A junija kaj beremo?
David Niven: Kill Your Friends. Bom kar citiral, ker ni, da bi se človek v tej vročini preveč naprezal.
Zaradi namiga na tole knjigo sem kupil tudi Amisov Money, in grdo zgrešil. Niven je seveda veliko boljši. Analogiji s Psihom se skorajda ni mogoče izogniti, je pa na srečo Kill Your Friends znosnejši in manj ekspliciten. Drugo poglavje je bilo zame že kar vrhunec romana: “A couple of words for all you hopefuls out there in unsigned bands: Fuck. Off. Seriously. Your parents are right.” Itd., itd. razlogi, vpogled, itd., itd., in konec poglavja: “So y’know just don’t do it. Go and become an accountant, or an IT guy or something. Get a fucking job, you stupid cunt.”
Poglavje citiram, ker je, prvič, vrhunsko in pove o glasbeni industriji več, kot sem nehote izvedel v celem življenju, in drugič, ker uvede besednjak, ki se permutira skozi preostanek romana. Za dehteče vrtnice in ukradene poljube v čarobnih sončnih zahodih nekako ne ostane prostora.
Solidno počitniško branje za manj občutljive bralske želodčke. Obžalujem, da je že za mano.
@Toro: William Trevor: Love and Summer (…) Odloženo. Obupno.
Tole me je pa kar malo začudilo – ali pa se je pri Trevorju kaj spremenilo … Prebrala sem namreč kake tri njegove knjige in kolikor se spomnim, sta mi bili dve zelo všeč – ne toliko zaradi štorije kot zaradi dobro oblikovanega, malce žalobnega štimunga tipa manj je več, ki se me je kar dotaknil. No, ampak ponesrečilo se je že marsikomu, zakaj se ne bi torej še Trevorju …
@Katja10: S Trevorjem sem se srečal prvič, zato težko rečem karkoli, me pe sedaj začenja rahlo skrbeti, da sem spregledal kakšen biser. Kaj vem, morda je to pač ena tistih knjig, ki ti sijajno sede 14. marca, 28. oktobra pa bi si raje odgriznil nogo, kot da bi prebral celo poglavje.
@Toro
Kot fajn knjige se spominjam Mrs. Eckdorf in O’Neill’s Hotel (lep primerek “hotelskega” žanra), mislim, da mi je bila všeč tudi the Old Boys. Kot rečeno, mi je ostal v spominu predvsem kot spreten ustvarjalec štimunge … je pa res, da je od mojega branja minilo že kar nekaj let, zato ob tvojem grizenju noge pripominjam, da sama pa ne bi dala roke v ogenj, da bi mi bile njegove knjige tako všeč tudi danes. Vsekakor pa se mi zdijo v primerjavi z zdajšnjimi kandidati za bookerja & whitebreada (kandidatur – zlasti za drugo – si je nabral lep kupček) pravi biseri.
Per Petterson: In the Wake
Tole je moj tretji Petterson in uvrstila bi ga na drugo mesto, za “Konje krast” in pred “To Siberia”.
Sicer je to zgodba o moškem, ki se skozi spomine in sanje poskuša sestaviti po ladijski nesreči, v kateri so pred nekaj leti umrli njegovi starši in dva brata.
Ne sliši se ravno apetitlih, ampak sedaj že vemo, kako zna Petterson povedat zgodbo.
Izčiščeno, jasno (kot … hm … zimski zrak v lepem vremenu), a hkrati s toplino (denimo na mestih, kjer opisuje svoje minimalistične, a vendarle človeško bogate stike s kurdskim sosedom).
Minette Walters: The Chameleon’s Shadows
Takoj na začetku imamo opraviti s travmiranim eks iraškim častnikom, ki je utrpel poškodbe glave in z nekaj brutalnimi umori – seveda pa obojega ne gre na vrat na nos povezovati. Waltersova je še enkrat več zanimivo branje in vsekakor dokazuje, da ni zaman, skupaj s še nekaterimi kolegicami, v samem vrhu kriminalnega pisanja. Skoraj 400 strani je bilo prebranih, kot bi mignil. Za na morje.
Vicky Myron: Dewey-Maček iz mestne knjižnice:
zame presenetljivo prisrčna zgodba o mačku, ki spremeni življenja ljudi v majhnem ameriškem mestecu. Priznam, da ne vem, kaj sem pričakovala, ko sem vzela tale roman, ki ga je izdal Modrijan, a sem takoj dobesedno padla v dogajanje o tem, kako se je ta maček, ki je pravzaprav maček, ki živi v knjižnici, spreminjal ljudi, prebujal v njih včasih že pozabljene delce humanosti, včasih dobesedno dosegel skoraj nemogoče. Zgodba, prežeta tudi z opisi dogajanja kmetijske krize v Ameriki, prikaz tega, kako neko mestece lahko tudi izgine… Skratka, ob branju uživam. Priporočam.
Strinjam se z reglo glede Paasilinne. Ko sem brala Zajčje leto, nisem mogla dojeti, zakaj ga vsi tako hvalijo. Ni mi sedel pa pika. Morda še kdaj poskusim s katero drugo njegovo knjigo – ko bom pri volji za to.
Sicer pa rada prebiram najraznovrstnejšo literaturo. Trenutno so pri meni “na čakanju” naslednje knjige:
– J. Vidmar: Pink
-I. Allende: Hiša duhov
I. Pekarkova: Dej mi ta keš
Zbiram tudi pogum, da začnem z vampirsko sago S. Meyer. Prvo knjigo sem začela brati v nemščini, a ni še mi povsem jasno, pri kateri strani me bo zares potegnila vase.
Evald Flisar: Ljubezni tri in ena smrt. Kar popularno forumaško branje, kot vidim iz starih postov. In moji vtisi kaj bistveno ne odstopajo: močna stran je vsekakor ‘ledenoobrazni humor’ (kot bi v pomanjkanju boljših idej prevedla ‘deadpan humour’), šibka pa egocentrična uvedba avtorja v zgodbo. Morda je pa hotel z razglabljanjem o svoji poetiki samo olajšati delo slovenistom in komparativistom, hehe. No, kakor koli že: mirno se ga da priporočiti tistim, ki vztrajajo v prepričanju, da so slovenski avtorji neberljivi.
No, še ena taka, ki je večkrat poskusila in ne … ne gre in gre (saj sem prebrala do konca, ampak … nič). Samomori so denimo na prvi strani obetali, potem nula (zame, seveda, to moram pristaviti). Zajčje leto – pozabila, Dedu za petami – mah, ne vem, se mi zdi, da je bilo še nekaj, pa se sedaj ne spomnim … gledat v cobiss pa tudi ne grem.
@dear heather, Oja: tudi meni Paasilina oziroma samomori niso sedli, s tevoj, heather, pa se strinjam v nulo: na prvi strani sem si rekla, madonca, škoda da sem šele zdaj naletela nanj, pozneje pa se mi je humor zdel – milo rečeno – švohoten & prisiljen, štorija pa predvidljiva kot pri čiklitu najslabše sorte …