A gledate Camino?

Bi se podali na to 800km dolgo pot?

Morda nekoč.
Trenutno ne čutim potrebe po poglabljanju vase in iskanju odgovorov.
Je bil pa dokumentarec zanimiv.
Toliko različnih usod, toliko življenjskih zgodb potuje po Španiji…

Uf, ta dokumentarec je bil že predvajan, Ma nič, bom danes še The way pogledal.

Sem slučajno gledala, tam nekje od desetega dneva dalje.
Fajn žurko so si naredili romarji 🙂
Ampak jokica je na koncu še vedno ostala jokica, sprta brat in sestra sta še vedno vlekla vsaj svoj prav, luštna blond bejba, ki je izgubila službo, še vedno ni vedela, kaj bo počela po koncu te poti.
Je pa ratalo kar nekaj parčkov, to pa!

Bi rad gledal ponovitev

Na SLO2 včeraj zvečer okrog 8-9h.

Ze dolgo nazaj,ko sem bila se brez druzine in fit,je bila zelja,casa pa nisem nasla.
Zdaj imam druzino in casa res ni,nic.
Morda nekje,nekoc…se hrepenim po tem!
Pa ne po zreklamiranem Caminu,po pristnem Caminu.

Si bom ogledal in me ta pot zanima tudi za izvedbo.

l.p.

Si bom ogledal in me ta pot zanima tudi za izvedbo.

l.p.[/quote]

Ne boš si, ker je tuja produkcija in se ne da pogledat.
Imaš pa en kup filmov na YT.

Aha, to je bil torej dokumentarec…

Jaz bi šel z veseljem na katerokoli tako dolgo pot, ki ima tako fino organizirana prenočišča in samo pot. Peš ali s kolesom.

Pa niti ne kot kakšno duhovno popotovanje vase, ampak čisto enostavno pot, večdnevno hojo, ki sprosti in pomaga odmisliti vse, kar ni povezano s hojo.
Enako kot večdnevna tura v hribe.

Rada bi šla na to pot, o njej sem razmišljala že dolgo a nikoli nisem imela poguma. Veliko sem brala in pravijo najlepše je iti sam, biti sam s seboj, a kako če ne znaš jezikov, kako navezati stike, vprašati… Samo korak je potrebno narediti in čeprav nisem najmlajša bi šla s kom, ki ima več samozavesti in si upa.

Tudi mene vleče tale Camino.
Sem si kar precej stvari v zvezi s to potjo snela iz interneta, bila tudi na predavnju. Gledala sem tudi ta film – če se ne motim kakšno leto nazaj.

Je bila ena moja prijateljica in me je prav navdušila. Rekla je, da so bila sicer vmes malce boleča obdobja /vnetje pokostnice/, sicer pa so pripravljeni pomagati in svetovati vsi popotniki in oskrbniki.

Imam jih 60.Če mi letos čas ne dopusti, pa grem drugo leto. Bi šli zraven “upokojenka”.

Tudi mene vleče tale Camino.
Sem si kar precej stvari v zvezi s to potjo snela iz interneta, bila tudi na predavnju. Gledala sem tudi ta film – če se ne motim kakšno leto nazaj.

Je bila ena moja prijateljica in me je prav navdušila. Rekla je, da so bila sicer vmes malce boleča obdobja /vnetje pokostnice/, sicer pa so pripravljeni pomagati in svetovati vsi popotniki in oskrbniki.

Imam jih 60.Če mi letos čas ne dopusti, pa grem drugo leto. Bi šli zraven “upokojenka”.[/quote]

Kako mikavno povabilo, takoj me je prešinilo koliko imam kondicije, kako delati na njej, kako utrditi hrbtenico in telo pripraviti na večji napor…….sem sposobna iti in ne biti komu v breme, ali bi šla vso pot ali morda manj………tisoče vprašanj pa vendarle razmišljam, da bi morala narediti prvi korak, pa drugi, pa….68 let imam.

Si bom ogledal in me ta pot zanima tudi za izvedbo.

l.p.[/quote]

Ne boš si, ker je tuja produkcija in se ne da pogledat.
Imaš pa en kup filmov na YT.[/quote]

Da se gledat in gledam na ta naćin z zamaknitvijo 72 ur.

Sama s seboj sem lahko tudi doma.Premišljujem lahko tudi doma, za to ne čutim potrebe, da bi hodila nekam daleč.Tudi v Sloveniji je polno lepih poti, ki jih lahko prehodiš sam ali v dvoje.

Takoj bi sla, v upanju, da dobim nazaj verov boga, kisem jo na zalost ze skoraj izgubila

mene ta camino že lep čas vleče, ampak ne zberem poguma, da bi šla. kondicija na nuli, pretežka, precej boječa ……….. amak me vleče. sploh ne znam razložit, kaj in zakaj in nobenega pravega razloga nimam, samo šla bi.

Pred leti sem z vsem srcem delala na tem, da grem na to pot, da najdem samo sebe, da pozabim na bolne odnose v družini.
Potem se je stanje v družini nekoliko normaliziralo in sem opustila ta namen.
Sedaj imam spet krizo. Nimam pa ne kondicije, ne volje.
Izgleda, da moraš imeti v življenju neko prelomnico, da se odpraviš na to pot.

Jaz sem ravnokar nazaj (dober teden). Sicer nisem zacela na francoski strani temvec sele v Pamploni a je vseeno zneslo dobrih 700 km.
Zakaj sem sla? Zato da sem se odmaknila od okolja, ki je zelo slabo vplivalo name, da sem premislila o prtljagi ki sem jo nosila vsa ta leta s sabo in jo enkrat za vselej pustila za sabo ter da sem spet postala jaz.

Predno sem sla na pot sem nekaj mesecev hodila redno vsak dan okrog 20 km ali vec, zadnje tedne tudi z nahrbtnikom, cevlji so bili dobro uhojeni. Ne gre toliko za kondicijo, saj si lahko razdaljo dnevno dolocis pac glede na pocutje , bolj pomembno je, da so noge pripravljene (pot je namrec vecinoma trda in makadamska, na precej mestih asfalt).

Nisem vedela kaj pricakovati in tudi moj namen je bil biti sama s sabo in razmisljati o vsem. Imela sem knjigo, ki je opisovala pot in ostale prakticne stvari – a na koncu sem prisla na cilj v skupini 20 ljudi, moja spanscina se je obcutno izboljsala, nasla sem vse odgovore in dobila bistveno vec kot sem si lahko v sanjah predstavljala . Poleg tega sem shujsala in ponovno vzpostavila ravnovesje v mojem telesu.

Res je, da imam izredno sreco, da sem si lahko vzela cas za to in nisem rabila skrbeti za finance niti kaj drugega. Spoznala odlicne ljudi, ponovno zacela verjeti v dobro in se dodatno okrepila svojo pozitivnost. Zivljenje je postalo lepse, moje prioritete so jasnejse in se mnogo stvari sem spoznala, ki pa so prevec osebne da bi pisala o njih.

Je pa vrnitev v realno zivljenje precej tezka:)

Vsekakor priporocam vsakomur, ki si lahko vzame mesec dni – neverjetna izkusnja.

Lp,

@Mojca2017, zveniš polna optimizma.

Koliko let šteješ, če se sme vprašati?

Kako pa je, če špansko sploh ne znaš?

kmalu bom 50, sedaj jih cutim pol manj:)

Seveda je lazje ce znas spansko, vendar se da tudi z anglescino. V barih, restavracijah in hostlih (albergue) razumejo anglesko, nemsko, francosko. In vedno se najde kdo, ki ti priskoci na pomoc in prevede, ce je nuja. Pomaga tudi, ce poznas vsaj osnovne fraze in besede v spanscini – in te se je mogoce nauciti pred odhodom.

Na poti ko srecujes ljudi se lahko pogovarjas anglesko – vecinoma. Vsak se pac potrudi po najboljsih moceh.

Sicer pa je Camino Santiago, oziroma po naše Jakobova pot, razvejana po vsej Evropi. Del poteka tudi pri nas od Slovenske vasi do Trsta. Komur je Španija predaleč in 800 km preveč, se lahko preiskusi tudi na 280 km po slovenskih tleh.

Ne vem kaj naj bi se po tej poti spremenilo?
Če ste zblojeni doma, boste zblojeni prišli nazaj. Kot, da bodo problemi ostali tam. So drugi vzvodi, da se uredi odnose.
Sprememba je, če se je lotiš celovito, in se sprememb tudi držiš. Šele takrat se pozna spremenjen odnos do sebe in drugih. Za to, pa ne rabiš camina. Ali drugače povedano, kot drogeraš, ki preide na metadon.
Drugo pa je, preizkušate telesne zmogljivosti. Že iz tega vidika pa je to hvalevreden podvig.

Res si sam s seboj lahko tudi doma, a je depresivno, ker se misli vrtijo okoli problemov in ljudi s katerimi si, ne moreš narediti koraka naprej zato je bolje če si doma, da greš ven, srečuješ druge, se vključiš v okoliška društva, zamenjaš družbo…….Raje hodim s kom kot sama, ker sama premlevam to kar sem zavestno pustila za seboj in naredila korak naprej.

Zanimiv dokumentarec … Tako kot so že nekateri napisali. Bistvo poti je, da gre za notranjo pot. Če kdo pričakuje, da se bo zaradi tega nekaj rešilo se to ne bo zgodilo, če se ne opravi celoten proces in ta proces se nikoli ne neha. Pa naj gre za romarsko pot ali potovanje v Indijo kamor so se hodili iskat v 60ih in 70ih, nekateri še danes … zblojeni pridejo nazaj, nekaj čas jih drži občutek “sreče” in evforija, ko pa mine občutek doživete realnosti z drugega dela sveta, se spet vrnejo k zblojenosti, ostalim stanjem nezadovoljstva … in imajo sami s seboj še naprej težave zaradi slabega stika z realnostjo in njenim dojemanjem. Vse je v glavi … Predvsem s svojim neobvladanim egom, zakoreninjenimi pravili v glavi, nezmožnostjo ponižnosti in sprejetja pomoči.

V vsakem primeru se je treba znebiti balasta preden postane breme in to lahko naredimo kjerkoli. Tudi na občasnem sprehodu po parku, gozdni poti … ob pogledu na potok.