Ali povedati da jo mož vara

Jaz nisem gledal stran, sem ukrepal in na koncu sem bil jaz “ta grdi”. Lekcija: Ženska, ki se pusti pretepat, bo na koncu vedno ravnala čustveno in neredko kot žrtev stokholmskega sindroma potegnila s tistim, ki jo tepe… Pomagam šele po tem, ko se sama odloči, da bo prekinila.
[/quote]

Saj imaš prav, mora najprej pomolit roko iz brezna, da sploh hoče ven. Vprašanje kako bi bilo, če bi še zamenjali vloge, da je moški tisti, ki je žrtev nasilja.

Včasih se gre za ožje družinske člane, pa ne moreš verjeti, da lahko tako globoko zarinejo glavo v pesek… kot pravi zgornji komentator, na koncu si ti kriv za vse. To je kot ena motnja, nenormalno obnašanje, napad zaradi obrambe … ne vem dejansko kaj jim hodi po glavi, a šele takrat razumeš zakaj ni pametno vmešavanje 🙂 Poskusi. Saj ti pravim, ne boš verjela dokler ne doživiš.
[/quote]

Sem že, pa niti nočem biti v vsaki glavi. Ne hvala 🙂

Saj imaš prav, mora najprej pomolit roko iz brezna, da sploh hoče ven. Vprašanje kako bi bilo, če bi še zamenjali vloge, da je moški tisti, ki je žrtev nasilja.
[/quote]

V tem primeri je razplet jasen: Moškega se zasmehuje. Poznam tak primer iz mojega otroštva, on mali prijazni mož, ona pa je bila po obnašanju in mimiki še najbolj podobna gozdarju.

Sem že, pa niti nočem biti v vsaki glavi. Ne hvala 🙂
[/quote]

Najbolj pametno je zato skrbeti za svojo pot, imamo že tu vsi ogromno dela, da dejansko zmanjka časa sploh videti kaj se dogaja okoli, če se dovolj kvalitetno posvetimo sebi, svojim talentom in strasti, ljubezni do življenja, svojim bližnjim. Menim, da je to prava pot, ki te izpolni in ti omogoča kvalitetno življenje. Drame, še posebej tuje so kot navlaka v hiši. Ustavljajo pretok pozitivne energije in s tem lastne sreče. Zato so tisti, ki se brigajo zase bolj srečni. Ne, ker bi bili manj empatični, ampak ker dejansko z zgledom spreminjajo ta del sveta na bolje. Pokaži tudi ti s svojim zgledom kaj JE PRAV, dobro in kvalitetno, sij naprej in zagotovo bo več koristi. Ta pozitivna energija je nalezljiva ..edino tako lahko kaj spremeniš

V tem primeri je razplet jasen: Moškega se zasmehuje. Poznam tak primer iz mojega otroštva, on mali prijazni mož, ona pa je bila po obnašanju in mimiki še najbolj podobna gozdarju.
[/quote]

No, pa smo tam, kjer se prične zasmehovat žrtve in ne agresorja. Nikoli nisem razumela, zakaj mora biti trenutek “moške” šibkosti označen kot kilavost, da ne uporabim raznovrstnih beta izrazov. Biti čustven, pokazati čustva, a ni ravno to ravno vrhunec človeškega razvoja, da znamo izraziti tisto, kar nam leži na duši. In da nismo samo živali, ki slepo sledijo nagonom.

Najbolj pametno je zato skrbeti za svojo pot, imamo že tu vsi ogromno dela, da dejansko zmanjka časa sploh videti kaj se dogaja okoli, če se dovolj kvalitetno posvetimo sebi, svojim talentom in strasti, ljubezni do življenja, svojim bližnjim. Menim, da je to prava pot, ki te izpolni in ti omogoča kvalitetno življenje. Drame, še posebej tuje so kot navlaka v hiši. Ustavljajo pretok pozitivne energije in s tem lastne sreče. Zato so tisti, ki se brigajo zase bolj srečni. Ne, ker bi bili manj empatični, ampak ker dejansko z zgledom spreminjajo ta del sveta na bolje. Pokaži tudi ti s svojim zgledom kaj JE PRAV, dobro in kvalitetno, sij naprej in zagotovo bo več koristi. Ta pozitivna energija je nalezljiva ..edino tako lahko kaj spremeniš
[/quote]

Hm, a veš, da se tukaj pa povsem strinjam s teboj. Ena misel, ki jo bom sedaj vzela v posteljo. Woow saj čas je kar zletel.

No, pa smo tam, kjer se prične zasmehovat žrtve in ne agresorja. Nikoli nisem razumela, zakaj mora biti trenutek “moške” šibkosti označen kot kilavost, da ne uporabim raznovrstnih beta izrazov. Biti čustven, pokazati čustva, a ni ravno to ravno vrhunec človeškega razvoja, da znamo izraziti tisto, kar nam leži na duši. In da nismo samo živali, ki slepo sledijo nagonom.
[/quote]

Ne, čustva niso ravno vrhunec razvoja, čustva so z nami od začetka, od plenic dalje. Višek razvoja posameznika je, da zna s pametjo krotiti čustva in impulze.
Živali ne sledijo le nagonom. 🙂

No, pa smo tam, kjer se prične zasmehovat žrtve in ne agresorja. Nikoli nisem razumela, zakaj mora biti trenutek “moške” šibkosti označen kot kilavost, da ne uporabim raznovrstnih beta izrazov. Biti čustven, pokazati čustva, a ni ravno to ravno vrhunec človeškega razvoja, da znamo izraziti tisto, kar nam leži na duši. In da nismo samo živali, ki slepo sledijo nagonom.
[/quote]

Je.

No, pa smo tam, kjer se prične zasmehovat žrtve in ne agresorja. Nikoli nisem razumela, zakaj mora biti trenutek “moške” šibkosti označen kot kilavost, da ne uporabim raznovrstnih beta izrazov. Biti čustven, pokazati čustva, a ni ravno to ravno vrhunec človeškega razvoja, da znamo izraziti tisto, kar nam leži na duši. In da nismo samo živali, ki slepo sledijo nagonom.
[/quote]

Zasmehovanje moške šibkosti je ostalina iz preteklosti, ko je moški še kaj veljal in sta družina in družba sloneli pretežno na njem.
Danes je precej drugače… 😉

Mislim, da velja v Sloveniji ravno obratno..vsi se v tuje zadeve toliko vtikajo, da jim lastno življenje spolzi iz rok. A si prepričana, da tvoj tebe ne vara? To naj bo tvoj fokus.

Sočutje in modrost, izkušnje ..ne moreš enačiti. Modri ljudje molčijo. Vedno. In z leti jim dam vedno bolj prav.
[/quote]

Ravno zaradi tega, ker me je varal in sem bila edina, ki tega ni vedela…zato.
Edina dobra stran vsega je bila ta, da se je krog očitno namišljenih prijateljic zelo zmanjšal in so ostali ob meni samo res tisti ta pravi ljudje (ja, tudi oni niso vedeli).

Da ženska sedi zraven tebe 6 dni v tednu in ti laže v obraz. Fuj ste takšni.

Pa še za tiste, ki ste kao zaradi resnice ostali brez prijatelja…vsaj veste, da ni bil p od prijatelja. Za takšne podatke si hvaležen, ne pa jezen.

Ravno zaradi tega, ker me je varal in sem bila edina, ki tega ni vedela…zato.
Edina dobra stran vsega je bila ta, da se je krog očitno namišljenih prijateljic zelo zmanjšal in so ostali ob meni samo res tisti ta pravi ljudje (ja, tudi oni niso vedeli).

Da ženska sedi zraven tebe 6 dni v tednu in ti laže v obraz. Fuj ste takšni.

Pa še za tiste, ki ste kao zaradi resnice ostali brez prijatelja…vsaj veste, da ni bil p od prijatelja. Za takšne podatke si hvaležen, ne pa jezen.
[/quote]

Večina na to ne odreagira tako kot ti. Večini se s tujo dramo ne da ukvarjat, še manj pa si želijo, da postanejo del dramske zasedbe.

Bratovo ženo ,ki je res lepa, huda, mlada ženska sem zalotil da jo hodi fu ka t en kolesarček takrat ko je on na službeni poti.
Na kraj pameti mi ne pride, da bi njemu to povedal ali celo zadevo dokumentiral.
To se mene ne tiče in ne mislim mešat dreka in si nakopat sovraštva.

Pri meni je za razpad naše družine kriva soseda ,ki me je nekajkrat videla z svojo sodelovko skupaj.
Takoj je nesla na nos moji ženi ,ki ji je verjela in posumila da jo varam.
Žalostno je to ,da se je omenjena soseda precej stvari dodatni izmislila in dodala same ne resnice.
Naj povem da sva bila z njeno sodelovko zelo dobra prijatelja in sogovornika nikoli pa nisva nič imela kar se tiče spolnosti.
Ne kako se mi hoče opravičiti a njenega opravičila več ne sprejmem ,ker z njo ne mislim imeti kontaktov,
Vsak naj se briga zase in bo svet lepši.

Jaz se sprašujem zakaj ji nisi takoj, ko si imel dokaze… Bi verjetno žena nekaj zvohala v telefonu…zdaj tvoja beseda proti njegovi… veš katera je vredna več. Edino če kaj sumi že ali pa da ima kako drugo…ker ta se ni ustavil pri tvoji ženi. Še posebaj če pije vodo vse skupaj.

Ravno zaradi tega, ker me je varal in sem bila edina, ki tega ni vedela…zato.
Edina dobra stran vsega je bila ta, da se je krog očitno namišljenih prijateljic zelo zmanjšal in so ostali ob meni samo res tisti ta pravi ljudje (ja, tudi oni niso vedeli).

Da ženska sedi zraven tebe 6 dni v tednu in ti laže v obraz. Fuj ste takšni.

Pa še za tiste, ki ste kao zaradi resnice ostali brez prijatelja…vsaj veste, da ni bil p od prijatelja. Za takšne podatke si hvaležen, ne pa jezen.
[/quote]

In kaj bi naredila, če bi vedela? Verjetno nič. Odnos se mora izpeti, da nekoga zapustiš. So pa včasih tudi drugi razlogi, zakaj ne odideš.

Ko sem jaz izvedela, so mi kar konkretno sodelavci povedali, da se med njima nekaj plete in če nisem ljubosumna. Pa za drugo, pa za tretjo…a tak je bil že kmalu po poroki. Taki se be spremenijo, če le imajo priložnost. Kaj pa naj bi potrm naredila? Spokala kufre in k mamici nazaj, po tem ko sem si 10 let ustvarjala novo življenje? Ga pustila naj uživa z novo, medtem ko jaz nimam kam, otroke s seboj in trpi? Ja seveda, sem poskusila tudi to. Pa ni bilo enostavno, še manj prijetno za otroka. Ne bom rekla, da se je sedaj spremenil, a sedaj vsaj ne živim več v pravljicah in vem, da me nič boljšega ne čaka nikjer drugje. Zato sem se lepo posvetila sebi, svojima otrokoma in delu, ustvarjanju. Nič mi ne manjka. Če ga kakšna poservisira še vmes, pa da zna to dobro skiriti, naj uživa. Nič ne bi spremenila. Z leti pa ostanejo še največji frajerji brez ponudbe, tako da se bojim, da je suša tudi tam. Lahko da se motim, a ne spremeni situacije.

Kaj imam jaz od tega? Uživam v tem, kar sem s trdim delom soustvarila, z otrokoma si brez slabe vesti privoščim vikend izlete, imam svoje hobije, ki me izpolnjujejo, delam, pred korono sem precej tudi potovala, …živim skoraj popolno življenje. Mala Švica. Ne igram srečne žene, ne fejkam na družabnih omrežjih, ne objavljam najinih fotk, ker jih ni. Sem pa srečna mama.
Manjka mi edino tista prava ljubezen, predanost med partnerjema, pogrešam pozornost, ljubeč objem, nežnost. A v življenju ne moreš imeti vsega. Vsaj ne hkrati. Nisem pa za ons ali ff, tako da bom nuna do smrti in s tem si ne belim glave. Prej ko dvigneš belo zastavo, lažje živiš naprej. Ne rečem, da morda ne bi za nekoga, ki bi mi res spodnesel tla pod nogami nekega dne tudi odšla, si poiskala stanovanje in poskusila srečo z njim, otroka sta že velika in bosta šla kmalu vsak svojo pot. A le, če se bo šlo za pravo ljubezen. Denarja in njegove pomoči ne potrebujem, sem si našparala dovolj, delam in ustvarjam naprej, želela bi si le osebe, ki bi me znala enako močno ljubiti nazaj in ki bi bila vredna mojega zaupanja. Vem, da imam še ogromno za dati, saj jaz rada ljubim in uživam v tem, da partnerja osrečim, a tak iskren še ni naletel. Zato ljubezen in energijo delim med pomoči potrebne, otroke in prijateljice, se zamotim na 1001 način, da o tem ne razmišljam in tako gredo leta naprej…

Tako je in očitno tako mora biti.

Meni je moj gej prijatelj povedal da me takratni fant vara. Verjela sem. Zakaj bi se nekdo zlagal kaj takega? Bilo je res. Pustila sm fanta in moj lajf je biv lepši. 😊

Ni rečeno, da mu bo odleglo, lahko se takrat šele začne… Ker nikoli ne veš kako bo kdo odreagiral. In, v sicer zelo skrajnem primeru, lahko tudi kaj naredi sebi ali ostalim. Poznam tudi tako situacijo.

In kaj bi naredila, če bi vedela? Verjetno nič. Odnos se mora izpeti, da nekoga zapustiš. So pa včasih tudi drugi razlogi, zakaj ne odideš.

Ko sem jaz izvedela, so mi kar konkretno sodelavci povedali, da se med njima nekaj plete in če nisem ljubosumna. Pa za drugo, pa za tretjo…a tak je bil že kmalu po poroki. Taki se be spremenijo, če le imajo priložnost. Kaj pa naj bi potrm naredila? Spokala kufre in k mamici nazaj, po tem ko sem si 10 let ustvarjala novo življenje? Ga pustila naj uživa z novo, medtem ko jaz nimam kam, otroke s seboj in trpi? Ja seveda, sem poskusila tudi to. Pa ni bilo enostavno, še manj prijetno za otroka. Ne bom rekla, da se je sedaj spremenil, a sedaj vsaj ne živim več v pravljicah in vem, da me nič boljšega ne čaka nikjer drugje. Zato sem se lepo posvetila sebi, svojima otrokoma in delu, ustvarjanju. Nič mi ne manjka. Če ga kakšna poservisira še vmes, pa da zna to dobro skiriti, naj uživa. Nič ne bi spremenila. Z leti pa ostanejo še največji frajerji brez ponudbe, tako da se bojim, da je suša tudi tam. Lahko da se motim, a ne spremeni situacije.

Kaj imam jaz od tega? Uživam v tem, kar sem s trdim delom soustvarila, z otrokoma si brez slabe vesti privoščim vikend izlete, imam svoje hobije, ki me izpolnjujejo, delam, pred korono sem precej tudi potovala, …živim skoraj popolno življenje. Mala Švica. Ne igram srečne žene, ne fejkam na družabnih omrežjih, ne objavljam najinih fotk, ker jih ni. Sem pa srečna mama.
Manjka mi edino tista prava ljubezen, predanost med partnerjema, pogrešam pozornost, ljubeč objem, nežnost. A v življenju ne moreš imeti vsega. Vsaj ne hkrati. Nisem pa za ons ali ff, tako da bom nuna do smrti in s tem si ne belim glave. Prej ko dvigneš belo zastavo, lažje živiš naprej. Ne rečem, da morda ne bi za nekoga, ki bi mi res spodnesel tla pod nogami nekega dne tudi odšla, si poiskala stanovanje in poskusila srečo z njim, otroka sta že velika in bosta šla kmalu vsak svojo pot. A le, če se bo šlo za pravo ljubezen. Denarja in njegove pomoči ne potrebujem, sem si našparala dovolj, delam in ustvarjam naprej, želela bi si le osebe, ki bi me znala enako močno ljubiti nazaj in ki bi bila vredna mojega zaupanja. Vem, da imam še ogromno za dati, saj jaz rada ljubim in uživam v tem, da partnerja osrečim, a tak iskren še ni naletel. Zato ljubezen in energijo delim med pomoči potrebne, otroke in prijateljice, se zamotim na 1001 način, da o tem ne razmišljam in tako gredo leta naprej…

Tako je in očitno tako mora biti.
[/quote]

Oprosti, ampak takim starsem kot si ti, bi pa vzela otroke. Kaksno popotnico za zdravo, ljubece partnerstvo sta vidva dala svojim otrokom, kaksen je to vzgled partnerske ljubezni? Ti si svojo stisko prenesla ne vede na otroka in to je tudi zloraba, ker nisi dobila pozornosti, ljubezni od partnerja si vse vlozila v otroke, mogoce sedaj izgleda vse super, ampak cas bo pokazal, ko bodo zaceli otroci
s svojimi partnerstvi. Najhuje je gledat starse, ki si ne izkazujejo ljubezni in vztrajajo zaradi materialnih dobrin. Pa bi sedaj sla narazen, ko imas svoje finance in so otroci ze na svoji poti, zakaj se vztrajas, kaj zelis s tem doseci?

In kaj bi naredila, če bi vedela? Verjetno nič. Odnos se mora izpeti, da nekoga zapustiš. So pa včasih tudi drugi razlogi, zakaj ne odideš.

Ko sem jaz izvedela, so mi kar konkretno sodelavci povedali, da se med njima nekaj plete in če nisem ljubosumna. Pa za drugo, pa za tretjo…a tak je bil že kmalu po poroki. Taki se be spremenijo, če le imajo priložnost. Kaj pa naj bi potrm naredila? Spokala kufre in k mamici nazaj, po tem ko sem si 10 let ustvarjala novo življenje? Ga pustila naj uživa z novo, medtem ko jaz nimam kam, otroke s seboj in trpi? Ja seveda, sem poskusila tudi to. Pa ni bilo enostavno, še manj prijetno za otroka. Ne bom rekla, da se je sedaj spremenil, a sedaj vsaj ne živim več v pravljicah in vem, da me nič boljšega ne čaka nikjer drugje. Zato sem se lepo posvetila sebi, svojima otrokoma in delu, ustvarjanju. Nič mi ne manjka. Če ga kakšna poservisira še vmes, pa da zna to dobro skiriti, naj uživa. Nič ne bi spremenila. Z leti pa ostanejo še največji frajerji brez ponudbe, tako da se bojim, da je suša tudi tam. Lahko da se motim, a ne spremeni situacije.

Kaj imam jaz od tega? Uživam v tem, kar sem s trdim delom soustvarila, z otrokoma si brez slabe vesti privoščim vikend izlete, imam svoje hobije, ki me izpolnjujejo, delam, pred korono sem precej tudi potovala, …živim skoraj popolno življenje. Mala Švica. Ne igram srečne žene, ne fejkam na družabnih omrežjih, ne objavljam najinih fotk, ker jih ni. Sem pa srečna mama.
Manjka mi edino tista prava ljubezen, predanost med partnerjema, pogrešam pozornost, ljubeč objem, nežnost. A v življenju ne moreš imeti vsega. Vsaj ne hkrati. Nisem pa za ons ali ff, tako da bom nuna do smrti in s tem si ne belim glave. Prej ko dvigneš belo zastavo, lažje živiš naprej. Ne rečem, da morda ne bi za nekoga, ki bi mi res spodnesel tla pod nogami nekega dne tudi odšla, si poiskala stanovanje in poskusila srečo z njim, otroka sta že velika in bosta šla kmalu vsak svojo pot. A le, če se bo šlo za pravo ljubezen. Denarja in njegove pomoči ne potrebujem, sem si našparala dovolj, delam in ustvarjam naprej, želela bi si le osebe, ki bi me znala enako močno ljubiti nazaj in ki bi bila vredna mojega zaupanja. Vem, da imam še ogromno za dati, saj jaz rada ljubim in uživam v tem, da partnerja osrečim, a tak iskren še ni naletel. Zato ljubezen in energijo delim med pomoči potrebne, otroke in prijateljice, se zamotim na 1001 način, da o tem ne razmišljam in tako gredo leta naprej…

Tako je in očitno tako mora biti.
[/quote]

Oportunizem v svojih skrajnostih…
To, da imaš tako življenje in da si “spoznala, da te ne čaka nič boljšega”, je bolj ali manj akt laganja samemu sebi in za to, da ti to uspeva, se moraž zamotiti z drugimi dejavnostmi.
Ne pozabi pa da otroci to čutijo in vidijo in da se odnosov učijo prav od staršev, zato so zanje odnosi v primarni družini kot mlinski kamen in jih kasneje v življenju težko premaknejo.
Ne se čiditi, če bo kateri izmed tvojih otrok živel enako kot ti…

Bistveno vprašanje pri tem ni “Se mi bo maščeval?”, ampak kdo si ti kot oseba.
Si sinkopa, ki dopušča, da drugi z njo ravnajo kakor se jim zdi?
Si človek, ki premisli kaj se mu je zgodilo, naredi analizo, da napak ne ponavlja in gre naprej?
Si “princ”, ki pomete tudi pragove drugih?
Da nisi sinkopa, si že napisal. Videti pa je, da bi se rad maščeval… Za kaj takega si v bistvu že zamudil priliko, kajti to lahko najbolje storiš takrat, ko se drugi ne zavedajo kaj jih čaka.
…ampak to spada že na področje psihopatije. 😉

In kaj bi naredila, če bi vedela? Verjetno nič. Odnos se mora izpeti, da nekoga zapustiš. So pa včasih tudi drugi razlogi, zakaj ne odideš.

Ko sem jaz izvedela, so mi kar konkretno sodelavci povedali, da se med njima nekaj plete in če nisem ljubosumna. Pa za drugo, pa za tretjo…a tak je bil že kmalu po poroki. Taki se be spremenijo, če le imajo priložnost. Kaj pa naj bi potrm naredila? Spokala kufre in k mamici nazaj, po tem ko sem si 10 let ustvarjala novo življenje? Ga pustila naj uživa z novo, medtem ko jaz nimam kam, otroke s seboj in trpi? Ja seveda, sem poskusila tudi to. Pa ni bilo enostavno, še manj prijetno za otroka. Ne bom rekla, da se je sedaj spremenil, a sedaj vsaj ne živim več v pravljicah in vem, da me nič boljšega ne čaka nikjer drugje. Zato sem se lepo posvetila sebi, svojima otrokoma in delu, ustvarjanju. Nič mi ne manjka. Če ga kakšna poservisira še vmes, pa da zna to dobro skiriti, naj uživa. Nič ne bi spremenila. Z leti pa ostanejo še največji frajerji brez ponudbe, tako da se bojim, da je suša tudi tam. Lahko da se motim, a ne spremeni situacije.

Kaj imam jaz od tega? Uživam v tem, kar sem s trdim delom soustvarila, z otrokoma si brez slabe vesti privoščim vikend izlete, imam svoje hobije, ki me izpolnjujejo, delam, pred korono sem precej tudi potovala, …živim skoraj popolno življenje. Mala Švica. Ne igram srečne žene, ne fejkam na družabnih omrežjih, ne objavljam najinih fotk, ker jih ni. Sem pa srečna mama.
Manjka mi edino tista prava ljubezen, predanost med partnerjema, pogrešam pozornost, ljubeč objem, nežnost. A v življenju ne moreš imeti vsega. Vsaj ne hkrati. Nisem pa za ons ali ff, tako da bom nuna do smrti in s tem si ne belim glave. Prej ko dvigneš belo zastavo, lažje živiš naprej. Ne rečem, da morda ne bi za nekoga, ki bi mi res spodnesel tla pod nogami nekega dne tudi odšla, si poiskala stanovanje in poskusila srečo z njim, otroka sta že velika in bosta šla kmalu vsak svojo pot. A le, če se bo šlo za pravo ljubezen. Denarja in njegove pomoči ne potrebujem, sem si našparala dovolj, delam in ustvarjam naprej, želela bi si le osebe, ki bi me znala enako močno ljubiti nazaj in ki bi bila vredna mojega zaupanja. Vem, da imam še ogromno za dati, saj jaz rada ljubim in uživam v tem, da partnerja osrečim, a tak iskren še ni naletel. Zato ljubezen in energijo delim med pomoči potrebne, otroke in prijateljice, se zamotim na 1001 način, da o tem ne razmišljam in tako gredo leta naprej…

Tako je in očitno tako mora biti.
[/quote]

Ti si ene vrste pedofil. Nesposobna sprejemat ljubezni odrasle osebe. In greš in se prilepiš na otroke.
A ni to še huje?
Samozavest torej na nuli oz.si jo filaš glede na to, kako od zunaj zgleda tvoja družina.

Pa si sigurna, da ti ne bi uspelo, če bi se ločila?

Imam takšno znanko. Njej več pomeni to, da lahko otroku kupu kaj si zaželi, kot to, da ostaja skupaj s kurb..irjem,ki se goni naokoli huje kot pes,medtem ko ona čička doma in čaka na boljše čase.Njunemu otroku se že kažejo posledice njenih brezhrbteničnih dejanj, ampak glavno, da tisti dan, ko dedc od gonje ja cel dan prespi, ona lahko gre in mu kupi najdražji Bruder traktor.
Ja. Materialne dobrine pred ljubeznijo.
Dosti vas je takšnih.

Oprosti, ampak takim starsem kot si ti, bi pa vzela otroke. Kaksno popotnico za zdravo, ljubece partnerstvo sta vidva dala svojim otrokom, kaksen je to vzgled partnerske ljubezni? Ti si svojo stisko prenesla ne vede na otroka in to je tudi zloraba, ker nisi dobila pozornosti, ljubezni od partnerja si vse vlozila v otroke, mogoce sedaj izgleda vse super, ampak cas bo pokazal, ko bodo zaceli otroci
s svojimi partnerstvi. Najhuje je gledat starse, ki si ne izkazujejo ljubezni in vztrajajo zaradi materialnih dobrin. Pa bi sedaj sla narazen, ko imas svoje finance in so otroci ze na svoji poti, zakaj se vztrajas, kaj zelis s tem doseci?
[/quote]

Moji otroci niso prikrajšani za nič. Sva dobra starša, čez dan se zaradi narave dela vidiva kakšno uro ali dve, imava zelo spoštlljiv odnos in se ne kregava. Ne gre se za materijalne dobrine, sploh ne..včasih je bilo ovir zaradi katerih nisem šla več, sedaj jih ni več a sedaj mi nič niti tako ne manjka. Živimo v miru, razumevanju in ne razumem vseh teh komentarjev o zlorabi otrok. Res ne. Pa mi ne manjka samozavesti, samo dvomim, da bi našla koga, ki bi bil to kar iščem. Kvečjemu bi si nakopala samo težave.. a to sedaj rabim? Jaz in moji otroci? Niti slučajno. Mir. Užitek. No stress in predvsem brez nepotrebnih dram v življenju.

Ne, čustva niso ravno vrhunec razvoja, čustva so z nami od začetka, od plenic dalje. Višek razvoja posameznika je, da zna s pametjo krotiti čustva in impulze.
Živali ne sledijo le nagonom. 🙂
[/quote]

Saj tukaj se strinjava, ne gre se za čustva sama, ampak upravljanje z njimi. Saj človek je žival, vse kar je okoli nas je del narave, tudi naš razvoj, čeprav v svoji arogantnosti mislimo drugače. Prevzemimo, da je nagon okrajšava za naravno biološko programiranje, to je pa dano vsem živečim organizmom.

Hočem reči, glede da je izražanje čustev nekaj najlepšega kar je človek odkril – recimo izražanje čustev preko umetnosti, glasbe. Tchaikovsky recimo ali pa Byron ali pa Michelangelo. Brez notranjega čustvenega žmohta danes ne bi bili to kar so.

In kaj bi naredila, če bi vedela? Verjetno nič. Odnos se mora izpeti, da nekoga zapustiš. So pa včasih tudi drugi razlogi, zakaj ne odideš.

Ko sem jaz izvedela, so mi kar konkretno sodelavci povedali, da se med njima nekaj plete in če nisem ljubosumna. Pa za drugo, pa za tretjo…a tak je bil že kmalu po poroki. Taki se be spremenijo, če le imajo priložnost. Kaj pa naj bi potrm naredila? Spokala kufre in k mamici nazaj, po tem ko sem si 10 let ustvarjala novo življenje? Ga pustila naj uživa z novo, medtem ko jaz nimam kam, otroke s seboj in trpi? Ja seveda, sem poskusila tudi to. Pa ni bilo enostavno, še manj prijetno za otroka. Ne bom rekla, da se je sedaj spremenil, a sedaj vsaj ne živim več v pravljicah in vem, da me nič boljšega ne čaka nikjer drugje. Zato sem se lepo posvetila sebi, svojima otrokoma in delu, ustvarjanju. Nič mi ne manjka. Če ga kakšna poservisira še vmes, pa da zna to dobro skiriti, naj uživa. Nič ne bi spremenila. Z leti pa ostanejo še največji frajerji brez ponudbe, tako da se bojim, da je suša tudi tam. Lahko da se motim, a ne spremeni situacije.

Kaj imam jaz od tega? Uživam v tem, kar sem s trdim delom soustvarila, z otrokoma si brez slabe vesti privoščim vikend izlete, imam svoje hobije, ki me izpolnjujejo, delam, pred korono sem precej tudi potovala, …živim skoraj popolno življenje. Mala Švica. Ne igram srečne žene, ne fejkam na družabnih omrežjih, ne objavljam najinih fotk, ker jih ni. Sem pa srečna mama.
Manjka mi edino tista prava ljubezen, predanost med partnerjema, pogrešam pozornost, ljubeč objem, nežnost. A v življenju ne moreš imeti vsega. Vsaj ne hkrati. Nisem pa za ons ali ff, tako da bom nuna do smrti in s tem si ne belim glave. Prej ko dvigneš belo zastavo, lažje živiš naprej. Ne rečem, da morda ne bi za nekoga, ki bi mi res spodnesel tla pod nogami nekega dne tudi odšla, si poiskala stanovanje in poskusila srečo z njim, otroka sta že velika in bosta šla kmalu vsak svojo pot. A le, če se bo šlo za pravo ljubezen. Denarja in njegove pomoči ne potrebujem, sem si našparala dovolj, delam in ustvarjam naprej, želela bi si le osebe, ki bi me znala enako močno ljubiti nazaj in ki bi bila vredna mojega zaupanja. Vem, da imam še ogromno za dati, saj jaz rada ljubim in uživam v tem, da partnerja osrečim, a tak iskren še ni naletel. Zato ljubezen in energijo delim med pomoči potrebne, otroke in prijateljice, se zamotim na 1001 način, da o tem ne razmišljam in tako gredo leta naprej…

Tako je in očitno tako mora biti.
[/quote]

Lahko vprašam, če si bila po odkritem še vedno intimna z njim?