30+ pa še ne na svojem
razočarani idealist On_, zakaj te zanima, kakšne ženske so meni všeč. Če bom karkoli napisal, boš v lastnem slogu moje kriterije itak označil za nelegitimne.
Ti zase veš, kaj hočeš, ali pač ne, to naj ti bo dovolj.[/quote]Ker si napisal kakšne ne rabiš…. zakaj bi nas pa to zanimalo? :))))
Gre se zato ali nekomu zaupaš, verjameš vanj in si prepričan, da ne bo vedno tako. Ne nazadnje, če jaz nisem recimo v takšni situaciji (ker gre morda le za trenutno težko situacijo) pripravljen nekaj reskirati za nekoga, do koga naj bi mi bilo veliko, kakšno pravico imam potem želeti ali celo zahtevati, da me ta isti(a) partner(ka) vzdržuje na stara leta, če postanem obnemogel ali še prej, če se mi zgodi kakšna invalidnost?
Gre se zato ali nekomu zaupaš, verjameš vanj in si prepričan, da ne bo vedno tako. Ne nazadnje, če jaz nisem recimo v takšni situaciji (ker gre morda le za trenutno težko situacijo) pripravljen nekaj reskirati za nekoga, do koga naj bi mi bilo veliko, kakšno pravico imam potem želeti ali celo zahtevati, da me ta isti(a) partner(ka) vzdržuje na stara leta, če postanem obnemogel ali še prej, če se mi zgodi kakšna invalidnost?[/quote]
Tako bi tudi v resnici moralo biti. In po mojem je včasih tudi bilo. Mogoče so se pa časi res spremenili, jaz sem bila do nedavnega prepričana, da sem se z leti spremenila jaz.
Pa vidim, da tudi mladi ljudje razmišljajo drugače, kot sem jaz pri 25-ih.
Vidim, da ne razumeš. Jaz nisem tega pričakovala, da me bo nekdo preživljal, ko sem bila brez službe in tako delam tudi sama.
Okusila sem brezposelnost in nisem se pripopala kar nekomu zastonj v stanovanje.
Imela sem tudi fanta, ki je izgubil službo pa ga nisem zapustila, če smo ravno pri tem.
Sorry ti, če imaš, potem lahko deliš. Jaz žal nimam take plače, da bi lahko preživljala še nekoga. Žal si ne morem privoščit, da bi zdajle najela stanovanje za dva, kupila pohištvo za dva, plačevala stroške za dva… bodi vesel, če ti to zmoreš.
Gre se zato ali nekomu zaupaš, verjameš vanj in si prepričan, da ne bo vedno tako. Ne nazadnje, če jaz nisem recimo v takšni situaciji (ker gre morda le za trenutno težko situacijo) pripravljen nekaj reskirati za nekoga, do koga naj bi mi bilo veliko, kakšno pravico imam potem želeti ali celo zahtevati, da me ta isti(a) partner(ka) vzdržuje na stara leta, če postanem obnemogel ali še prej, če se mi zgodi kakšna invalidnost?[/quote]
Pa daj no! Ti sploh ne rabiš moškega kot osebnost, kot človeka, ti rabiš serviserja, mojstra v enem. Brezveze. Ni tu romantike, ampak gola računica. Če je vse, kar imaš za ponudit moškemu, svoji hobiji in dve desni roki (za popravila okol bajte), pol ti lahk povem, da nisi lih konkurenčna na trgu samskih. Kot je Spider lepo napisu, za velja popravila imaš serviserje. Kaj zate sploh pomeni kvaliteta življenja? Tko res, smisel v njem.
Se moram strinjat! Ljudje veliko preveč gledamo skozi negacijo in se je treba za obraten način prav v roke vzet in se razumsko naštimat, da iščemo tisto dobro in pozitivno v ljudeh. Roko na srce, nihče ni 100% slab ali pa 100% dober, vsi imamo šibke točke in kvalitete, samo nekateri slednjih ne razvijajo kaj preveč. Ampak dejstvo je, da dokler samo jamramo, smo v vlogi žrtve. Se jezimo na druge (ko se dejansko jezimo nase), negodujemo, ker nam stvari ne uspevajo do pičice natančno kot smo si zamislili, vzdihujemo, ker moramo čakat v vrsti, trobim, ker čakamo v koloni … en sam kaos človeka, nažrtega a s tehničnimi iznajdbami in praznega v duši.
KDAJ STE PREBRALI KAKŠNO RES DOBRO KNJIGO, ČLANEK, BLOG? KDAJ STE SI ZAVRTELI KLASIČNO GLASBO ALI PA KAKŠNO DRUGO, ki se ne vrti po radiu vsakih 5 min, torej ne mainstreem? Kdaj ste drugemu naredili nekaj brez pričakovanja protiuslug? Kdaj ste namesto da bi zarobantili nad živahnega otroka, raje pomislili, kako uživa in kako je v svoji brezskrbnosti živ?
KDAJ STE POKOPALI SVOJEGA OTROKA IN S TEM POZABILI NASE? Veste, kako pravijo Life begins where the comfort zone ends.
Mogoče imaš pa ti narobe zvezane žičke v možganih in v svoji vpiknjenosti ne dojameš drugačne resnice, ki jo drugi poseduje. 🙂
Vsak po svoje razume napisano. Za vsakogar je to njegova resnica. Jaz žal (ali na srečo) ne najdem nič pozitivnega v tem, da se nonstop nad nečim pritožujem, da se sekiram in kot kisla limona hodim po svet.
Krivokljun, en namig. Mogoče je veliko bolj koristno komu konkretno pomagat kot si vrtet klasično glasbo. Kdaj si nazadnje delala kot prostovoljka, koliko ur na mesec porabiš za pomoč, prostovoljno pomoč drugim?
Ti povem koliko jaz? Vsak mesec nekaj dni. Potem pa ni časa za klasično glasbo. Je pa bolj veselje slišat hvala tistega, ki mu rešiš življenje kot klasiko.
Tale zapis pa izpade, kot da si komaj čakala, da lahko omeniš svoje prostovoljno udejstvovanje 🙂 Sploh ne vidim niti najmanjše povezave s tem, kar je napisala krivokljun glede klasičnega glasbe, večnega žnaranja in vsega drugega.[/quote]
Samo res 🙂 Tudi sama sem prostovoljka. O čemer sem že pisala. Metkin post izpade precej vzvišeno, kot da se hoče nonstop dokazovat, da je pa ona dobra roba, ki ji večina ne seže do kolen. Sploh ne dvomim v to, da je dobra roba. Vsak je na svoj način, je razlika, ali se ljudem odpreš in si sposobna videt kaj pozitivnega v tem, kar oni počno, ali njihovo udejstvovanje označiš za manjvredno (pišem za metko) in celo brezvezno. Na tak način težko od drugih dobiš tisto, za kar si tako krčevito prizadevaš.
Pa ne rabiš bit pokroviteljska, ko se boš enkrat nehala upirat ljudem in svetu, boš šele postala svobodna (da o zadovoljnosti ne govorim).
Krivokljunka, potem ne bodi tako vzvišena in ne psihoanaliziraj vseh ljudi in jih ne označuj za slabe. Če imaš kaj proti meni, piši na ZS :). Če te moti moje pisanje, ga preskoči. Jaz te nisem prosila za pomoč :). Ne delaj se večvredne.
Tako, da ne me dajat v nič. Jaz tebe nisem dajala v nič, ti pa si mene.
Kakšne prostovoljke, ki nudite pomoč pa ste to, da ne uvidite, kdaj jo kdo potrebuje, kdaj pa ne. 😉
Forum je zaprt za komentiranje.