18. otrok in še pridejo!

Še en dokaz, da so največji nacionalisti največji bedaki.

Pa kaj se tako obremenjujete z nekimi ameriškimi familijami ? Meni pa resnično dol visi, če imajo 51 otrok. Sto ljudi sto čudi. Kje piše, da je edina prava resnica, vaša resnica?

Jaz sem edinka in to zato, ker je imela moja mama 14 bratov in sester. Posledično tega so bili več lačni kot siti, ona kot punca je morala skrbeti za vse mlajše brate in tako je imela že kot mladenka otrok vrh glave dovolj. To mi je vedno pripovedovala.
Sedaj ko je stara ima pa vseeno zelo rada svoje vnuke in pravnuke.

Ženske se naj same odločajo koliko otrok bodo rodile in vzgajale.
Pomoje se ji je telo že tolk navadilo na nosečnost,da niti ne zaznava sprememb.
Sigurni ji je naporno. Vsekakor je treba to priznat pa tud da se je navadila tako pač živet.

sama imam tri in hodim v službo in vse funkcionira .
Otroci se imajo radi se igrajo ,se skregajo itd……. ( priporočam ).skupaj stopijo ko je treba in ša bi se našlo.
To je bila najina najboljša odločitev ki sva jo sprejela .Samo mi je žal,da se je nardila 6 letna razlika med 2 in 3 otrokom.
Za razliko od mene ima moja sestra 1 otroka je ona okupirana z njim vsako minuto.
Ne pusti ji dihat .Tako ga je razvadila ,da se lahko samo zamisliš .
Tako ,da 1 otrok je bolj žalost kot radost družinskega življenja.
Če se le da in so stvari uštimane pravim vsaj 2 otročka.
Je lepše .

Ti si trčena, če si upaš napisati, da je en otrok bolj žalost kot radost družinskega življenja. Jaz sem odraščala kot edinka in tega za nič na svetu ne bi menjala. Kako velika sreča, kako velika radost in kako čudovito otroštvo imeti toliko ljubezni, popolne in samo tebi namenjene ljubezni dveh ljudi, ki sta si se neizmerno želela.

Ni treba žalit . Pa tur če si edinka veš.
govorim o živžavu ki je prisoten .
Ampak ti tega ne razumeš ker nisi bila deležna tega .In to ti manjka.
Na žalost.

Ja, če je vedno obravnavam v skupini in kot član skupine, ne bo nikoli razvil samostojne osebnosti, ampak bo vedno znal biti samo član skupine. O kompleksih, ki bodo tolkli ven, sploh ne bi. Kako naj človek, ki nikoli ni bil vreden tega, da bi se mama posvetila samo njemu, ne bo do konca zakompleksan. Bo zakompleksan, bo.

Sami si res trčena. Marsikatermu ki ima brata in sestro pa bi bil raje sam. Tako se pač navadiš in ti je tako všeč. Poznam brate in sestre in ni pri njih prav nič veselo,ker se samo kregajo med samo. Ne misli, da če je pri vas bilo tako da je tudi pri drugih ali da edinci kaj zamujajo.

Moj soprog ki je edinec si je želel 5 otrok .
Bil je skoz osamljen in sam.
Starši in njihove kariere.

Ja, te bom žalila. Kako si upaš napisati, da je en otrok žalost in ne radost družinskega življenja. Napisala sem trčena, ker je to najbolj mila žaljivka, ki sem se jo spomnila. Zaslužiš si še veliko hujšo.

Jaz nikoli nisem bila ne sama ne osamljena. Če je tvoj mož bil, to ne pomeni, da smo bili vsi edinci.

Jaz pa poznam edince ki si zadovoljni da so sami in takšne ki bi imel ibrate in sestre. Moja prijateljica si želi da ne bi imela sestre, ker je hinavska in bi bila raje sama. Tak oda nem oreš vedeti da kako je komu všeč. Če pa je mož bil osamljen, pa je bilo zaradi staršev saj si napisala kariere.

Točno to.
Kako jih vzgajajo tako pa je ,da so si najbližnji tako odtujeni.
Žal vem ,da je veliko takih družin.
Zato pa je na starših in njihovem načinu vzgoje.
Čimveč pozornosti in ljubezni ter da si tu in mu prisluhneš pa tud če kdaj po telefonu kaj razlaga kar se otroku zdi pomembno. Moraš bit prisoten in ga pustit da se razvija v svojo osebnost.
Oni pa imajo vzgled drug od drugega. Tista mama sigurno tud imena pomeša ko kerga kliče.

Oba z možem sva edinca in če česa nisva želela za svoje otroke je to, da bi imela edinca. N eon in ne jaz kot edinca nisva izkusila nič od tega, o čemer ti napletaš. Zato pa veliko osamljensoti. Pa še česa. Tko da – nisi ti edino merilo svetu, veš.

Dajte me razsvetlit, kako si predstavljate tole preživljanje časa “z vsakim posebej”. “Otrok rabi mamo nekaj časa samo zase”? Kaj to v praksi pomeni? “Okej, zdaj se bom igrala samo s Ptahom dve uri, ostali bodite nekje drugje, potem pride na vrsto Mei, čez dve uri bo pa Kira z menoj.”?? Če pa meniš, da moraš imeti čas takrat, ko bi otrok s teboj rad govoril, ker ima kaj pomembnega za povedat, kar ne sme slišat nihče drug, za to pa menim, da ima lahko čas mati ali oče, pa če imata enega ali pa 10 otrok. Pa za to, da otroka stisneš k sebi in ga pocrkljaš, tudi, ne?

In to, da otrok rabi nekaj časa z mamo samo zase, zna biti res, ampak tak, ki smo ga navadili, da se mu vsak prosti trenutek posvečamo, in to samo njemu in nikomur drugemu, bo hotel mamo zase ves čas, tako da niti za drugega otroka v družini ne bo imela časa. Če pa otroke navadiš, da vsi skupaj večino časa nekaj počnejo, pa otrok ne bo egoistično zahteval matere samo zase večino časa. Kot se jih navadi. Tako kot lahko otroka navadiš, da mati nima prostega časa in da zase ne sme zahtevati ničesar ne imeti nobenih potreb. Potem seveda niti materi ne bo dovolil, da ima minutko zase. V tem primeru verjamem, da se bo materi zdelo, da je popolnoma nemogoče imeti že drugega otroka, kaj šele kaj več.:)[/quote]

pri tako številni družini ni več govora o tem, da eden sorojenec tu in tam kaj stori za svoje brate in sestre in s tem krepi svoj čut za odgovornost in nesebičnost, ampak je skrb za mlajše full time job. Da kaj takega narediš svojim mladoletnim otrokom je skrajno neodgovorno – da jih že pri trinajstih, štirinajstih postaviš v vlogo za katero niti ne bi smeli prevzeti odgovornost. starejši otroci v taki družini mladosti nimajo.

Ne, nisem edino merilo, vem pa, samo primitivna babura lahko napiše, da je en otrok žalost in ne radost družinskega življenje. Mnogi ljudje imajo samo enega otroka in on jim ni nobena žalost, ampak največja sreča na svetu.

Ad krasne, urejene velike družine:
Poznam družino z devetimi otroci. Mama, sicer izobražena ženska, je po rojstvu prvih treh otrok ostala doma. Oče dela v podjetju svojih staršev. Živita v hiši njegovih staršev. Njeni starši jima ves čas pomagajo, ker pa imata oba skrajno skromni pokojnini, hodi njena upokojena in bolna mama pospravljati po hišah in nabirat gozdne sadeže ter podobno, da odnese zaslužek hčerini družini in ga doda otroškim dodatkom, od katerih praktično živijo.

V 18-tih letih zakona mlada dva praktično nista ustvarila ničesar razen devetih otrok. Ker gre podjetju njegovih staršev že ves čas slabo in zdaj še slabše, morajo prodati nepremičnine (so bile pod hipoteko), tudi hišo, v kateri biva ta velika družina. Zdaj kupujejo manjšo nepremičnino, za nakup katere so s hipoteko zastavili hišo – njenih staršev!

Medtem pa mlada dva sanjata o desetem otroku.
Važno, da imaš veliko družino, pa tudi če vse ostalo propade, ne?

Poslušajte se, kako sovražno ste vsi nastrojeni proti vsakemu, ki ni tak kot ste vi sami.

Ali bi se na tak način druga z drugo pogovarjale tudi na štiri oči. Tu ste anonimne, pa mislite, da lahko izrečete vse, kar vam pade na pamet. In to je sama sovražnost.
Si predstavljam, kako se v odnosu s sosedami in kvazi prijateljicami ves čas pretvarjate, potem pa jih za njihovimi hrbti le opravljate in ‘šinfate’.

Nekateri so bili edinci, pa jim je bilo to všeč, nekaterim ne, nekateri imajo le enega otroka, pa jim je to všeč, drugi bi jih več, pa jih ne morejo. Nekateri jih imajo več, pa jim je to všeč, nekateri ugotovijo, da jim je to preveč.

Vsi smo si pač različni in čar narave je v razlikah. Predstavljajte si, da bi bili vsi enaki, imeli enake potrebe in želje. To bi bilo šele hudo.

Zato malo manj nestrpnosti.

Ja, če je vedno obravnavam v skupini in kot član skupine, ne bo nikoli razvil samostojne osebnosti, ampak bo vedno znal biti samo član skupine. O kompleksih, ki bodo tolkli ven, sploh ne bi. Kako naj človek, ki nikoli ni bil vreden tega, da bi se mama posvetila samo njemu, ne bo do konca zakompleksan. Bo zakompleksan, bo.[/quote]

Bull shit. Človek je veliko kompleksnejša osebnost kot tole, kar ti tukaj napletaš. Tudi če ima družina 18 otrok, lahko starša vsakega obravnavata kot osebo zase. To, da je v družini veliko otrok, ne pomeni že apriori, da se starša ne posvečata tudi samo posameznikom. Kot niti to, če sta v družini samo dva otroka, ne pomeni, da je nujno, da se tema dvema starša sploh kaj posvečata. oz. če se jima že, lahko otrok to čuti kot prisilo, kot nujno zlo. Staršem je pravzaprav deseta briga, posvečata se mu samo zato, ker naj bi se mu posvečala, v bistvu pa nikoli nista zares ob njem. Velilko primerov. Tako da ne posplošuj kar tjavendan, da je pri velikih družinah nujno, da se posameznemu otroku ne moreš posvečati toliko, kolikor potrebuje. Poleg tega je potreba po posvečanju veliko bolj izražena ravno pri otrocih, ki so se jim starši od začetka vedno v popolnosti posvečali. In tak otrok lahko veliko bolj občuti pomanjkanje “časa zase”, ko se npr. rodi drugi otrok, kot bo to občutil 6. otrok v družini. In vse je odvisno ravno od subjektivnega občutka določenega otroka, ali ga starša ne razumeta, zanemarjata itd.. V tem ni prav nič objektivnega. En otrok bo zadovoljen z 10 min intimnega pogovora z mamo pred spanjem in ga bo to v popolnosti izpolnjevalo, drugi ne bo zadovoljen niti, če bo 10 ur sam z enim od staršem, ki se mu bo v popolnosti posvečal in bo imel občutek, da ga zanemarja, ker ni z njim še preostali 2 uri budnega časa in vsak svoj prosti trenutek. Tako je s tem in vsak poskus objektiviziranja te tematike pade na polni črti. Pomemben je občutek, da si ljubljen in da te imajo radi. In ta občutek ti lahko da družina s 15 otroki, ali pa ti ga ne da družina, v kateri rasteš kot edinec. Dejstvo.

Sploh ni nujno in če je veliko starejših otrok, si komot porazdelijo skrb za tiste tri najmlajše tako, da se vsak z mlajšimi otroki ukvarja nekaj minut na dan. Po drugi strani je lahko full time job za starejšega otroka ukvarjanje z mlajšim sorojencem, ki se kar naprej želi igrati s starejšim, tudi v družini z dvema otrokoma.

Da ne govorim o tem, da je ujčkanje in varovanje otrok pred tem, da bi karkoli naredili za svoje mlajše sorojence, v razvitih državah že dosegla prag absurda. Trinajstletnik se ne bi smel zlomiti pod težo tega, da tu in tam kaj naredi za svojega mlajšega sorojenca. Da gre ponj v vrtec, da mu pripravi tu in tam kakšen obrok, da se poigra z njim itd. V grozi pred tem, da se otroku naloži “prevelika skrb” za karkoli, kar ni neposredno zadeva, ki se tiče samo njega, vzgajamo egoistične posameznike, ki jim je preveč že čisto vse, kar naj bi naredil za koga drugega. Dvomim, da starejši otroci prevzemajo popolno odgovornost za mlajše v tej družini, ampak po moje pač sodelujejo pri vsakodnevni skrbi in pri vsakodnevnem delu za domače gospodinjstvo, hkrati pa (ker jih je toliko) imajo najbrž dovolj časa tudi sami zase. Vsekakor boljša popotnica v življenje kot pa današnji povprečni razvajeni mladostnik, s katerim se mati 20 minut pregovarja, če bi lahko vsaj smeti nesel ven.:)

No, če bi modelu kaj manjkalo, če bi se čutil prikrajšanega, če bi ga morilo to, da ima toliko bratov in sester, bi najbrž naredil vse, da ne bi ponovil “napake” svojih staršev. Tale pa gre očitno po njihovih stopinjah. V izolaciji tudi ni živel, tako da najbrž pozna familije s po dvema otrokoma, s strani staršev pa tudi najbrž ni ustrahovan in prisiljen v to, kar počne. No, vedno lahko rečete tudi to, da so mu “oprali možgane”, ampak ali bi to isto rekli tudi za edinca, ki se tudi potem odloči imeti samo enega otroka, ker se mu to zdi najboljše?

Frca, četudi me včasih tvoji komentarji navdušijo, so me tvoja pisanja pod to temo razočarala.

Neizpodbitno je dejstvo, da mama in/ali oče večih otrok težje naklonita pozornost vsakemu od njih posebej. Ure dneva se pač ne množijo premosorazmerno s številom potomstva.
Jasno, veliko je stvari, ki jih počneš s sorojenci, mnogo pa spet, ki zahtevajo, da se pozornost staršev usmeri le na enega otroka.

Ne govorim na pamet, izhajam iz družine s petimi otroki.
Vem tudi, koliko nedeljene pozornosti sem bila resnično deležna in koliko sem je potrebovala/sem si je želela.

Imam edinca, za nekatere sem egoist, za druge spet ne, tako sem se odločila, ker sem bila mnenja, da bo moje in družinsko življenje tako najbolje usklajeno.

Mnogo ljudi edinca že v štartu ožigosa kot razvajenega egoista – ne zna deliti, ne zna počakati, potrpeti, razumeti, sprejeti, pomagati, preveč pričakuje, vse mu je samoumevno – no, naj ti povem, da poznam otroke iz večjih družin, ki bi jih lahko mirno tako označila.

In ne glede na izjave dr. Žorža o tem, da preveč pozornosti razvaja, sem jo jaz sinu v prvih letih (pardon, sva jo z možem oba) nudila veliko. Ni videti, da bi mu pozornost, bližina in toplina škodila.
Trenutno je v puberteti. In ja, jasno se kdaj pregovarjamo, kdaj in kako bodo opravljena gospodinjska dela in kdaj se z mačeto prebijam v njegovo sobo.

Obenem pa povratna informacija, ki jo dobivam od njega kaže na to, da sem izbrala pravo pot. Otrok je empatičen, vljuden, obziren in nič ne kaže na to, da bi se metal v zid, ker mu je Miklavž prinesel le tople rokavice. :).

Frca, četudi obsojaš posploševanje, pogosto posplošuješ tudi ti sama.

Velike družine – da, če zmoreš – finančno, čustveno, organizacijsko, fizično.

Ja, Frca je mojstrica ustvarjanja nekih nebuloz, ki včasih nimajo nobene zveze z realnostjo, važno samo, da se “v principu” in “teoriji” ful dobro slišijo.

In v tej temi je dokončno dokazala, da samo ustvarja mentalne konstrukte zaradi mentalnih konstruktov samih. Da se ne bo zadavila z vso to goro teorije in nakladanja na suho.

Sploh ni nujno in če je veliko starejših otrok, si komot porazdelijo skrb za tiste tri najmlajše tako, da se vsak z mlajšimi otroki ukvarja nekaj minut na dan. Po drugi strani je lahko full time job za starejšega otroka ukvarjanje z mlajšim sorojencem, ki se kar naprej želi igrati s starejšim, tudi v družini z dvema otrokoma.
[/quote]

eno je varstvo, drugo je pa vzgoja. nič ni narobe s tem, da je mlajši otrok občasno pod varstvom starejših, skrajno neodgovorno pa je, da se preloži breme vzgoje na ramena starejših otrok. Ti tega bremena niso ne sposobni, ne dolžni prenašat, pa tudi sposobni tega niso. Bi ti prepustila vzgojo svojih otrok trem najstnikom?

Nihče me ne more prepričat, da lahko dva normalna človeka z normalnimi potrebami vzgojita 10 ali več otrok, ravno tako, kot dva ista človega ne bosta sposobna vzgojiti niti enega, če sta dnevno 12 ur v službi. Takim staršem otroke vzgajajo drugi.

Jaz za razliko od tebe poznam otroke iz velikih družin. Kolegica ima 8 bratov in sester. Vzgojili sta jo najstarejši sestri. Na starše gleda kot na starega strica in teto. O kaki strašni čustveni navezanosti nanju ni govora. Saj njej, ki je bila med najmlajšimi ni bilo hudega. Drugo vprašanje pa je, kako sta se počutili najstarejši sestri, ki sta bili pri petnajstih primorani prevzeti nase skrb za mlajše in še gospodinjstvo. Zdaj sta tam pri štiridesetih in nobena nima več, kot enega otroka. Le zakaj, če je pa velika družina tako krasna in toliko da otrokom?

Mi ni jasno, da se nekaterim da ukvarjat se z življenji drugih ljudi. Na veliko debatirat in pametovat, ustvarjat ene in druge teorije. Zakaj se ne ubadate sami s sabo? Vsak ve, kaj je zanj najboljše in ne vem zakaj svoje ideje podtikate drugim. Tebi je všeč marmelada, drugemu čokolada. In? Eni nimajo otrok, drugi jih imajo 20. In? Kakor komu. Svet ni idealen, življenje ni pravljica. Zakaj se potem ne spotaknete ob razmnoževanje človeštva na afriški celini, kjer vsako sekundo umre otrok. Le kakšen smisel ima rojevanje tam? Pa se še vedno najde papež, ki tem revežem pridiga, da je kondom hudičeva zadeva.

Frca ima veliko prav, če se ne bi usedle na vsako besedo, bi morda videle še kako drugo resnico. dejstvo je, da je razlika med vzgojo in občasnim varstvom. Veliko otrok ni vedno super zadeva, prav tako pa ne edinec. Jaz osebno sem že zdavnaj ugotovila, da bi bil naš prvi še bolj nemogoč, če bi ostal edini. si to upam priznati kadarkoli. Midva z možem edinca ne bi dobro vzgojila. Tudi za te tri, ki so nama podarjeni ta hip ne bom trdila, da bodo super oh in sploh, moram pa reči, da mi sorojenci sami veliko pomagajo pri vzgojnih odločitvah in zdaj, ko jih je več z grozo ugotavljam, kako bi se morala že prej lotiti zadeve drugače. Imam pa svoj limit in osemnajst je seveda čisto pretiravanje.

Ampak pazi – to sem jaz – vem pa, da obstajajo mame in očetje, ki jim bo čisto dobro uspevalo z enim samim. Ni jih pa veliko!!! Moja sošolka iz srednje je bila edinka in čisto nemogoča. Sama sebi v napoto. kolio je bila šele zahtevna do sebe – nositi vse neizsanjane sanje svojih staršev, težka naloga za edinca. Sorojenci si jo malo razporedijo, če že do tega pride.

In obstajajo otroci iz velikih družin, ki imajo tudi sami otroke, ker so očitno starši uspeli, da se jim veselje do živžava ni uprlo, in seveda otroci, ki so si prisegli, da bodo imeli samo enega. Na starših je in njihovi organizaciji – eni zmorejo, eni se pa zakalkulirajo.