A se kdaj spomnite

Na starejše ljudi iz vašega okoliša, ki jih ni več?

Jaz sem ravno danes gledala eno knjigo, v kateri so starejši sovaščani…zdaj bi imeli že vsi nad 100 let…

V čudnih dolgih oblekah, v nedeljo popoldne v belih srajcah na kolesu, fotografirani za staro, nizko hišo…

Mrka mama sedi na stolu s petimi hčerami…Ime jim je Meta, Johana, Mana, Francka…

Lasje so rjavi, speti ob glavi…nobene frizure…

Med njimi sovaščanka, ki je vnukinjo, ki ima danes petdeset let – včasih tepla s koprivo po nogah…

Mrki in mrzli obrazi, vem da je bilo tudi veliko pomanjkanja – pa vendar…nobene veselosti, prijaznosti…

Hvalabogu za današnji čas, ko imamo kruh, oblačila, Tv, računalnik in pametni telefon…in prijazna druženja z ljudmi, ki jih imamo radi…

Ko gledam  črnobele stare slike, se mi zdi, kot da gledam kameno dobo.

Dobro napisano.

Jaz imam mojo babi izjemno rada, žal je že pokojna, do konca sem jo dojemala kot zelo toplo, ljubečo, skrbno osebo, zadnjič pa sem videla sliko iz leta cca. 1960- ne bi je spoznala. Nobene energije na sliki. Bili so res drugačni časi ali pa so imeli res slabe fotoaparate.:)

Hvala za napisano! Kar se tiče obeh babic – tudi jaz sem ju imela zelo rada.Ko pa gledam druge na slikah, kot neki čudni, tuji, mrki obrazi.

Mislim, da so bili drugačni časi.

Moja sorodnica…zdaj bi jih imela 98, mi je včasih pripovedovala, da se pred fanti ni smela smejati.Da je bilo grešno…kaj šele plesati …kontracepcije ni bilo prave, pa so mladino držali z “grehom”…

Najbolj pa me pogreje ta delitev na moške in ženske…Kaj si lahko privošči moški in česa ženska ne sme in ni smela.

Dobro da je tega vse manj.Vendar pa opažam, da starejši pri osemdesetih še tako živijo…in menijo, da je moški vreden več…tega pa res ne prenesem.