V knjižnici sem si izposodila knjigo z gornjim naslovom, po dnevniških zapiskih mlade Slovenke Tanje, ki je delala kot frizerka na ladjah križarkah, jo je napisala Aksinja Kermavner in izdala Založba Miš.

Ker se mislila, da gre za potopis, ki jih rada berem, me je knjiga razočarala. Tudi kvaliteta pisanja je nikakršna. Pravzaprav gre za v povprečju precej dologočasen dnevnik mlade ženske z ne preveč širokim intelektualnim dometom in ne preveč trdnimi moralnimi normami, ki se rada lepo oblači, liči, žurira, peca tipe in je recimo temu “spolno precej aktivna” – aha, pa smeji se rada.

Okej, no, saj na ladji najbrž drugače hitro postane dolgčas, ampak – da pa založbe objavijo tudi najbolj trapaste blebetavščine, tega pa res ne razumem.

A sem preveč kritična?

Ne gre za kritičen pristop, ampak žaljiv, kar je razlika. Vsak ima svoj okus in pravico do izražanja le-tega, je pa dobro, da to artikuliramo na dostojen način. Kermaunerjeva je vešča pisanja, zato dvomim, da je kvaliteta njene pisave nikakršna.

Najbrž je Aksinja Kermauner kot hči dveh pisateljev res dokaj vešča pisanja, vseeno pa je – zame! – dnevniški roman nizkokvalitetna plaža.
Skoraj nepojmljivo je, da je neka založba to delo sploh izdala.