8-letna hči zvečer ne more zaspati, jo je strah
Imam 8-letno hčerko, ki v zadnjem času ne more zaspati, se zvečer joka, išče izgovore, ima 1000 skrbi. Zakaj je do tega prišlo ne vem, ker prej je lepo zaspala. Kakšen “žejna sem, lulat me” je že imela, a jokala ni. Zdaj pa ima razne skrbi, npr: mami kaj če se ti kaj naredi, mami kaj če te kdo oropa, mami kaj če kaj zagori, mami kaj če sem kaj pozabila za šolo, mami kaj če te bom v šoli pogrešala, kaj če te ne vidim več,….Hodi iz sobe cel čas in kaj sprašuje, pa pit, pa lulat,..potem, ko ji že lepo razložimo, da ne bo nič hudega,…pa da naj zaspi, pa spet na pohod,..potem ji rečemo da je dovolj, da drug dan ne bo risank, ona pa v jok in potem zaspi.
In to se ponavlja že kar nekaj časa, vedno najde kakšno vprašanje, če ne drugega pa kaj čisto bz npr: kam naj dam tole igračko, kam naj dam ta listek, …
Mogoče kdo ve, kaj se dogaja? Kako ji pomagati?
Sem jo že spraševala glede šole in mislim, da je tam vse ok.
Nekaj zagotovo prenašaš na njo, otroci čutijo marsikaj, sploh ni potrebno besed. In najbrž očeta ni.
Zdaj se v šoli učijo o delih telesa, obravnavali so oko in sedaj se boji, da se bo komu razlilo oko že ob najmanjšem udarcu, potem sliši kaj pri poročilih in jo spet kaj skrbi,..
@modrival: z njenim očetom sva ločena, je pri njemu cca 2 vikenda na mesec, imam pa drugega partnerja že več kot tri leta, pa do sedaj s tem ni imela težav. Misliš da je kaj na tem?
Zdaj se v šoli učijo o delih telesa, obravnavali so oko in sedaj se boji, da se bo komu razlilo oko že ob najmanjšem udarcu, potem sliši kaj pri poročilih in jo spet kaj skrbi,..
@modrival: z njenim očetom sva ločena, je pri njemu cca 2 vikenda na mesec, imam pa drugega partnerja že več kot tri leta, pa do sedaj s tem ni imela težav. Misliš da je kaj na tem?[/quote]
Vsi otroci ločenih staršev imajo travme, pa če si še tako zatiskamo oči in nočemo videt. Tvoj novi partner bi znal bit vzrok. Težko je od otroka neposredno zvedet kaj dejansko čuti in kaj se dogaja v njem, še mnogi strokovnjaki po večini kiksnejo in govorijo bolj tisto naučeno, kar je plod odraslega razmišljanja in ne dejansko otrokovega dojemanja, dogajanja v njem in čutenja.
Če ji to kar se v šoli učijo daje določene predstave in še kaj drugega, potem se o teh stvareh pogovarjaj z njo in ji obrazloži na tak način, da ne bo videla nevarnosti povezane s tem.
Tako je bilo pri nas, začelo se je par let po tem, ko je umrl mož. Je imela kakšnih 9 let. Je trajalo kar nekaj časa. Sva se veliko pogovarjali, tudi o nesrečah, ki se dogajajo in kaj storiti, da se jim izognemo. S časoma je bilo bolje. Potem pri kakšnih 11/12 letih ni hotela nikamor več od doma (šola v naravi ipd), če sem jaz šla kam, me je pa kar naprej klicala, čeprav je nisem puščala doma same. V končni fazi sva šli do psihologa in zdaj je to, kot kaže, mimo.
vsi imate neke predloge zakaj se to dogaja, nihče pa ne predlaga rešitve. Razen tiste, ki pravi, da ostani z njo dokler ne zaspi. jaz bi ti rekla, da pojdi zvečer z njo v sobo, pogovarjaj se z njo o tem kako je preživela dan, mogoče dobiš tudi kakšen namig kaj jo muči, vendar ne sili vanjo zakaj ima skrbi, raje omenjaj lepe dogodke in kaj lušnega jo čaka naslednji dan. Večera ne sme povezovati s težkimi temami. Namesto da jo kaznuješ ker vstaja jo raje nagradi, če ostane v postelji. Povej ji, da če bo velika punca in bo zvečer ostala v svoji postelji lahko naslednje jutro dobi kar hoče za zajtrk npr. ali dve risanki ali kaj podobnega. lahko tudi poskusiš z nalepkami. Ko se bo to zgodilo jo takoj zjutraj pohvali. Vrata sobe vedno pusti priprta, da se bo počutila bolj varno.
vprašaj tudi očeta, če ima pri njemu iste navade, oz. če sta imela kakšne take teme o nesrečah in si je zapomnila.
stiske, take in drugačne. Ne pričakuj od nje, da ti bo razložila, ker ne ve razloga. Moj predlog za reševanje težav s spanjem:
– obvezno bodi z njo, po pravljici se pogovarjajta kako je bilo čez dan, uvedita navade, ki odvračajo strah: ena možnost je, da uvedeta ritual/meditacijo, ki jo izvedeta skupaj ( npr. axis mundi ) druga možnost je, da določita igračo, ki ji zvečer poveš svoje strahove – ni treba da naglas, samo pove naj svoji zaupnici igrači – in jih ona čez noč odnese stran od tebe ( npr. guatamalske lutkice ali pa kakršna koli nova igrača, ki jo gresta skupaj kupiti prav z namenom, da bo nosila strahove stran )
Moj predlog za reševanje stiske:
– zares odkrito poglej v sebe in se spomni kaj si ji položila v zibko – kako si se počutila ko si zanosila – veselje/strah/skrb/tesnoba… – kako se je odvijala tvoja nosečnost – ne mislim fizično, kaj si doživljala čustveno…. in vse iz tistega obdobja – če ne zmoreš poišči pomoč. Ko boš spustila ti, bo spustila tvoja hči.
Napisala sem iz izkušnje. Srečno.
No no , jaz sem poročena in to srečno že več kot 10 let. Sin star 7 let in tudi hodimo še tako spat da grem z njim ali jaz ali mož. Vedno beremo in se potem še 15 minut pogovarjamo. Sam je rekel, nekaj dni nazaj ko sem ga vprašala, zakaj ne more iti spat sam: Zakaj mami, saj mene ni strah, samo sam nočem biti. In to je meni dovolj. Noče biti sam, zato je z mano, očetom ali pa ponoči pride k nama v posteljo se stisne na sredino in spimo naprej. Ne delamo pa iz tega nobenih znanosti, nobenih traum. Sem ga vprašala zakaj hodi k nama spati, če ga je mogoče strah, pa je rekel: Zakaj bi moral jaz spati sam, vidva pa spita dva skupaj???? Skratka otroci so pametni in nehite že s tem, da je otrok zlorabljen in da čuti da je nekaj narobe in bla bla bla, pogovarjajta se iskreno, povej ji tudi zakaj vi živite tako, da sta ločena in da to ni nič hudega, da tako pač je in da jo imate vsi radi. In če je treba pojdi spat z njo.
Otroci potrebujejo ljubezen in pogovor. In še prehitro odrastejo in nas odrinejo stran… Takrat je pa čas, da jim pustimo da zadihajo svoje življenje in se čim manj vmešavamo.
prednisone in canada generic prednisone online prednisone for sale without a prescription
https://prednisonet.com prednisone 2.5 mg daily
cheap prednisone online buy prednisone from canada prednisone uk buy
Forum je zaprt za komentiranje.