nekateri pa se vseeno radi producirajo in nastopajo – no, nekateri samo nastopajo. Zdaj bi isti roman napisal precej drugače. Medenje je bilo prekratko, pa ne gre za to, da nisem upošteval vseh nasvetov, saj so bili nekateri slabi. Dober si lahko le takrat, ko si kot osebnost celovit, ko si si vrnil dostojanstvo in samospoštovanje. Če gre za celjenje ran ali moralističnost, knjiga izgublja verodostojnost. Kritike so bile različne, od zelo dobrih do slabših. Zdaj se smejem, ker sem te slabše sprejemal z bolečino in mogoče jezo. Lahko se pojavi tudi nevoščljivost, tekmovalnost, kar je zelo destruktivno. Tudi to sem izkusil. To je treba čim prej premagati.Hotel sem le napisati, da je prav, da si zaupamo, čeprav smo v tem osamljeni, in da tega svojega literarnega početja ne smemo vzeti smrtno resno.
Pozdrav vsem,
imam vprašanje za tiste, ki ste izdajali v samozaložbi oz. tiste, ki ste pred oddajo založbam pisanje dali v pregled lektorjem – kako do lektorja? So to vaši znanci, znanci znancev, ste jih našli na spletu, …?
Margot, za boljše razpoloženje prilagam seznam – http://www.publetariat.com/write/15-famous-authors-who-were-published-late-life
lep dan vsem,
G.
Pozdravljeni !
Spodobilo bi se, da bi se vsem, ki so si toliko časa vzeli zame zahvalila in se opravičujem, da bom to sedaj šele sedaj. Ampak kaj, ko v zadnjih dneh, namesto s kakšnim postavnim lepotcem, delim posteljo z eno zelo trmasto virozo.
Hvala tinka222 za spodbudne besede. Zaradi takšnih dobrosrčnih ljudi kot ste vi, bi človek z veseljem spisal še kakšno.
In tudi vam, Katja10 in Ziva_Sorn hvala. Zelo lepo ste napisali. Tudi idejo o kotičku za pisatelje (bodisi dobre ali pa tiste “instant”) zelo pozdravljam. Osebno bi z veseljem objavila zgodbo pri vas.
Popraviti vas moram le v delu, kjer govorite o receptu za uspešno knjigo. Ta obstaja. In to lahko trdim veliko samozavestnejše kot objavljam knjige :). Namreč, že 20 let se preživljam z marketingom in recept za dobro prodajo je (žal, velikokrat), premišljen, do potankosti izpiljen marketing. Za to ste dali tudi zelo dober primer: 50 odtenkov sive. Pa ne bom sedaj razpredala o njeni kakovosti. Veliko je bilo na to temo napisanega in naj ostane všeč tistim, katerim je bila všeč, grenak priokus pa vsem tistim, ki smo prebrali nekaj strani in se počutimo opeharjene. Dobra knjiga ostane le dobra. Redko pa postane uspešna, če nima za seboj preračunljivega marketinga.
Pik: glede na to, da sem po naravi takšna, bom vprašala kar naravnost: Kako bi lahko izvedela naslov vašega prvenca? Ker po vsem tistem, kar ste napisali, ste mi zbudili veliko zanimanje. Za primer, da mi ne boste želeli zaupati naslova in da tega ne boste naredili hitro, naj vam že vnaprej povem, da me boste naravnost zmrcvarili (ker sem po naravi še firbčna in neučakana). Prosim lepo.
Lektor? Hvala 🙂 Ravno berem Markiza de Sada (Juliette Justine). Bi kar verjela, da so njegova dela našla pot do izdaje zelo pozno 🙂 Glede lektorja: jaz sem ga (na srečo) imela na voljo iz kroga najboljših prijateljev, ker sem menila, da kot začetnik potrebujem veliko več od običajnega vstavljanja vejic.
About a little thing called 750 Words ( http://750words.com/ ) je spletna stran namenjena piscem, da jih vsakodnevno motivira k tem, da pišejo. Na koncu dneva vam stran celo ponudi z različnimi statistikami, koliko časa ste si vzeli za pisanje, katere so bile najpogosteje uporabljene besede itd.
Pozdrav. Jaz tudi rada pišem. Nekaj časa traja, da me poprime – potem pa mi prsti kar švigajo po tipkovnici. Uporabljam bolj malo pripomočkov , le nekoliko sem obnovila znanje literarne teorije. Pišem veliko in ravnokar se pripravljam za pisanje zbirke črtic in novel. Imam jih že pet dokončanih. Zbrane zapise bom objavila. To je moj projekt.
Sem član literarnega kluba, vabijo me tudi v Likus. Vendar preprosto nimam volje , ker najdem vse, kar me v literaturi zanima, na spletu.
Elia Kazan:
ODNOSI
Dobra, dobra knjiga. Prebrala sem jo vsaj trikrat.
Enako celoten ciklus G.G. Marqueza.
No, Odnose bom spet vzela v roke.
anne99, predlagam, da se prijaviš na naš natečaj. Sicer pa se bomo konec januarja pogovarjali s pisateljem Miho Remcem in ga boš lahko med drugim vprašala tudi to. Morda celo naredimo javno tribuno na to temo, hm … hvala za idejo.
Koliko pa si stara anne99, ko praviš, da si zelo mlada? Verjamem, da rada pišeš in prav je tako! 🙂 Glede izdaje knjige pa bi ti dala nasvet, ne vzemi ga napak, vendar naj bi načeloma človek najprej čustveno sam dozorel, da bi lahko dozorel tudi kot avtor. Kar pa seveda ne velja za pisanje. Več kot boš pisala, boljša boš v tem postala.
Prilagam še simpatičen in iskren članek[/url], o tem kako je s pisanjem knjige, je pa žal v angleškem jeziku.
Ko smo že pri “poznem” vstopanju na literarno sceno: v antologiji The Best European Fiction 2013, ki jo je sestavil Aleksandar Hemon, se je znašla prav avtorica, ki sem jo omenjala kot primer za spodbudo Margot 😉