Prekopirano iz sosednje teme:

Dušan Šarotar: Ostani z mano, duša moja
Zelo lepa in žalostna zgodbica, spletena in prepletena iz različnih niti, ki se prehitro in nekoliko nedoločno konča. Za moj okus pa malo preveč liričnih odstavkov. Odsvetujem tistim, ki jih muči depresija, mene je ob prebiranju popadlo hudo žalostno razpoloženje.

Dana Spiotta: Stone Arabia.

Stone Arabia so kritiki pozdravili z zmernim občudovanjem, še najbolj pa so se raznežili pri NYT, kjer so Spiottin roman uvrstili med najboljše romane leta 2011. Nekaj razlogov razmeroma dobro vidim – recimo solidno rdečo nit, ki se vije skozi Denisino analiziranje svojega čudaškega brata Nika. Možakar v srednjih letih, brez vidnih uspehov v življenju, piše fikcijsko kroniko svojega življenja, s katero skozi oponašanje novinarskega žanra in ironijo vzpostavlja svoj vzporedni svet. Pošteno.

Veliko bolje seveda, kot ponavadi (in to je odlika nas, zagrenjenih kritikastrov), vidim razloge, zakaj to nikakor ni izjemen roman. Sestra je, denimo, popolnoma enodimenzionalna oseba, osredotočena zgolj na Nika. Kljub jasni strukturi je zgodba dokaj brezvoljna in mlahava, razne bombice v obliki “BREAKING EVENT #5″ in prehajanjem iz”ona” v “Denise” pa niti malo ne pomagajo.

Stone Arabia je muha enodnevnica, Dana Spiotta pa morda ne.

Teju Cole: Open City.

Nigerijski psihiater s fantastično prefinjenim občutkom analizira vsako svojo misel, ki ga spreleti ob sprehodih po New Yorku, in to pomeša z eruditskimi izpadi ob vsakem kamenčku, preko katerega stopi. Strupena kombinacija, ki pri bralcu povzroči neznosno željo po neustreznem ravnanju z elektronskimi odpadki v obliki kindla, na katerem se vrti ta izjemni literarni dosežek.

Carmen Martin Gaite: Spremenljiva oblačnost

Mladostni prijateljici z nekaj neporavnanimi zadevami iz rosnih študentskih let se po dolgih letih po naključju srečata in začneta polagoma vzpostavljati stike. Kao s pismi, ki pa to nikakor niso – če avtorica piše takšna pisma svojim frendicam, no, potem si sama v tej vlogi nikakor ne bi želela biti. Prva dama je ugledna psihiatrinja, ki ima seveda dosti razlogov, da bi se tudi sama sem in tja zleknila na kak kavč, druga je precej zmedena ter besno romantična gospodinja & žena & mati z večnimi pisateljskimi ambicijami, iz katerih pa se ne skoti nič kaj več od morja začetkov. Dami besno secirata in premlevata svoj problematičen odnos in vse, kar se suče okrog njega, nenehno ponavljata in variirata iste prispodobe, dlakocepsko opisujeta … Čustva & občutja vseh sort in oblik se cedijo v tolikšnih količinah, da jih moja suha podalpska notranjost preprosto ni zmogla. Zame muka odložena, za kakšno bolj introspekciji naklonjeno dušo pa morda čisto spodobna knjiga. Mi je pa žal, da sem s knjigo brez potrebe obtežila kovček, v katerem leži tudi bralnik.

Gary Shteyngart; Superžalostna resnična ljubezenska zgodba

Druga papirnata knjiga, ki mi dela družbo ob bazenu z razgledom na valčke morja Adrijanskega, mi gre pa veliko lažje od rok. Njegovega razvpitega Absurdistana sicer nisem brala, ampak tale je vsekakor obetavna. Distopija, ki se dogaja v razmeroma bližnji prihodnosti, ponuja marsikaj: grenko-sladko ljubavno zgodbo, ekonomsko sesute ZDA, tipa 1984 in še čez, vsekakor pa se tako zamišljena družba (beri: dktatura) ne zdi prav neverjetna. Dolar, vezan na juan, mi je npr. prav simpatičen izmislek 😉 Naš junak je ruski Jud druge generacije, njegova veliko mlajša in tudi veliko bolj zala izvoljenka srca pa Korejka takisto druge generacije. Da ne bom preveč opletala o vsebini tega hudega page turnerja, le še to, da ponuja kar nekaj hahljanja, pa tudi kak kanček ganotja, zraven pa še satiro in sladko možnost škodoželjnega naslajanja ob ameriški zgodbi o neuspehu.
Ker sem šele na koncu prve tretjine, se sicer lahko še marsikaj sfiži, ampak za zdaj bukvi dobro kaže. Lahko pa že ta trenutek mirno rečem, da k splošnemu vtisu krepko prispeva iznajdljiv & radoživ & nabrit prevod Uršule Rebek, brez katerega reč nikakor ne bi bila, kar je.

Herinrich Boll: Angel je molčal

Super, kot vse od Bolla.

@Spider:
Se strinjam. In tudi menim, da bi bil človek lahko deležen kaj več pozornosti. Vsaj meni se zdi car. Lahko pa zaviješ v Mladinsko gledališče, ravnokar je bila premiera Izgubljene časti Katarine Blum.

On je vest po-vojne Nemčij, on in Grass.

Hilary Mantel Wolf Hall (Booker 2009)

Uh, to je pa najnatančnejša knjiga o Henriku VIII, kar jih poznam! Pisateljica je, po mojem, zbrala vse možne zgodovinske podatke o tem obdobju in prav vse tudi uporabila v knjigi. Oseb je cela armada in za lažje razumevanje njihov seznam in rodovno deblo na začetku knjige prideta zelo prav.
Kar je najbolj zanimivo je to, da je pisateljici uspelo ustvariti precej drugačne osebe kot smo jih navajeni iz drugih knjig s to tematiko, a kljub temu izpadejo zelo zelo verododstojno. Thomas Cromwell (mož, ki zgleda kot, da je nekoga ubil in se ne spovedal) je izredno napreden, liberalen, human, ne pa, kot ga ponavadi opisujejo, največja groza vseh okrog sebe. Thomas More (pisec Utopije – mhm, Katja pa ravno bere o distopiji) v določenih trenutkih ni prav nič svetniški, recimo v svojem ponižajočem odnosu do žene in dvomljivem odnosu do hčerke, da o preganjanju krivovercev sploh ne govorim. Glavna je pa Anne Boleyn! Izredno preračunljiva, pohlepna in maščevalna ženska, ki ni nikakršna žrtev dvornih spletk. A do Towra v tej knjigi tako ali tako še ne pride. Njena sestra Mary – ljubica dveh kraljev. No, in Henrik. Za zdaj še ni jasno, kako to, da je zaradi njega umrlo toliko ljudi. Pravijo, da Hilry M. pripravlja nadaljevanje knjige, ki ga že komaj čakam. Tam se bo pokazalo, kako se bodo stvari razvijale dalje.
Takšno knjigo si predstavljam kot knjigo pisateljeve kariere. In takšna je zame prava zgodovinska knjiga. Cel marec sem bila obsedena z njo. V živo sem si ogledala vse portrete Hansa Holbeina mlajšega ( tudi opazna vloga v knjigi) v National Portrait Gallery in National Gallery, ja, in del knjige sem prebrala v Hotelu Henrik VIII. Ne ravno v nadstropju Anne Boleyn, pa vendar…
Edina stvar, ki me je v knjigi motila, je bila ta, da je pisateljica zavestno prepogosto uporabljala besedice »he«, »him«, »his«, namesto, da bi uporabila imena, kar bi bilo za razumevanje knjige precej bolj dobrodošlo. Pa ne Thomas, kadar se pogovarjata dva Thomasa. Thomasov je sicer v knjigi malo morje.