Ali podpirate svoje prijatelje?

Ali podpirate svoje prijatelje pri njihovih hobijih. Npr. Jaz imam enega kolega, ki poje v glasbeni zasedbi in eno kolegico ki je umetnica.

Sama nisem nevem kaka umetnica, pač ne zanima me ravno glasba ali umetnost nasploh. Ampak ko me povabita na kak dogodek, grem v znak podpore. Ali vi tudi podpirate svoje prijatelje, tudi če vas to, kar delajo ne zanima?

Ja seveda… Zato pa so prijatelji. Kdo jih bo podpiral, če ne ti?

Pri meni sicer v družini. Moja sestra poje v zboru in grem vedno poslušat. Pa me je vedno vesela, ko pridem…

tvoja kolega imata srečo da mata tako prjatlco… Zlo poredko vidim kako kolegico, da me pride podpirat pri tem, kar delam.

No, mogoče pa to ni prava kolegica. 🙂

Ja, seveda. Mislim, da gre pri tem bolj za to, da pokažeš podporo osebi, kot pa za to, da te stvar nujno zanima.

Seveda. Še na fuzbal grem navijat za kolega. Čeprav ga mrzim iz dna duše. Tudi otroke grem gledat in navdušeno ploskam ko odskačejo svoje 😀 Al pa k pridem na obisk in pojejo eno uro eno in isto…ploskam pač 🙂

Podpiram, ampak odvisno od tega, kolikokrat se kaj dogaja, ali imam takrat čas… Na koncert, ki me ne zanima, bi šla npr. 1x letno, sigurno pa ne pa 10x. In prijatelji bi to razumeli.

Ja valjda, pa ne samo to, in za frenda si tudi iskreno vesel, da mu nekaj rata.

Podpiram vedno, čeprav se mi ne ljubi dostkrat ampak ko vidim iskreno vesel obraz ko me zagleda, potem je vse poplačano.

Se mi zdi samoumevno da podpiram, tudi če me ne zanima

Zame je res nekaj posebnega, ko se na moji razstavi pojavi kak prijatelj. Takšni trenutki me navdihujejo in dajejo zagon za naprej, saj svoje delo ustvarjam predvsem za svoje bližnje, družino in prijatelje. Ko pa med obiskovalci vidim samo neznane obraze, me to prav razžalosti:(

Podpiram. Podpirajo tudi drugi mene. Zdi se mi, da je to velik znak medsebojnega spoštovanja.

Kolega ni enako prijatelj. podpiram tiste, ki podpirajo mene. Ne bom pa skakal okoli nekoga, da bo imela oseba korist od mene. To je vzajemno pri meni.

itak da ne – že 3 leta imam spletno trgovino z izdelki, ki jih izdelujem sama – in čeprav delamo dobrih 200k na leto prihodkov(to omenim zato, da se ve da se prodaja oz. da ni kar neka cheap šit kitajska roba), v teh treh letih niti 1 kolegica ni kupila ničesar, pa so izdelki okoli 35e. 😀
ne pričakujem, da katerakoli kaj kupi – sem pa opazila, da večina ljudi podpira dokler ti ne gre bolje kot njim, potem so samo še foušljivi.

O ja, prjatlom je treba pomagat!

Z moralno podporo, svojim  vzgledom in do kolen v zasko!

A ne steje k prijateljstvu tudi to, da si zaupata, si pomagate, se podpirate in predebatirate probleme? Mi smo si pomagali tudi pri selitvah, pri pleskanju, pri popravilih, pri cuvanju otrok, itd. Nismo bili prijatelji samo, ko je bilo lustno.

Verjetno sem dokončno prenehala verjeti v prijateljstva. V resnici jih nikoli nisem imela, le iluzije, ki sem jih hranila v srcu. Ko so prišli najtežji trenutki mojega življenja – razveza, smrt, izguba službe, bolezen, finančna stiska, sem ostala popolnoma sama. Takrat sem spoznala kruto resnico, da prijateljev ni bilo nikoli. Morda, ko se jim kaj zgodi, bom bila opazovalka kot so bili oni. Si sama, morda bolna, ti grozi deložacija – ni moj problem! Dobro se z dobrim vrača, slabo se s slabim vrača.

“WHAT YOU GIVE IS WHAT YOU GET” pravi pregovor. TAKO, DA … ČEMU BI SE PREVEČ RAZDAJAL ZA DRUGE?

Samo, ko so pijani!

nimam prijateljev. ?

Malo ljudi je tako dragocenih, da so ob nas cleo življenje. večina ljudi pride in gre. večinoma so zgolj znanci s podobnimi interesi. Naša naloga pa je, d ateh dragocenih, ki bi nam dali vse, ne spustimo iz rok. So pa redki. Ponavadi so to naši sorodniki. take odnose moramo čuvati in negovati, kajti to je tisto, kar v življenju največ šteje. denar pride in gre, užitko pridejo in gredo, znanci pridejo in gredo.

ČE SE DRUŽIŠ SAMO Z LUZERJI TAKIH IN DRUGAČNIH OBLIK, SČASOMA POSTANEŠ LUZER ŠE SAM ZAGOTOVO…

Jebeš takšno življenje, ko te srce vsak dan opomni, da nimaš zraven sebe človeka s katerim bi lahko srečno živel!

= Prej ko se zbudiš v realnost, prej boš nehal/a trpet.

Jaz še dolgo ne bom dojel zakaj nekateri še vedno enačite zunanji videz (POLNA DENARNICA €) s karakterjem?

Naša naloga ni popravljanje drugih, naša naloga je ob drugih razvijati sebe…
 

Vojne vsebine se nikoli niso predelovale, so se pa naselile v duševnost ljudi in dedovale naprej!

Ljudje so pač mislili, da je mogoče pozabiti, da mine, a neizrečeno in nepredelano se prenaša iz generacije v generacijo, na potomce, ki se spopadajo z jezo in agresijo, pa sploh ne vedo, kam zares spada, ne od kod izvira in čigava sploh je.

Tako so številne današnje generacije nasilne prav zaradi nepredelanega nasilja prejšnjih.

Tako se pravzaprav človekova jeza zaroti proti njemu samemu, čeprav jo prek prefinjenega sarkazma stresa na okolico, v resnici razjeda njega…