18. otrok in še pridejo!

Točno to. Če bi dečve zgoraj dobro brale, bi ugotovile, da nikjer apriori ne podpiram velikih družin, kot tudi nikjer apriori ne podpiram majhnih družin. Tako otroci iz enih kot iz drugih so lahko ali zelo srečni, ko odrastejo, zadovoljni s seboj in drugimi, ali pa zagrenjeni, nesrečni, zamerljivi do svojih staršev in mnenja, da jih niso znali pravilno in dobro vzgojiti. Tako edinci kot otroci iz družin, kjer je bilo 10 otrok. Življenje je pač kompleksno in popolnoma narobe je nekritično podpirati eno vrsto družine, obsojati pa drugo. Saj morda ste ve ustvarjene za to, da imate edince ali samo dva otroka (mogoče sem tudi jaz taka), morda pa ste se uštele in bodo vaši otroci, ko odrastejo, nezadovoljni in osamljeni ali pa egoistični samotarji. Kdo ve. In morda bi tako vam kot meni veliko bolje uspelo, če bi imeli možnosti, voljo in željo imeti več otrok. Morda bi bili ti, ki jih imate, ko bodo zrasli, srečnejši. Odgovornejši. Zrelejši. Ali pa tudi ne. Morda pa to nanje sploh ne bi vplivalo. Ali pa bi vplivalo v negativni smeri. Kdo ve? In samo to je tisto, kar želim povedati. Da v takih primerih ne moremo enostavno reči, kako teh 18 otrok trpi, kako so nesrečni, kako bodo kot odrasli nezadovoljni, nesrečni itd. Ker nikakor ni nujno, da bo kdorkoli od teh 18 otrok kaj bolj nesrečen in nesposoben odgovornega življenja kot vaš edinec. Samo to.

Frca ima popolnoma prav in oglašajo se proti in razvijajo svoje psevdopsihološke argumente … glej gelj, mamice edinčkov. Ki si niti v sanjah ne morejo predstavljati, kako je imeti več otrok. Ker bi jih preveč čustveno izčrpalo. Potem je res bolje, da ostanejo pri enem samem. Že tako je dovolj vzgojno faljenih otrok. In čudno čudno, zelo malo jih prihaja iz družin z velikim številom otrok.

In kje je meja? Kako lahko ti določiš, da samo ti otroci vzgajajo svoje brate in sestre, njihovi starši pa jih ne? Sploh pa je vzgoja kompleksna stvar. Otroke vzgajajo poleg staršev vedno tudi ostale odrasle osebe, ki so v dnevnem stiku z otrokom, kasneje tudi vrstniki. Tako starejši brat, tudi če je samo eden, kot tudi vzgojitelji, učitelji, vrstniki itd. Tudi nekega edinca lahko v veliko večji meri vzgaja babica ali pa vzgojiteljica v vrtcu, kot starš. Skupek vseh dejanj vpliva na otroka, skupek vseh obnašanj, ki učinkujejo nanj, tvoji vzgojo. Celo nekdo, ki noče vzgajati, vzgaja. Na otroka ves čas nekaj vpliva in ga oblikuje. Če si še tako želite, da bi bili njegovi edini vzgojitelji, temu ni tako, razen če ga imate v izolaciji. Kar pa je, kot vsi vemo, prej slabo kot dobro. Če torej praviš, da bratje in sestre tudi vzgajajo svoje mlajše sorojence, imaš prav. Tudi če gre za družino, kjer sta samo dva otroka. Ampak samo zato, ker ga vzgaja TUDI starejši brat, to ne pomeni samo po sebi, da ga pa oče in mati ne vzgajata. Poleg tega, v nekaterih družinah je celo bolje, da nimata starša edinega vpliva na otroka in je za otroka pravi blagoslov, da ima še brata ali sestro, babico ali dobro vzgojiteljico v vrtcu. Ne, ni vse črno-belo. Nikakor.

ne, seveda to ni nujno, niti tega jaz nikjer nisem trdila, da bo tako. je pa skrajno neodgovorno na svet spravit 18 otrok in se pri tem zanašat na druge, da ti jih bodo vzgojili. neodgovorno je, da preložiš svoje zadolžitve na ramena drugih, sploh na ramena nekoga, ki tega še ni ne dolžen in ne sposoben prevzeti. Vsak si naj odreže tak kos, kot ga je sposoben pojesti. Če si bo odrezal prevelikega, ga bo mogoče vseeno uspel pojesti, velika verjetnost je, da mu bodo drugi pri tem pomagali, lahko pa se mu zgodi, da se mu bo kje zataknil.

Če bo šel otrok vse zanj pomembne stvari (dobre in slabe) prej zaupat bratu ali vzgojiteljici ali duhovniku kot svojim staršem, ker z njim ima zaupno vez in se tam počuti sprejet in pomemben, pri lastnih starših pa ne, so starši svoje vzgojno poslanstvo krepko zavozili. Seveda se to lahko zgodi v vsaki družini, tudi z edinci, ampak do vseh možnosti enako relativna je samo teorija. V praksi se ponavadi izkaže, da je verjetnost, da otrok ne bo imel zaupne vezi s starši, ampak bo vlogo zaupnika in reševalca otrokovih težav nočeš nočeš prevzemal nekdo drug, premo sorazmerna s številom bratov in sester.

To, da je otrokov zaupnik nekdo drug namesto staršev, po možnosti celo nekdo izven ožje družine, pa lahko potegne za sabo marsikaj, v najhujšem primeru tudi zlorabo. Zato mislim, da je dolžnost staršev, da gojijo z otrokom zaupno vez in ne stvar njihove dobre volje.

ne, seveda to ni nujno, niti tega jaz nikjer nisem trdila, da bo tako. je pa skrajno neodgovorno na svet spravit 18 otrok in se pri tem zanašat na druge, da ti jih bodo vzgojili. neodgovorno je, da preložiš svoje zadolžitve na ramena drugih, sploh na ramena nekoga, ki tega še ni ne dolžen in ne sposoben prevzeti. Vsak si naj odreže tak kos, kot ga je sposoben pojesti. Če si bo odrezal prevelikega, ga bo mogoče vseeno uspel pojesti, velika verjetnost je, da mu bodo drugi pri tem pomagali, lahko pa se mu zgodi, da se mu bo kje zataknil.[/quote]

Dajmo najprej razčistiti, kaj zate pomeni, “nekdo mi bo vzgojil otroka”. Zadeva, ko rečeš, “no, zdaj pa bova s partnerjem dve uri vzgajala otroka”, ne obstaja.:) Vzgoja je vse, kar na otroka vpliva, tudi takrat, ko staršev ni zraven. Jaz si ne delam iluzij, da samo jaz in moj parnter vzgajava svoje otroke. Torej, zame pomeni, da mi nekdo drug vzgaja otroka samo to, če bi otroka oddala v posvojitev in ne bi imela več vpliva nanj. Če pa od svojega starejšega sina pričakujem, da bo npr. pripravil zajtrk tudi sestri, ko ga pripravi zase, pa je to sicer res dejanje, ki bo vzgojno vplivalo na mojo hčer, ne bom pa s tem “preložila vzgojo na nekoga drugega”. Res je, da bo poleg mene vzgojno deloval tudi moj sin, toda to ne pomeni, da bo vzgajal samo on in da bom jaz rešena vzgoje. Od sina seveda ne bom pričakovala, da bo prevzel celotno breme za skrb svoje sestre, jaz pa se bom temu odrekla. Da se bo torej ponoči zbujal in jo rihtal, ko bo to rabila, da bo poskrbel, da bo pravočasno šla v šolo, da bo hodil na roditeljske sestanke, da bo skrbel, kaj bo jedla in kaj bo oblekla, da jo bo vedno tolažil, ko bo žalostna in jo kaznoval, ko bo preizkušala meje itd. itd. Da bo torej hčer mene in moža imela samo za neke vrste pohištvo v stanovanju.:)

Ampak poglejmo situacijo, če bi npr. res od njega pričakovala točno to. Da je torej njegova sestra njegova in izključno njegova skrb. Poglejmo to skrajnost. Sin bi verjetno zgodaj dozorel, zgodaj bi bil odgovoren in zanesljiv, morda bi celo imel občutek v primerjavi z drugimi otroki, da ni imel pravega otroštva. Imeli bi dve možnosti, po vsej verjetnosti. Ali bi imel občutek, da je zrel in odgovoren veliko bolj od njegovih otročjih vrstnikov, ter sposoben stvari, ki jih oni sploh ne zmorejo še. V tem primeru bi vzgojili odgovornega odraslega človeka, ki ve, kaj pomeni skrb za nekoga drugega. Zakaj bi se morali v tem primeru sekirati? Ali pa bi vzgojili človeka, ki bi imel občutek, da so ga vse otroštvo izkoriščali in bi mu bila vsa ta skrb absolutno preveč. V tem primeru bi imeli človeka, ki bi se pozno poročil in verjetno imel le enega otroka (kot je napisala primer ena zgoraj), bi pa kljub temu v svojem odraslem življenju deloval odgovorno in zrelo, ker je bil tako pač naučen.

In zdaj druga skrajnost. Edinec, za katerega so starši vedno menili, da je premlad za kakršno koli odgovornost in sta mu nalagala samo enostavne naloge, ki so bile za njegovo starost premajhne, ali pa sploh nobenih. Posledično ima globoko vgrajen občutek manjvrednosti, nesposobnosti, nezmožnosti, nizko samozavest, vsak malo večji trud je zanj prevelik. Ko odraste, se poroči z žensko, ki bo nadaljevala tam, kjer je njegova mati nehala – torej ki ga bo še vnaprej obravnavala kot nedoraslega otroka, nesposobna večjega truda in odločitev.

Kaj je torej bolje? Katera od obeh skrajnosti proizvede odgovornejše in srečnejše ljudi? Tista, kjer so otroku nalagali odgovornost, preveliko za njegovo starost, ali tista, kjer so mu nalagali vedno premalo? Odgovor je po moje na dlani. Če že katera od skrajnosti, potem je prva vseeno boljša od druge. Optimalna je seveda srednja pot. Toda koliko je preveč in koliko je premalo? Glede na to, da smo v zadnjem času veliko preveč nagnjeni k “premalo”, bi rekla, da tisti, ki se danes odločajo, da bodo otrokom naložili nekaj več odgovornosti, vsekakor delajo prav. In predvsem v dobro otroka.

zapletaš se v skrajnosti in opravičuješ eno obliko slabe vzgoje in zlorabe z drugo.
jaz jih nikjer ne omenjam na take načine, kot ti. nikjer ne zagovarjam dejstva, da otroci ne smejo prevzemati nobenih odgovornosti. Kje si videla od mene napisano kaj takega?

Je pa 18 ali pa 10 otrok ena od skrajnosti, kjer ni možno, da bi bila starša primarna vzgojitelja vsem svojim otrokom, kar bi naj bila njuna osnovna dolžnost in odgovornost. In če imaš količkaj zdrave pameti in če jih imaš rad, tega svojim otrokom tako starejšim, kot mlajšim ne boš naredil. Potem jih lahko tudi štepaš in daješ v rejo, ter obiskuješ vsak tretji vikend v mesecu. ne bo bistvene razlike.

Če bo šel otrok vse zanj pomembne stvari (dobre in slabe) prej zaupat bratu ali vzgojiteljici ali duhovniku kot svojim staršem, ker z njim ima zaupno vez in se tam počuti sprejet in pomemben, pri lastnih starših pa ne, so starši svoje vzgojno poslanstvo krepko zavozili. [/quote]

Najbrž res. Ampak zato ni nujno, da bo sam otrok kaj bolj nesrečen v življenju. Za otroka je pomembno, da ima vsaj eno osebo, s katero ima to vez zgrajeno in ob kateri se počuti sprejet. Pa naj bo to mati ali oče ali nekdo tretji. Hočem povedati, da samo s tem, da sta mati in oče svojo vzgojo zavozila, še ni rečeno, da je tudi otrok vzgojno zavožen.

S tem se ne strinjam. Po moje je sposobnost sprejemanja otroka kot osebnosti in torej posledično sposobnost imeti otroka rad in z njim stkati zaupno vez ter mu dajati občutek, da je pomemben, odvisna samo od človeka samega in od tega, ali je sploh sposoben ljubiti, biti vzgojitelj ali ne. V praksi se po moje izkaže samo to, da otrok, katerega starši niso zreli in ljubeči, ne bo mogel imeti le-teh kot svoje zaupnike in reševalce težav. S številom otrok morda raste samo možnost, da ima otrok razen enih zaupnikov (staršev), ko malo zraste, še druge zaupnike (brata ali sestro). Zaupniki so različni. Otrok se (pa naj živi kot edinec ali v družini z 10 otroki) v neki svoji starosti raje zateče k drugim zaupnikom (npr. vrstnikom) kot k staršem. O spolnosti npr. bo skoraj vsak najstnik (pa naj bo iz velike družine ali pa edinec), raje govoril z vrstniki in ne s starši. Če pa resnično zagusti, pa se potem pokaže, kaj otroku pomenijo starši in ali jim res lahko zaupa. Da bi se otroci iz velikih družin, ko so v resničnih težavah, statisično pogosteje raje zatekali k svojim bratom in ne k staršem, nisem zasledila. Ampak čeprav bi npr. bilo res, bi to za otroka pomenilo samo nekaj pozitivnega. Imel bi vsaj nekoga, ki bi mu zaupal. Edinec, ki staršem ne more zaupati, nima nikogar.

Dobro veš, da se največ zlorab dogaja ravno v ožjem družinskem krogu, torej je tole, kar si napisala, popolnoma brezpredmetno.

Nikakor ne more biti dolžnost nekaj, kar je lahko samo posledica zrelosti, odgovornosti in sposobnosti ljubiti. Tisti odrasli ljudje, ki to niso, prave zaupne vezi nikakor ne morejo gojiti, pa naj se zavedajo te svoje dolžnosti ali pa ne. In če so take osebe, ki vse to so, potem to počnejo, pa če imajo enega ali pa 18 otrok.

V celotni zgodbi je govora samo o tem, kaj je bolje za otroka in kje so otroci res “reveži” in se vam lahko “smilijo”, kje pa ne. Torej še enkrat. Ne vem, kaj tadva starša žene v to, da imata toliko otrok in o tem niti ne debatiram, kar se že v enem prvih postov napisala. Dejstvo je, da jih imata, jaz pa hočem povedati samo to, da sploh ni nujno, da so ti otroci nesrečni in pomilovanja vredni bolj kot kakšen edinec recimo. Čisto možno, da sta starša zafurala svoje vzgojno poslanstvo, čisto možno je tudi, da nista otrokom “primarna vzgojitelja”. Ampak ali res misliš, da je za vsakega otroka najboljše, da je ravno njegov starš njegov primarni vzgojitelj? Jaz menim, da ne. In da je čisto možno, da teh 18 otrok funkcionira dobro in bo funkcioniralo bolje ravno zato, ker starša NISTA NJUNA PRIMARNA VZGOJITELJA. Morda bi tadva starša, če bi imela samo enega otroka, iz njega naredila popolno živčno razvalino. A je zdaj kaj bolj jasno?

Očitno se pogovarjava o dveh čisto x stvareh. Jaz o tem, kaj pomeni biti odgovoren starš, ti pa o tem, kako lahko po naključju nekdo odraste čisto OK, čeprav ni imel pravih pogojev zato. Na svetu je možno vse. Tudi to, da otrok preživi pri živalih, če ga mati zavrže.

Ni čisto tako. Odgovoren starš ne postaneš, ko dobiš otroka. Najprej si odgovorna in zrela oseba in sposobna tudi dobro vzgajati, potem pa šele imaš otroka. Če to nisi, pa ne boš odgovoren starš, pa naj imaš enega ali pa 18 otrok. Biti odgovoren starš torej ne pomeni, da se odločiš za manj otrok. Odgovoren starš je starš, ki je zrel in sposoben vzgoje. Zame je starš, ki ne prenese pogleda na jokajočega otroka in ki ga vse spravi s tira ter po forumih joče, da ne ve več, kaj naj naredi s svojim štiriletnikom, ki je popolnoma nemogoč, oni pa mu nudijo vse, tudi nesposoben in neodgovoren starš, ki mu je vzgoja pretrd zalogaj. In tak ne bi smel imeti NOBENEGA OTROKA. Če pa že ima otroke (in vedno več takih ljudi jih tudi ima), pa je morda celo boljše, da jih ima več kot pa samo enega ali dva, ker potem bo vzgojno delovanje bolj kompleksno.

Ti torej izhajaš iz stališča, da je vsak odrasel človek, ki se za otroka ali otroke odloči, tudi odgovoren in zrel. Svojo zrelost pa pokaže s tem, da se ne odloči za preveč otrok. Jaz menim, da je ogromno nezrelih ljudi, ki se za otroke odločajo, potem pa jih ne znajo vzgajati. In izhajajoč iz tega je morda bolje, da ima otrok takih staršev več bratov in sester. Če pa bi bili vsi ljudje, ki se odločajo za otroka, zreli, odgovorni in sposobni vzgoje, se pa strinjam, da bi bilo prav, da se odločijo za toliko otrok, kolikim bi še lahko igrali vlogo primarnih vzgojiteljev. (Ob predpostavki, da imajo dovolj materialnih pogojev, seveda). Ampak tudi v tem primeru nekateri zmorejo biti dober primarni vzgojitelj samo enemu otroku, drugi tudi desetim.

ajme meni, od kod jih ti najdeš, samo da kontriraš in vlečeš svoje štrene naprej…

Kje vidiš, da pišem, da postaneš odgovoren starš, ko dobiš otroka?

Ali o tem, da je odgovornost izključno v odločitvi o številu otrok?

Vse, kar sem napisala je, da ni odgovorno, da imaš ogromno otrok in da prelagaš breme vzgoje na druge. Iz tega pa ne moreš potegnit, da je pokazatelj odgovornosti že to, da imaš namesto desetih samo enega. Ali tri.

Sem pa kvečjemu napisala, da nekateri starši niti enega otroka niso sposobni vzgojit in jim ga vzgajajo drugi.

Jaz pa sem napisala, da niti približno ni nujno, da starša iz prvotnega posta prelagata celotno breme vzgoje na druge otroke. Samo to, da se meni in tebi zdi, da starša nista sposobna biti primarna vzgojitelja vsakemu od otrok, žal ne bo zadostovalo, da bi to bilo tudi res.

Torej se strinjava v tem, da naj bi zrel človek in sposoben vzgojitelj imel toliko otrok, kolikim zmore odigrati vlogo primarnega dobrega vzgojitelja? No, pa sva našli stično točko. Samo da ti meniš, da je nujno, da v številni družini pride do tega, da vlogo primarnega vzgojitelja odigrajo sorojenci. Jaz pač ne. Vse je odvisno od človekove sposobnosti, volje in želje. To, da midve ne zmoreva, še ne pomeni, da nihče ne zmore.:))

Pa lep pozdrav in hvala za kramljanje.:)

Frca, jaz se s tabo strinjam. Se mi pa zdi kontraproduktivno sploh še kaj razlagati. Tele ne boš prepričala, ona meni, da lahko pač v določenem času urediš samo enega človeka. In jemlje vzgojo enoplastno in trenutno. Zdaj bom tega, čez 2 uri moža, čez 2 uri mačko in tako dalje. Da je vse skupaj celota, skupnost, da v skupnostio enako (ali bolj uspešno) rasteš, ne boš dopovedala.

A dej, da se nam ne bo obrnilo. Eno je edinec, eno je pač večje število otrok, drugo je pa, da jih rediš kot živino.

Izvolite dečvice, s frčico na čelu, sproducirajte takšno čredo otrok, potem boste lahko pametovale. Ampak vse te fine dame se znajo duvat samo na forumu, same pa doma pedenajo kvečjemu tru mulce.

Itak.

Frcinega bluzenja smo pa itak že vajeni. Ploskajo mu pa samo intelektualno sesradani osebki, ki jih fascinira ploha besed, ki jih sami niso sposobni sproducirat.

Jaz pa sem napisala, da niti približno ni nujno, da starša iz prvotnega posta prelagata celotno breme vzgoje na druge otroke. Samo to, da se meni in tebi zdi, da starša nista sposobna biti primarna vzgojitelja vsakemu od otrok, žal ne bo zadostovalo, da bi to bilo tudi res.

Torej se strinjava v tem, da naj bi zrel človek in sposoben vzgojitelj imel toliko otrok, kolikim zmore odigrati vlogo primarnega dobrega vzgojitelja? No, pa sva našli stično točko. Samo da ti meniš, da je nujno, da v številni družini pride do tega, da vlogo primarnega vzgojitelja odigrajo sorojenci. Jaz pač ne. Vse je odvisno od človekove sposobnosti, volje in želje. To, da midve ne zmoreva, še ne pomeni, da nihče ne zmore.:))

Pa lep pozdrav in hvala za kramljanje.:)[/quote]

Joj, bejba, če bi se ti kdaj bila sposobna spustiti iz svojih mehaničnih robotskih višav, kjer v teoriji vse lepo zgleda, bi morda še bila pameten sogovornik. Tako si pa samo trmast. Brez kakršnegakoli občutka za človeško realnost.

torej meniš, da je popolnoma nerealno dobro vzgojiti recimo 7 otrok? naj te razsvetlim. Prihajam iz družine s 7 otroki in nikoli nisem imela občutka da moja starša nista dobra vzgojitelja. vseh 7 otrok nas je v življenju zadovoljnih in uspešnih na svojih področjih.

res ne vem, česa ne razumete? Kaj naj bi po tvoje bilo samo teoretnično in nerealno? ali lahko razložiš, prosim.

A dej, da se nam ne bo obrnilo. Eno je edinec, eno je pač večje število otrok, drugo je pa, da jih rediš kot živino.

Izvolite dečvice, s frčico na čelu, sproducirajte takšno čredo otrok, potem boste lahko pametovale. Ampak vse te fine dame se znajo duvat samo na forumu, same pa doma pedenajo kvečjemu tru mulce.

Itak.

Frcinega bluzenja smo pa itak že vajeni. Ploskajo mu pa samo intelektualno sesradani osebki, ki jih fascinira ploha besed, ki jih sami niso sposobni sproducirat.[/quote]

kaj pa naj rečemo tiste, ki imamo doma tri in več otrok? Jaz se čisto strinjam s Frco in ji dam prav. Želela sem si 4 otroke in jih imam ter menim, da vse lepo vzgajam in da noben otrok ni prikrajšan. Tukaj pa so ženske ki menijo, da noben odgovoren starš ne bo imel več kot dva otroka, ker za več kot toliko ni časa. In če jih imaš več, si neodgovoren starš. kaj naj sploh odgoovrimo takim? Tukaj prepričujemo prepričane, da nimajo prav? Hvala, Frca, da nas zagovarjaš in nas razumeš, čeprav nisi v naši koži. Tem ženskam pa se res ne splača ničesar razlagati, ker ne bodo razumele. Kot pravi bluzenje, dokler ne bodo v naši koži, ne bodo razumele. Redki so taki, ki poskušajo razumeti tudi drugačne od sebe. Frca je ena od njih.

kdaj pa postane iz večjega števila otrok rejenje živine? Ko imaš 5, je še večje št. otrok, ko imaš 6, pa jih že rediš kot živino? ne? Se to spremeni od 9 na 10? 12 na 13? Kdaj????? Si ti tista, ki veš, kdaj je še prav, kdaj pa ne več? Naj tebe vprašamo, če hočemo imeti še enega otroka? Si ti tista, ki bo odločala, koliko otrok je še prav imeti in koliko je preveč? Tako kot boš odločala skupaj z drugimi, ki mislijo tako kot ti, kdo se lahko poroči in kdo ne. Ali se istospolni po tvoje lahko poročajo ali ne? Ali istospolni slabše vzgajajo otroke kot različnospolni? Ali otroci trpijo v istospolnih starševskih družinah bolj kot v različnospolnih? Tako kot po tvoje bolj trpijo v velikih družinah. Ali si ti tista in pa tisti, ki imajo edince, ki bodo o tem odločali in odločali, kaj je prav in kaj narobe za druge ljudi?

Dajte se že enkrat brigati zase in za svojo družino, če je čisto jasno da v tuji družini ne trpi nihče nobenih zlorab in maltretiranj.skrbite zase in za svoje otroke!! Če vi niste sposobni dobro vzgojiti več kot dveh otrok, ni rečeno da nihče ni!!!!

se popolnoma strinjam. Teh povprečnih MON se tako ne da prepričat. Kot ne bi imeli vsakodnevne dokaze, da so lahko otroci ki prihajajo iz velikih družin bolje vzgojeni kot edinčki. Za njih so starši s štirimi otroci že neodgovorni. da pa je v praksi ponavadi tako, da so ravno otroci iz velikih družin veliko bolj prilagodljivi, imajo manj težav pri socializaciji, kot njihovi vrstniki iz malih družin, tega pa nočejo videti. Zanje je vzgoja res enoplastna, zdaj se ukvarjam z otrokom dve uri, potem se z njim dve uri ukvarja mož in tako ga vzgajava. Če imamo še enega otroka je to uvrh glave, ker potem ne bo časa za uvarjanje z obema posebej toliko in toliko ur. Pa a ste vi, ljudje, že kdaj vzeli kakšno knjigo v roko in ugotovili, kako dobro dejansko funkcionirajo velike družine? Ne, najbrž. Res. Če vi niste sposobni, nimate znanja in volje za več otrok potem nihče ni. Kakšno bedno razmišljanje.

kakšni teoriji? Če so družine z več otroki zate teorija, ni nujno da so za vse. In zakaj misliš, da vzgoja večih otrok lepo zgleda samo v teoriji in da je dobro vzgojiti več otrok nerealno? Če ti nikogar ne poznaš, ki bi imel več otrok in vse lepo vzgojene in srečne ljudi, ali to pomeni, da taki ne obstajajo? da gre samo za teorijo? Daj, poglej izza lastnih plankov, če sploh zmoreš.

prednisone generic cost prednisone 80 mg daily prednisone 5093
https://prednisonet.com buy prednisone online no prescription
prednisone cream rx where can i buy prednisone without a prescription prednisone 4 mg daily