Imam vozniški izpit že dolgo časa. V začetku sem še nekaj vozila, nato zmeraj manj. Zdaj se skoraj ne upam več voziti, pa me to zelo moti. Je med vami še kakšen tak primer, oz. ste začeli voziti ponovno po nekaj letih?

Evo mene, in poplnoma te razumem. Sama imam izpit 9 let vozim nič,ker se bojim, ne vem česa a me je strah. Sedaj zbiram pogum a ko mi mož reče, da naslednji dan pa greva na parkirišče, celo noč ne spim, se potim in razmišljam kako bom speljala, to se vleče že 9 let.

Bila ista! 🙂
Potem pa pa prišla taka situacija, da sem hočeš, nočeš, morala se vsesti v avto in peljat. Na začetku malo počasi, se izogibala polnim parkiriščem, sedaj pa sploh ne pomislim več na strah. Vozim po AC, LJ ni noben problem, nič me ne ustavi, pa mi je vse to uspelo v 3 meseci.

Samo vaja, vaja, vaja, …. Več kilometrov bo prevoženih, vedno bolje bo šlo! 🙂 Kar pogumno.

Vse se sliši tako enastavno in lahko, ko pa si primoran pa me kar nekaj bremza in si ne upam, samo da se za volan vsedem sem vsa trda od strahu.

tudi bila ista.. naredila izpit brez najmanjsega problema, najprej vozila malo, potem dolga leta nic. me je bilo tako grozno strah, pa nihce me ni razumel. sedaj vozim, vendar se vedno raje ne, kot ja. sem pa vecino strahu uspela odgnati. se vedno se raje izognem guzvi in polnim parkiriscem. saj bo, samo zaceti je treba.

Jap 🙂 jaz 🙂

In če se tako bojite, zakaj ne greste v avto šolo vzet par ur, da malo osvežite znanje in se prilagodite današnjim razmeram.

saj ne gre za to. ne gre za neznanje ali neprilagojenost razmeram. strah!!! tudi sama sem žal na istem. na začetku sem še vozila, potem čedalje manj in še takrat, ko moram, me je strah kot psa! pa ne, da ne bi poznala predpisov, odzivov avtomobila ali karkoli… enostavno – ko se usedem za volan, sem cela potna od groze.

Tudi sama sem nekoč prenehala voziti.Vzrok: strah, ki se ga nisem mogla znebiti po situaciji, ko bi skoraj povzročila hudo prometno nesrečo zaradi malomarnosti in tudi objestnosti. Ponovno sem pričela voziti, ko me je prijatelj spravil za volan in sem “morala” čisto nepripravljena prevoziti kar dolgo razdaljo na ovinkasti cesti v rahlem dežju (sprva sem mislila le malo vaditi na parkirišču). Po tej vožnji sem ponovno “padla notr” in vozila brez problema. Nekakšna šok terapija, ki je pri meni pomagala, ne upam pa trditi,da bi bil to lahko nek univerzalen recept za te primere.

Recept, mogoče.
Najprej kratke fure, vzemte koga, ki je izkušen voznik s seboj, boste imele boljši občutek. Potem pa pojdite enkrat na eno kratko vožnjo same. Pa naslednjič malo daljša fura itd. Kr na enkrat bo tudi strah izginil! 🙂 Saj pravi, samo kilometri bodo pregnali strah in iz vas naredil dobre voznice. Najprej počasi pa na na vsakem parkirplacu 100krat glavo okol obrnt, čez en mesec bo že 100krat lažje vse. Čez 3 mesece pa se boste svojemu strahu samo še čudile in se spraševale, česa ste se sploh bale. 🙂 Kar pogumno

Izpit sem “pod mus” naredila pred osmimi leti in potem pol leta res aktivno vozila in z odhodom v tujino čisto prenehala. Niti med počitnicami nisem upala za volan. Septembra bom spet primorana voziti, zato nameravam med počitnicami v avtošolo na nekaj ur obnovitvenih voženj.
Srečno tudi tebi.

Pri 18-ih naredila izpit, z domačim avtom naredila tisti teden par km in potem… 10 let nič.
Vedno sem odlašala kdaj bom spet sedla za volan in si nazadnje končno priznala, da se ne upam.
Z inštruktorjem sem se dogovorila za par ur vožnje (2x po 2 uri) in… zdaj lahko rečem, da mi ni problema iti kamorkoli, pa ni važno ali je to sosednja vas, Ljubljana, Trst, morje…

Evo, tudi jaz :((( Že ko sem delala izpit sem pred vsako uro bruhala in driskala, pa si po eni strani želim, ampak je strah prevelik. Mogoče pa le enkrat???

Babsi, si ti morda imela razmeroma malo voženj, ko si naredila izpit?
Tudi mene je bilo namreč za volanom še vedno strah, ko sem delala izpit prvič in drugič… po tistih zadnjih urah vožnje pred tretjim opravljanjem izpita pa je ta strah končno izzvenel in sem bila hvaležna takrat komisiji in instruktorju, da sem lahko toliko časa trenirala, da sem bila sama vase sigurna.

Jaz sem bila ista :))) Izpit sem naredila z levo, potem pa sem se izogibala vožnji. Potem pa se je enkrat moj fant odločil da bo kupil motor in seveda sem se z njim peljala pogledat in on se je kar na licu mesta odločil za nakup…seveda se je potem on lepo odpeljal z motorjem in sem bila jaz prisiljena se peljat z avtom. No tako se je spet počasi začelo in potem sva se vozila skupaj v službo in domov, najprej sem odložila njega. Nekaj let kasneje pa sem dobila svoj avto in tako se vozim še danes :))) Priznam, da še danes ne uživam preveč v vožnji, ampak brez pa tudi ne bi želela več biti.
Kar pogumno, najprej se vozi po znanih cestah in kmalu boš vozila povsod.

Dvajset let sem imela izpit in nisem vozila avta.Potem me je situacija prisilila ,da sem vzela 10ur inštrukcij,sedla za volan in začela vozit-bila sem primorana.Sprva je bil prisoten še zmeraj strah,ko pa sem prišla do svojega avtomobila,sem začela vozit zmeraj več in verjemi,več kilometrine imaš za seboj,bolj strah mineva.Danes mi sploh ni žal,da sem ponovno sedla za volan,pa čeprav včasih sploh verjela nisem,da bom kdaj ponovno šofer.Lep pozdrav

Najbolj me je strah tistih babnic ki jih je strah vozit!

Jaz sem se tudi bala, potem pa sem vzela ene 5 ur pri avtošoli, da sem obnovila znanje in izgubila strah.

upaš, neupaš nimam druge izbire, kot nujno upati in se vsesti v avtu in gas.
Žal imam do prve trgovine z živili 10 km.

Takim takoj izpit vzet…za skoz!

Zanima me kako ste sploh naredile izpit. Sistem garaža al kaj. Same se ne spravljat na cesto in ogrožat ostale v prometu, Pojdite raje ponovno v avtošolo na inštrukcije. Bo pomoje še vseeno ceneje kot razbit avto ali še kaj hujšega.Same ne boste zmogle zato si poiščite strokovno pomoč, zato pa obstaja.

Tudi mene. Pa sem glih tako babnica, ampak peljem tudi na Everest 200, če je treba 🙂

Mene je pa najbolj strah zadrtih nestrpnežev, ki mislijo, da so Šumaherji v civilu. Tisti, ki ga je ali jo je strah vozit, sploh ni nevaren/a. Nevarni so nestrpni tečneži a’la vanči.

Aja pol bo pa že res če ti tak praviš. Sam za informacijo ti povem, da kadar se vozim po glavni cesti in se iz stranske poti pripelje kakšen pametnjakovič kot ti, opazim, da se počasi vleče na glavno cesto pol pa misli, da je car ker se je vključil v promet in še potem nekaj časa mučka preden se zaveda, da je tam omejitev, ki velja za vse enaka. On pa si jo prilagaja po svojih najboljših zmožnostih. No recimo, ko kreva v krožnega vključi smerokaz, ko ga zapušča ga ne – mene so učil, da se ga da, ko zapuščaš krožnega. Da se tam kjer je 90 pelje 70. In ker imajo takšni ljudje strah sploh niso skoncentrirani na vožnjo. Če pa je človek zato, ker se drži predpisov in vozi kot so ga naučili v šoli in temu doda še svoje izkušnje, po tvojem zadrt nestrpnež pol pa sploh ne vem zakaj so avtošole in se ljudje ne vozijo kar po pameti al si upajo al pa ne, čist brez veze. Kar pa se tiče Šumaherjev v civilu se mi zdi pa še vedno bolje kot pa da se po cesti vozijo notorično nestrpni osli. Če pa bi se rad/a naučil/a vozit pa napiš rade volje priskočim na pomoč.
Zato sem še vedno mnenja, da če je človeka za volanom strah naj gre raje v avtošolo, da se nauči vozit in strah bo istočasno izginil.

Sem istega mnenja kot je napisano pri Vanči. Ne vozite se če si ne upate. Čene pa kot je zgoraj napisano nazaj v avtošolo.