Kdaj ste dali kastritati psa?
Imam psa manjše pasme, ki v odraslosti tehta manj kot 10 kg. Star je 7 mesecev in se že kaže testosteron. Naskakuje predmete in ljudi. Res neprijetna zadeva. Zoprn je kot hudič na čase. O kastraciji smo že tako ali tako dorekli ob nakupu psa. Ampak kdaj točno psa kastritati? Mnenj je več. Za nekatere je ravno zdaj pravi čas, da se prepreči nezaželeno obnašanje, drugi pa pravijo, da mora najprej postati ‘dec’ in se do konca razviti, šele nato sledi kastracija.
Kaj je res? Najraje bi ga dala takoj, glede na njegovo obnašanje. Ampak če bo treba potrpeti še nekaj mesecev, bomo že zdržali. 🙂
Psa se ne kastrira, ker je to nasilje nad njim. To je izmaličenje njegovega telesa, odvzem pravice do ene njegovih najbolj osnovnih potreb. Nobene pravice nimaš tega početi. In potem se imate za ljubitelje živali? Hinavci eni. Vam ni do živali, vam gre za to, da iz živali naredite igračko po svojih željah.
Kastracija iz zdr. vidika se opravi do 6 meseca, preden se začne žival razvijati tudi spolno.
Živali, ki kažejo hudo dominanco že kot mladiči, je vsekakor dobro čimprej kastrirati.
Živali, ki kažejo pretiran strah, se NE kastrira. S tem se počaka, da odrastejo in pridobijo na samozavesti skozi vodenje. Kasneje se za morebitno kastracijo/sterilizacijo odloči lastnik po lastnih željah.
Za določene potrebe, ko je dobro, da se žival kastrira ali sterelizira, je dobro počakati do 3 leta starosti, saj do takrat psi in psice telesno odraščajo. Razlika v s/k do 6. meseca starosti ali okrog 3 leta starosti je v tem, da imajo prej kastrirane živali bolj mladičkasto dlako, telo se spolno ne razvije. Kar nikakor ni samo po sebi narobe.
Pravzaprav je celo dobro, da se pse in psice, ki niso namenjene za razplod, čimprej kastrira (ne samo sterilizira), saj s tem zmanjšamo možnost enega kupa zdr. težav.
Veliko ljudi sicer še vedno misli, da mora biti nagon izražen in da se morajo živali ploditi. Za razliko od nas ljudi, ki dojemamo vse tudi na čustveni ravni in z nekim pomenom, se živali razplajajo zgolj nagonsko. To je zanje stres. Stres je za psa, ki mora dnevno vohati vse goneče psice v okolici. Stres je za psico (pa tudi zdr. nevarno je zanje), ki se morajo 2x letno goniti. Stres je za psico, ko je breja in ko koti, predvsem pa je stres za psico, ko skrbi za mladiče. Pa naj psica izgleda kot zelo skrbna mati, ki jo “skrbi” za mladiče, gre tukaj zgolj za delovanje hormonov, ki poskrbijo v naravi, da samice svojih mladičev ne zavržejo. Dokler so pod tem koktejlom hormonov, je za psice to hud stres. Enako gonitev; podobno za psa, ko vsak mesec vonja drugo gonečo psico v okolici.
Iz tega razloga se udomačene živali kastrira (ne samo sterilizira), da jim poleg zmanjšane možnosti za huda bolezenska stanja, ne povzročamo stresa po nepotrebnem.
Za terapevtske pse in pse vodnike se celo priporoča, da se jih kastrira še pred prvo gonitvijo oz. začetkom spolne odraslosti.
Živali se ne plodijo iz užitka, tako kot mi.
Potrebno pa je vedeti, da vsako naskakovanje NI izražanje nagona po razplojevanju, ampak zgolj želje po nadvladi. Ponekod je tudi dominanca izražena na tak način. Ni pa vsako nespolno naskakovanje tudi dominanca. Lahko je ensotavno samo želja nadvladati drugega psa ali osebo. Takšno naskakovanje je dobro takoj preprečiti in ne dopustiti.
Iz istega razloga se mladičev in mladih psov NE PUŠČA prosto v igri, temveč bi bilo dobro, da bi se lastniki zavedali, kdaj morajo grobo igro znati primerno prekiniti. Pa je žal ne, in zato dobimo veliko “nevarnih” psov kasneje v odraslosti. Podobno kot veliko ljudi misli, da učenje fine pasje govorice in miritvenih signalov ni potrebno vedeti, če je pes “samo scrkljanček”, enako je s tole igro. Praktično vas veliko lastnikov pse zavozi že v prvih mesecih. Sreči in stabilnim pasjim karakterjem se gre zahvaliti, da nimamo več dogodkov, kot se je zgodil prejšnji teden.
Tudi marsikatera kastracija ali nekastracija bi pomagala v določenih primerih.
Meni je popolnoma jasno, da je za kuža, ki ga nimam za razplod in mu ne mislim dovoliti naskakovat psice, bolje če ga kastriram. O tem ni debate.
Imapmo pa prvič labradorca (starega 7 mesecev), ki ga nameravamo -če bo seveda za to primeren- izšolati za reševalca. S procesom šolanje smo seveda že začeli.
Vsi nam priporočajo počakati s kastracijo do popolnega telesnega razvoja, ker naj bi bilo to bolje zanj, za razvoj kosti, sklepov…
Smem vprašati zaka oz. prositi za razlago, če morda veste? Če to seveda sploh drži.
Razvoj kosti nima s časom kastracije nič posebnega. Kosti se razvijajo pri kastriranih kot nekastriranih psih do 3. leta (to drži). Vrsta dlake sama po sebi za psa kot udomačeno vrsto živali tudi ne igra nobene posebne vloge. Vprašanje je, kako boste izvajali šolo reševalstva, če pes ne bo kastriran – je malce zapleteno, seveda pa ni nemogoče.
Da bi za vsakega psa konkretno rekla kar čez internet ali S/k ali ne, je tako:
glede na situacijo in (ne)odgovornost gledano na celotno slovensko populacijo, svetujem vsakemu, da da psa čimprej S/k. Če je pes nerodovniški – potem itak ni dileme, takoj kastrirati, da ne boste pripomogli (po nesreči) k večanju težav z zapuščenimi živalmi.
Ne vem, kdo je ta “vsi nam svetujejo”.
V preteklosti so v nekaj površnih raziskavah sicer najprej prišli do izsledkov, da naj bi kastracija povzročala težave s sklepi in kostmi. Kasneje pri dodatnih raziskavah se je pokazalo, da ni direktno povezano s kastracijo, temveč z oskrbo takega psa. Pravzaprav se je na koncu izkazalo, da so težave bile dokazane bolj glede na pasmo. Torej, pasme, ki so podvržene težavam z dolgimi kostmi in sklepi (tudi labradorci), so dali te lažne “rezultate”. Ko se je preverilo na pasmeski ravni, so bili ti rezultati ovrženi. Seveda je bila še dodatna težava, ker so raziskave potekale v Ameriki (zvezne države), kjer je pasemskost definirana zelo drugače. Torej so kot pasemskega labradorca vzeli vsakega psa, ki je tej pasmi podoben in mu to piše v potnem listu, pa če je pasemskost potrjena ali ne s strani rodovnika. Čeprav se je potrebno zavedati, da v Ameriki imajo svoje klube in psi, ki jih FCI kot labradorce ne bi priznala, jih njihovi klubi priznajo in jim izdajo nekakšen certifikat. Ko so podobne raziskave potekale v Nemčiji in evropskih deželah, kjer se je tudi pojem pasemskosti bolje definiral (kot labradorci so šteli samo psi z rodovnikom organizacije FCI), so se te raziskave še bolj ovrgle.
Edini rezultat, ki se je pokazal pri zlatih prinašalcih je, da psi ki niso prezgodaj ali prepozno kastrirani (torej psi, ki so kastrirani okrog 12. meseca), pogosteje dobijo hemangiosarcoma. Zanimivo, da psi, ki so bili kastrirani prej ali kasneje, tega rizika niso imeli. Kar pa ni povezano s kastracijo samo, ampak z razvojem imunskega in vaskularnega sistema pri psih. Pri tem je potrebno omeniti, da omenjen rak dejansko je bolj rak psov. Pri drugih živalskih vrstah in pri človeku je tega raka komaj za vzorec. Torej so mu psi tako ali tako zelo podvrženi. Pri zlatih prenašalcih se sicer tudi pogosto pojavlja. Kastracija okrog enega leta (ne pa prej ali kasneje) ima manjši vpliv.
Ker imate labradorca, pa tudi to za vas ni relativno.
Problem je, ker veliko raziskav ni narejenih, kot bi bilo treba. Recimo še ena taka v povezavi s kastracijo.
Hudo dominantne ali celo dejansko agresivne pse (ki jih je zgolj za vzorec, kljub drugačnemu mnenju laikov, ki vidijo agresijo celo tam, kjer je nevrotičen strah prisoten pri psih), se priporoča kastrirati. Ena od raziskav je preverjala, koliko kastracija pomaga. Rezultati niso bili dobri. Seveda v Ameriki, saj so kasneje evropski raziskovalci ugotavljali, kaj vse je ameriška raziskava naredila narobe.
Recimo, ni upoštevala, da so ti psi bili agresivni ali dominantni že pred kastracijo. Torej so vedenje že poznali. Sama kastracija ni čudežna palčka, ampak je kinologom jasno, da s takim psom po kastraciji delaš na neželenem vedenju. Kastracija pomaga hormonsko, vendar je s psom potrebno delati, da že naučeno vedenje prekinemo. Ameriška raziskava ni niti preverjala, koliko se je z določenim psom delalo po kastraciji. Potrebno je vedeti, da imamo lastnike, ki s psom po operativenm posegu hendlajo drugače. Imajo ga za boščka, kuža je bogi, rabi čas, moramo biti zelo prijazni z njim … Podobno se zgodi pri hranjenju (mit o tem, da se psi zredijo po kastraciji ali sterelizaciji). Torej lastniki sami povzročijo dodatne probleme, ker s spom ne ravnajo enako kot so prej ali ne upoštevajo sprememb.
Zakaj to ne drži, nam je lahko pojasni sledeče: če bi že kastracija (odvzamejo se žleze, ki izdelujejo določene hormone – jajčniki in moda) povzročala resne težave zaradi hormonske spremembe v telesu, pa tega streilizacija nikakor ne bi smela. Pri sterilizaciji namreč ostanejo hormonske žleze v telesu in hormonske slike ne spremenijo! Pa so težave kot je pretirano rejenje psov in psic po posegu enako zastopan mit pri lastnikih psov, ne glede na to, ali je pes/psica bil dejansko kastriran ali samo steriliziran.
Ne bi o tem, koliko psov so dali kastrirati, ker so celo veterinarji verjeli, da je pes agresiven. Da razložimo – veterinar je prisoten za fizično zdravje. Ne psihično, kamor agresija spada. Tudi če je fizično povzročena. Le redki veterinarji so tudi izurjeni in izšolani pasji psihologi.
Zakaj to pišem?
Ker so dali v preteklosti kastrirati pse, ki so bili po mnenju okolice agresivni, pa se težave niso popravile. Že to, da lastniki niso poiskali ustrezne pomoči strokovnjaka za pasje obnašanje, je bila prva napaka. Druga napaka je bila odkrita pogosto šele kasneje, ko se je končno pasji behaviourist vmešal in ugotovil – pes sploh ni agresiven. Skozi agresijo kaže samo to, da je hiterično ali nevrotično plašen. Plašni psi se pa kastraciji nikakor ne smejo podvreči, če gre za resno psihično plašnost! Torej dvojna napaka, ki so jo nekateri raziskovalci v raziskavah tolmačili narobe. Psu so namreč zaradi neznanja samo še bolj škodovali.
Namesto vas se ne morem odločiti, upam pa, da vam bodo napisane informacije pomagale pri odločitvi. Vsekakor pa ne gre verjeti kar vsakemu mitu. Tudi mit, da psu kastracija povzroči večji riziko za težave s sklepi. Da ne omenim, da so v raziskavah omenjeni samo sklepi, ne pa tudi kosti – to pa pride od pretiravanja. Za kosti je težava pri psicah za povečanje osteoporoze, zato se psice že načeloma sterilizira, ne pa kastrira.
Pri teh posegih pa svetujem predvsem to, kar pa sigurno je pomembno, da opravite to v dobri ambulanti. Svoje živali dajem s/K tam, kjer vem, da bo anesteziolog prisoten in po predhodnih testih (srce predvsem). Torej ne peljem psa kar tja, pa da ga malo stehtajo in že kar vržejo na mizo in pod narkozo.
Psičko sem dala sterilizirati pri 6,5 mesecih, psa pa pri 7 mesecih. Ne odlašaj in ne poslušaj drugih. Sem naredila cel doktorat okoli tega :). Tako da kar naroči se in ga pelji. To da je treba počakati da pes ali psica dozori in zraste je bal bla….
[/quote]
Psičko po 7 mesecih, vse ostalo okoli kosti, dozoritve, dlake je blablabla.
Forum je zaprt za komentiranje.