Ah, ta služba

Imam skoraj 30 let in nočem več delati v firmi, kjer sem trenutno zaposlena. Gre za dejavnost trgovine in ko pogledam svoj CV je med izkušnjami skoraj sama prodaja, nekaj malega študentskega dela alla deklariranje, kopiranje, ampak večina je prodaje, tudi zaposlena sem bila vedno v prodajalnah. (sicer sem počela vse živo, od pisanja intervjujev direktorju, člankov, reklam, PR, pa vseeno, še vedno sem v prodaji)

Ko sem šla v srednjo šolo nisem vedela kaj bi rada, všeč so mi bili tuji jeziki, želela sem si v Ljubljano, na koncu pa so nas dobesedno pretentali z obljubo, da bodo programu dodali še eno leto in da bomo imeli višjo izobrazbo – zgodilo se ni seveda nič, naš program so preprosto ukinili – sploh kdo ve kaj je Trgovska akademija in kaj naj bi delal Tehnik trgovske akademije? Kako mi je šlo na živce, ko so nas vsi imeli za trgovce… 5 letna šola (ne 3+2), precej težka, trije jeziki in na koncu nihče ne ve da sploh obstajamo.

In počasi, počasi sem pristala v trgovini. In mi gre na živce. Očitno sem pri 30ih ugotovila česa nočem – delo s strankami! Sam kaj ko tega ne izveš takoj, nekaj časa mora vreti, dozorevati, da nekega dne ugotoviš, da to preprosto ni zate.

In rada bi zamenjala službo, želim si delat nekje drugje, stran od prodaje, stran od prisiljenih nasmeškov, stran od poniževanja direktorja, češ, sej si trgovka, sej kaj pa znaš…

In opažam, da je in da bo to problem. Nimam izkušenj drugje, vse kar poznam je prodaja. Seveda sem se pripravljena učiti, itak, ampak včasih imam občutek da moj CV le preletijo, vidijo TRGOVSKA akademija, pogledajo še izkušnje in me odpikajo. Je sploh pot ven? Ker dejansko se počutim kot sem se, ko sem prvič iskala službo – brez izkušenj, delodajalci pa dokaj nenaklonjeni takim… rahlo že obupujem, si pa ne predstavljam, da bi še dolgo počela to kar počnem zdaj…

Kakšen nasvet, mogoče pozitivna zgodba, mogoče celo podobna…? Bo prišlo prav… 🙂

Hvala…

Hey iskalka. Nekako sem imel popolnoma isto tezavo kot ti. V casu srednje sole niti slucajno nisem razmisljal, kaj bom v svojem lajfu pocel, saj so me takrat zanimale le punce (hehe) in vse drugo. Ampak takrat je bila tudi gospodarska situacija malce drugacna kot je sedaj (sva istih let). Po koncani srednji soli sem menjaval fakse kot cebelica ki leti iz cveta na cvet.

No, da ne bom dolgovezil … dolgo dolgo je trajalo, da sem sploh prisel do sluzbe, med iskanjem sluzbe sem izpopolnjeval svoj CV in spremno pismo, naredil tecaje tujih jezikov, da sem le imel se kaj vec spremne dokumentacije, a to ni nikoli zaleglo.

Danasnja praksa vseh delodajalcev je ta, da so dobesedno vsi zarukani. Sam proces “rekrutiranja” novega zaposlenega traja pri nas cirka 1-3 mesece. Najbolj me razpizdi delodajalec takrat, kadar te ne jebe, ti ne poslje maila in se vidis, da ignorira tvoje maile (preprosto jih izbrise/ne prebere). Ko klices, nobeden nic ne ve, te prevezujejo nakar linija posledicno pade.

Place pri nas so postale mizerne, delavci vec nimajo volje do dela, saj je placa na ravni socialne pomoci. In to je dejansko tudi, za kar delamo: socialno pomoc.

Sam sem brez dela bil sedaj 10 mesecev. Vozil sem se po Sloveniji, bil bi se pripravljen preselit … a nic ni pomagalo. Hvala bogu sem dobil zaposlitev v Avstriji, kjer bom upam lahko zacel na novo. Iskalka, kakorkoli: lahko imas sreco in drugo zaposlitev dobis relativno hitro … ali pa na koncu ostanes brez vsega kot jaz (zrtev recesije). Generalno gledano so moje izkusnje v Sloveniji: ponizanje, nespostovanje, nategovanje in mizernost.