Agota Kristof
Kako sem se pa danes razveselila v knjižnici! Sicer sem šla samo vrnit neke knjige, ker nimam časa brat, ampak itak da nisem mogla mimo tiste police z najbolj branimi knjigami, ne da bi vsaj malo poškilila nanjo. In kaj vidim?!? Da se je le našla dobra duša in izdala še kaj od moje omiljene A. K. In to ne karsibodi, ampak zadnji roman (Včeraj) in zbirko kratkih zgodb (Vseeno je). Sem najprej trikrat prebrala ime avtorice, pa še dvakrat sem se vščipnila. Ampak knjiga je bila še vedno v mojih rokah :-))). Katja10, ti si vedela za tole (in molčala)?!?
(ni reklama press)
To je tudi del mojega motiva, drugi pa je seveda, da gre za knjigo, ki si jo res želim imeti. A. K. piše tako, da jo nikakor ne prebereš enkrat. No, vsaj jaz ne.
Uf, zakaj živim v stanovanju, čeprav ravno ni majhno? Zakaj ne morem imeti ene orjaške knjižnice??? Tako o nakupu knjig – seveda kadar me ne zanese, to pa ni redko – razmišljam na res bednem temelju, namreč vprašanju: “Ali bom to še kdaj vzela v roke?”
Moram tole napisat :-). Pred tednom dni sem bila v Konzorciju in želela kupiti tole knjigico. Pa je nimajo. Pa vprašam prodajalko, kdaj da jo bodo dobili, ker bi jo rabila za nekomu podarit (psst, to ni bilo res, res je le, da jo moja knjižna polica nestrpno pričakuje ;-)). Pa prodajalka ročno vzame telefon in pokliče na Libris. In kaj izveva? Da knjiga sploh še ni izšla, še več, niti natisnjena še ni!!! V naši knjižnici, kjer sem si knjigo izposodila pred 3 tedni, se torej dogaja nekaj nadvse čudnega, prave čarovnije, bi lahko rekli… He, he, svašta!