Ali ga berete oz. poznate njegova dela? In če ja, ali v vseh delih uporablja tako nabuhle povedi in tišči v sodoben jezik arhaizme? In piše absolutno v namenilniku (delat, pisat), nič v nedoločniku?

K.

brala sem ga že pred leti, nisem bila pa pozorna na stvari ki jih omenjaš. meni je bil takrat strašno smešen, zabavno mi je bilo tudi, ker je uporabljal toliko “citatov” iz del drugih avtorjev. npr. v mestu angelov (ali je bil hudiču v riti??) nastopa vohun becker. AK je očitno bral johna le carreja, ker v njegovi mali bobnarki (ki je bila ena od prelomnih knjig v mojem življenju) tudi nastopa vohun becker. pred kratkim pa sem se spet spravila brat njegove novejše stvari, pa ga nisem mogla.

Aaron Kronski: ČLOVEK, KI SE JE PRETPAL Z ANGELI

No, tule bom citirala eno od takšnih (nabuhlih) povedi, ki jo je avtor tako zapletel, da jo je nazadnje pozabil razplesti (prek česar sta šla tudi tako urednik kot lektor, assuming that there were any):

“Zaklical sem in kot odmev mojega klica je bilo zaslišat pokašljevanje stekle lisice, hkrati sem tudi slišal histeričen smeh hijene, ki pa je bil odmev možičkovega klicanja, bojda je ravno najino glasno vzpodbujanje prebudilo Heritzeve glasilke, zdaj že skoraj ploščato glavo je nagnil vznak, čeljust se mu je razpotegnila v neznanski volkodlaški gobec in prek utripajočega barja se je razleglo tuljenje volka samotarja, volka, čigar glas je tako jasno izpričeval, da ga je trop obsodil in brezprizivno zapustil, zavoljo česar je njegovo edino zatočišče samo še napad brez razločevanja; postajal je kompaktnejši, zgoščeval se je v eno samo gmoto srda in moči IN NJEGOV NASPROTNIK, ki se je skušal pomanjšat na najmanjšo možno mero, kar bi mu bržkone tudi uspelo, ako ga ne bi Heritz s prsti, podobnimi vrbovim vejam, vsega omrežil in pričel neusmiljeno stiskat, zavoljo česar je bilo zaslišat grmenje, odmev grozovite bolečine, ki pa ni v meni vzbujala usmiljenja, nasprotno, nagnala me je k temu, da se se nespametno pognal Heritzu na pomoč.”

Kot vidite, se razpolovljen glavni stavek “IN NJEGOV NASPROTNIK” nikjer ne konča, sledi mu le kup odvisnikov.

Je pa v tej povedi lepo vidno, kaj me je tako motilo. Starinski “ako”, “bojda” – ki je ves čas tudi napačno pomensko rabljen, saj pomeni “baje” (>> izvedel sem, rekli so, pravijo), rabljen pa je v pomenu menda, verjetno, najbrž – poleg tega še npr. “zategadelj”, “kazno je bilo” idr., ki preprosto ne sedejo v siceršnji slog, ki je tu in tam prav neokusno zabeljen s tujkami (npr. konstatirati).

Potem ves čas ta namenilnik – tudi to je moteče.

V povedi se dvakrat pojavi “zavoljo česar” – in podobnih slogovnih in skladenjskih pomanjkljivosti je toliko, da se bralec prav spotika čeznje.

Tudi sicer o lekturi skorajda ne bi mogli govoriti. V vsem besedilu je menda ravno enkrat v zanikani povedi uporabljen rodilnik, v vseh ostalih primerih kraljuje v njih tožilnik. Vejice, spol, skoraj na vseh mestih, kjer bi moral biti “svoj”, je “moj”, potem pa še mesarsko deljenje besed, katerega vrhunci so gotovo:
zve- st
na- dvse
obnašanj- a

In še in še. Masaker slovenskega jezika.

In nazadnje, a ne najmanj pomembno: vse to je velika škoda, kajti roman ni slab, premore svežino, že sama tema je posebna in nevsakdanja, avtor je mestoma res duhovit pa tudi izviren, in sicer tako v podobah kot v izrazu (nekaj ljubkih neologizmov); knjiga ima svojo težo. Vendar pa jo grozljiva jezikovna podoba tako izmaliči, da komaj komaj odnesemo od branja vsaj kanček zadovoljstva, ki nas bi bojda bilo zmožno preplavit, ako bi bila zadeva izpiljena vsaj do neke osnovne mere.

K.

ne vem, kaj bi ti rekla, knjige ne poznam. zgleda, da je to izšlo pri eni majhni založbi, kjer jim je bilo “škoda” denarja za lektorja. deljenje besed pa mogoče ni njegova krivda.

Šecjen, vem, da je za deljenje “kriv” tisti, ki prelamlja, oz. program. Ampak – ravno zato imajo založbe korektorje, da preverijo tovrstne napake, škrate itd. Mislim, da imaš čisto prav in da besedila ni videl ne lektor (vsaj ne v pravem pomenu te besede), kaj šele korektor.
Lp,
K.