Ali dovolijo katere agencije potovanje z busom z kužki?
Recimo, da se zraven nekoga, ki ima psa pelje nekdo, ki je alergičen na pasjo dlako in dobi napad.
Recimo, da je potencialnega sopotnika strah psov.
Zakaj za vraga morate pasjeljubi svoje kosmetince vsiljevat drugim ?
Jaz z majhnimi otroci ne potujem z avtobusom. Ne zato, ker bi otrokom kaj manjkalo na busu ampak zato, ker se zavedam, da to ni primeren prevoz zanje. PZaradi njih samih in zaradi sopotnikov.
Zato mislim, da avtobus tud ni primeren prevoz za psa. Zaradi psa in zaradi ostalih potnikov.
Da ne bo pomote, sama sem delala 15 let v turizmu in sem se prevozila z avtobusom na tisoče kilometrov in videla tekšne in drugačne situacije.
Smo že potovali veliko z avtom in z vlakom in vem da bi na busu bila kot da je ni. Gledala bi skozi okno ali spala. V gostilno pa še nismo šli z njo. In zraven mene bi sedeli tisti, ki gredo z mano ne pa kdo drug. Lani so bili na avtubisu strašno glasni otroci tudi večji in še nekateri odrasli so se obnašali kot da so sami. Moj kuža bi bil 99% bolj tiho. In bil bi samo v naročju, tako da ga nišče nerabi gledat.
Načeloma je res, da se kje lahko za žival kupi karto za javni prevoz.
Vendar pa mene kot potnika, človeka, za katerega je bil javni prevoz v osnovi vzpostavljen, živali kot sopotniki v javnem prevozu motijo.
Drži, da je včasih njihov vonj manj moteč od vonja neumitih drugih ljudi, pa vendar. Ne gre le za nepredvidljivost – gre za dejstvo, da se živali danes pretirano humanizira in jih enači z ljudmi.
Vseeno mi je, če imajo danes ljudje, večkrat mladi pari, še največkrat mlade in stare ženske namesto otrok raje živali, še najraje baterijske kužke, v katere investirajo premoženja in jih, pobebavljeni, nazivajo s srčki, ki naj “stečejo k mamici”.
A to svojo pasjeljubje naj izkazujejo tako, da drugim ni v breme.
Ne delimo vsi z vami navdušenja nad vašim “srčkom”, nekateri smo ohranili toliko zdrave pameti, da pozornost in ljubezen raje izkazujemo soljudem.
Ti pa imaš probleme. V breme ti je ko se nekdo ukvarja z svojim psom. Meni pa so v breme taki kot si ti, ki jih zanimaj kaj kdo počne namesto da bi se zase brigali. Tudi ljubezno do njih nišče ne deli z tabo. Jaz si je niti ne želim. Če pa si tako pametna da svojo ljubezen iskazuješ ljudem, nevem zakaj odpiraš poste o živalih. Očitno že nisi tako pametna kot si misla.
Mogoče nam ni vsem uspelo uspešno podtakniti otroka, kot je tebi, in zdaj moramo okoli sprehajati kužke. Nima to nobene zveze z zdravo pametjo. Mogoče tudi mi ne delimo navdušenja nad vašim sončkom, ampak ne obsojamo, ko nas na avtobusu vleče za lase in se nam dere na ušesa.[/quote]
Draga pasja mamica, otroka nikomur nisem podtaknila.
Rada imam živali, pa ne spet tako, da bi jih postavljala na prvo mesto.
Menim, da moramo najprej poskrbeti zase, potem za soljudi, potem pa je na vrsti narava, tudi živali.
Če že moraš koga sprehajat, greš lahko sprehajat kakšno babico iz doma upokojencev.
Otroka sem vzgojila tako, da ve, da ni center vesolja in ne naše družine.
Je normalno socializiran, ne lula in ne kaka vsepovsod in ne pušča dlak.
Ne skače v ljudi, ne grize, ne cvili in ne laja.
Ne oblačim ga v bebaste mini plaščke in mu dlake na glavi ne spenjam s sponkicami.
Ga pa večkrat objamem, pobožam, poljubim in se odzovem, ko me pokliče: mami! – no, tu sva si pa enaki. Aja, samo da ti nisi psica in torej tvoj pes ni tvoj otrok. Ehm.
Na ljubljanske trole lahko pelješ psa (z nagobčnikom in na vrvici – ne glede na velikost in pasmo). Pa tudi plačaš karto.
Verjetno je to odvisno od posameznih avtobusnih prevoznikov. Svetujem ti, da kar malo pokličeš po agencijah in jih povprašaš (oziroma vprašaš, s čigavimi avtobusi se vozijo in pokličeš direktno njih).
Pa lepo vožnjo vam želim.
To pa je egoizem; najprej zase, potem za soljudi, potem za naravo…no ja, saj človek je danes res že skoraj največji poden od narave, je pa še vedno njen del. Ti povem, da sama stokrat raje pogledam in nagovorim kakšnega psa kot pa vreščečega scrkljanca…..Kaj ti daje pravico, da postavljaš ljudi pred živali?
Forum je zaprt za komentiranje.