…kaj bral iz spodaj navedenega spiska, in seveda, vaše cenjeno mnenje bi me zanimalo…

de Jour. Belle: Intimni dnevnik londonske prostitutke
Shaw, Karl: Kraljevske norčje: zgodovina šlandalov na evropskih dvorih
Kehlmann, Daniel: Jaz in Kaminski
Maier, Andreas: Binkoštni torek
Davis, Anna: Večerja
Bartol, Vladimir: Romantika in platonika sredi vojne
Marquez, G.G.: Živim, da pripovedujem
Vuga, Saša: Delanje romana
Kurkov, Andrej: Piknik na ledu
Sorokin, Vladimir: Led
Pelevin, Viktor: Življene žuželk, Čelada groze
Nikolaidis, Andrej: Mimesis
Gluvič, Goran: Blejsko potrkavanje
Tomšič, Marjan: Bužec on, bošca jest
Volpi, Bruno – Lisjak: Vonj po morju
la Bello, Nino: Za zidovi Vatikana
de Rossa Peter: Kristusovi namestniki
Armstrong, Susan: Zgodovina Boga

Bolj ali manj vroče zadeve, ampak jaz nisem še nobene. Nekaj pa jih vsekakor nameravam.

Hm, Pelevin mi ne sede …

Saša Vuga še ni napisal romana, ki bi ga zmogla dokončati. Najbrž vsi, ki ste ga kdaj brali, domnevate, zakaj. Marsikaj “hudega” sem (celo z veseljem) prebrala, pri Vugi pa se mi ustavi. 😉

Bartola sem prebrala: komur kaj pomeni in kdor je fen avtobiografije, mu bo že zanimivo. Osebno čas raje porabim za branje knjig kot za spomine njihovih avtorjev.

O Nikolaidisu sem slišala mnenje, da je zelo dober – od človeka, ki mu zaupam, nisem ga pa prebrala sama.

Če ti tole sploh kaj pomaga …

Joj, to je prerano zame. Knjige izbiram precej aleatorično po časovni premici.
Ponavadi bolj starejšega datuma.

Kehlmann je soliden, a brez presežkov. Sicer ga nisem bral v prevodu, tako da je morda to krivo.

O Zgodovini Boga je že tekla manjša razprava.

Pomaga, pomaga; mimogrede, ali ni Vuga poznan, pripoznan in prepoznan kot največji slovenski stilist; ali je sploh prebavljiv?

Stilist že, stilist, samo kaj, ko tega preprosto ni možno brati. Menda še tisti, ki o njem pišejo v tem smislu, to navadno naredijo na temelju prebiranja dela knjige, ne celotne knjige.

Če bi se združil še s kom, ki zna štorije štepat, bi najbrž nastala super knjiga. 😉

Tale Kehlmann je simpatičen, zanimiva in lepo izpeljana domislica, vendar ne nek silen presežek. Njegova druga, ki bo kmalu izšla (ali pa je tudi že je) – “Merjenje sveta” – “Meritev sveta” – “Izmera sveta” – kaj v tem smislu – pa je hudo dobra stvar, taka za požret.

Tudi Andreas Maier je dober. Najprej deluje malce potujeno, potem pa te potegne. Je pa dobro, če ga prebereš na mah.

Joj, prezrla sem Maierja: tudi meni je kar ugajal, drži pa, da mu je sprva treba dati nekaj malega časa.

Po drugi plati se ne morem izogniti občutku, kot da me knjiga spominja na … na … Zdajle se ne morem spomniti kake konkretne vzporednice, vsekakor pa solidno delo. Torej nič zelo novega – ne po vsebinski in ne po formalni plati – in vendar nekako prijetno, “žlahtno dolgočasno” branje.

Anna Davis: Večerja

Sem prebrala, tako v enem dahu. Fina knjiga, mogoče v svoji nepredvidljivosti preveč predvidljiva :))
Skratka, večina oseb, ki pridejo na večerjo, se po tej večerji izkaže za precej drugačne, kot se na začetku, vsi lepo trezni in uglajeni, delajo. No, razen začetne zmedenke – ki na koncu preseneča s svojo zgodbo…