-,
Paragraf 392 v SP pravi:
Kadar je vrinjeni stavek med dvema stavkoma, za drugim pomišljajem lahko pišemo vejico: Med nami je bil – kako smo bili slepi -, vendar ga nismo prepoznali.
Torej je vejica možna, vendar se mi zdi zelo nerodna in nepotrebna. Citirani paragraf je tako tudi v delnem nasprotju s paragrafom 381, ki pravi, da nestični pomišljaj namesto vejice poudarjeno ločuje kakšno besedo ali misel stavka: Prijatelj – to je beseda vseh besed.
Če pomišljaj torej nadomesti vejico in je še močnejše ločilo od nje, zakaj bi mu vejico še dodajali??
Sicer pa SP v tem primeru gor ali dol, kombinacija “-,” se mi zdi oooooobupna.
Meni je pa všeč, ker mi pomaga k lažji berljivosti in razumljivosti besedila. Še posebej očitno pri zapletenih povedih. In to, mislim, je glavni namen te kombinacije ločil. Seveda bi lahko razpravljali o stilu in rekli, da je treba stavke razvezati tako, da bodo enostavni, krajši. Včasih pač ne gre.