A ne bi bil svet res lep, če bi

A ne bi bil svet res lep, če bi bila zunanja lepota ljudi odvisna od njihove notranje lepote? Tako bi bili ljudje še dodatno motivirani, da bi bili dobri.

Saj na nek način je – vidiš po pogledu, obnašanju, mikroizrazih.

Problem je, ker se zamenjuje seksi in lepo. Če gledaš v postavico, pač ne vidiš gnilega izraza na ksihtu, če premišljuješ kako boš naskakoval, ne slišiš kaj govori. Potem pa “muuu – ne vem kako”.

Kaj ni potem lepši literarni svet divjega Oskarja.

Samo poglej si delo z naslovom Slika Doriana Graya in jasno ti bo. Protagonist je lepoto ohranjal do skrajnega konca, le slika je bila omadeževana. Vsak njegov greh jo je iznakažal, sam pa je dosegel stanje utopične lepote in večne mladosti.

Je subjektivna, pa minljiva. Tisti, ki znamo gledati s srcem vedno vidimo lepoto. Posebni vedno najdejo posebne, ker gledajo v oči in vidijo dušo. Tam se skriva prava lepota. Vse ostalo je površinsko in plitko gledanje, zato pa tolikšna razočaranja.

Dober človek ne potrebuje nobene motivacije, da je dober. To je njegov “autentični jaz” in s tem naravni nagon biti dober. To, da nekdo želi dobrega spremeniti v lepega je pa pokazatelj nerazumevanja smisla dobrote. Bi lahko napisal še bogata zraven, pa bi bilo taman kajne? No, zato imate to kar imate. Izkušen ribič zelo dobro loči med dobro ribo in slabo, med gojeno in divjo, ker pozna razliko med tema dvema in ga ne pretenta še taka podobnost

Najlepši bi bil, če bi bili vsi lepi od znotraj in od zunaj ?

Zunanja lepota? Ko boš starejša, se boš zdela sama sebi lepa tudi na tistih fotografijah, za katere nekoč tega ne bi trdila.

Škoda je le, da si s takim razmišljanjem vedno z zamiku: vrednosti današnjega trenutka se zaveš šele po tem, ko je že mimo.

Torej imaš zgolj ti sama vpliv na to, kako dojemaš lastno zunanjo lepoto. Navznoter pa ostajaš ista.

Če bi notranjost krojila našo zunanjost, bi teh časih bili dobesedno v deželi zombijev?