Sinova in mož ne sprejmejo moje bolezno
Pred kratkim sem se znašla v bolnici. Po nekaj tednih kalvarije so mi diagnosticirali redko, neozdravljivo bolezen. Z zdravilom samo blažijo simptome. Poteka bolezni ne more predvideti nihče. Nekateri z diagnozo enako moji, živijo polno življenje tudi po tridesetih letih, nekaterim napreduje zelo hitro in jim ni več pomoči.
Z mojimi fanti se poskušam pogovarjati kaj vse prinaša bolezen, pa se mi zdi kot da me ne jemljejo prav resno, ker sem trenutno v dobrem stanju, kot v nekakšni remisiji. Jaz sem sem se z svojim zdravstvenim stanjem soočila in sprijaznila, oni pa si zatiskajo oči. Rada bi jih čim več naučila, jih pripravila na življenje, ko se bodo morali znajti sama. Ni treba imeti v zakupu najhujšega scenarija, lahko grem samo v bolnico ali obležim. Nočem jih strašiti, pa vendar prej bodo tudi oni pogledala resnici v oči, lažje nam bo. S pometanjem pod preprogo ne bomo rešili situacije, ki nas vse tako zelo skrbi. Kdo s podobno izkušnjo?
Vsak bolezen po svoje sprejema, dojema.
Enako kot smrt. Ti si bolezen sprejela, nekdo jo ne bi celo življenje. Moja mama je imela raka, a si tega mi priznala. Nekateri zalijemo celo življenje , drugi lahko smrt prebolijo hitro. Moja tašča se bo sekirala za vsako nenost, isto jaz, ampak smrt matere sem pa sprejela in razumela, da ko je čas , duša odide. Mi pa na to ne moremo nič. Želim ti srečno in veliko zdravja, da bo najbolj ugodni potek.
Jih razumem, ker sem sama doživela podobno. Moja mama je imela metastaze po vsem telesu, a jaz se nisem mogla pogovarjati o tem, da bo umrla. Vededli smo vsi da bo kmalu, mene je bilos trah vsako noč, ko je umirala, da bo mrtva, ko se zbudim. Umirala pa je dolgo, tudi zato ni hotela iti, ker ji mi nismo pustili. Če veš kaj mislim. Sedaj mi je žal, da se nisva odkrito pogovorili in poslovili, a nisem znala drugače. Daj svojim čas, potem pa čez čas spet poskusi. Pošiljam objem.
Zakaj pa si sprejela postavljeno diagnozo? Bori se! Kaj in kako bo je tudi na tebi! Super, da je v remisiji in naj tako ostane. Zdaj imaš krasno priložnost prebrati vse medical journals in alternativne forume ter se odločiti kakšna bo strategija, ČE se poslabša. Srečno! Ne se pokopat in ne forsiraj pri domačih, da sprejmejo tvojo puško v koruzi. Vstani in se bori ne pa obupuj in jadikuj in izvajaj tragike. Dejmo mama! Bori se kot levinja. Zmoreš!! Objem!
Seveda, več “stvari” bi lahko povedal ampak bistveno je da to počnemo. In ne ozirajte se na sovražni govor nekaterih v komentarjih in poniževanje, kajti niti sanja se jim ne kaj počno.
[/quote]
Bistveno je da si usekan lenuh. Da se pa avtorica ne oglasi več, je pa tud čudno. Verjetno je res ena tistih, ki “umirajo od boleznni” 50 let in jo družina zelo dobro pozna.
Tudi sama sem bila na podobnem.Nikogar v družini s tem nisem strašila in obremenjevala, tako kot to zdaj delaš ti.So tako nemočni, da bodo vsi pocepali, če greš v bolnišnico za nekaj časa? Odrasli so, znašli se bodo.Vsak v družini ima svoje problem in če si v remsiji, hvala bogu.Pusti jim živeti.Tebi pa vse dobro!
Je viharc milina napram vam zblojenim anticepilcem, antimaskarjem, teoretikom zarote ipd. nebuloz ki jih posiljujete po forumu. Dan na dan, vsaka druga tema
Neglede kaksne zna ven metat viharc ali pa un psihadelik od vagica pol tolk nista dosadna kot ti in tisti tvoj ludi…
In potem se cudis ce das nek nasvet da si popljuvan in da te noben resno ne jemlje 🙄
Ampak,
Kaj pa ce bi bili zdravi ali ne bi naucili svoje otroke, da se znajo znajti vedno v vsaki situaciji. Ali ni naloga starsev, da naredijo otroke samostojne in odgovorne?
Seveda morajo vedeti, da je stars danes ziv in zdrav, ze jutri pa ne. Seveda je prav, da vedo o tej bolezni vse kar morajo vedeti. Ampak, drugace je, ce je na tapeti stalno vasa bolezen in negotovost. To ljudi depresira, se posebej otroke. Poleg tega je to otroku zelo tezko sprejeti. Najboljso popotnico lahko date otrokom taksno, da kljub vsemu kar se lahko zgodi, zivite cim bolj polno zivljenje, pozitivno in da se borite. In da jim vlijete toliko optimizma, da tudi ce se zgodi najhuje, da vedo da zivljenje tece naprej in da se je vredno boriti.
Moja mama je bila dializni bolnik od mojega osmega leta, umrla je, ko sem imela 16. Vse otrostvo je bila vsa skrb hise in sorojencev na mojih plecih. Ko je umrla, pa se vec. Ni lahko nositi to breme otroku, otrostvo in mladost sta bila mocno okrnjena. V vsem tem sem naucila boriti se in mi danes nic ni tezko.
Pomislite malo kako je nekomu drugemu, ne samo vam. In da bodo imeli otroci tudi lepe spomine na otrostvo, ne samo vase bollezensko stanje in nemoc. Ne smete pa jih ujckati in prevec zascititi. Najdite ravnovesje in pogumno furajte vse kar zmorete. Ne branite se pomoci, a obenem naredite kar zmorete. Zato, da bo vas dan in razpolozenje dobro in drugim okrog vas.
Vse dobro vam zelim in veliko poguma in dobre volje.
Če to sprašuješ nekega zblojenca in zgubo na monu, da bo te ozemljitev z bosimi nogami pozdravila, že nisi bolna, temveč hipohonder. Zagotovo te doma dobro poznajo in “že dolgo umiraš”.
[/quote]
Se midva poznava? Sodite samo po napisanem, a ne?! Prav želela bi si, da bi bila hipohonder. Mogoče se kdaj znajdete v podobni situaciji. Boste videl kaj vse je človek narediti za zdravja, za življenje.
Če bi dobro prebrali moj prvi zapis, bi videli, da jaz sem se z boleznijo soočila in jo sprejela. Živim polno, nikogar ne obremenjujem, pa vendar misli, da se je treba pogovarjati. Pometanje pod preprogo ustvarja nove smeti, enkrat se jih nabere toliko, da pogledajo izpod tepiha. Kaj pa potem! Vklopiš sesalec? Morda za smeti lahko, kaj pa naredimo, ko se nabere preveč problemov in težav? Običajno izbruhnejo kakšne večje psihične težave. Se strinjate?
Ozemljite se. Se kdaj ozemljite z bosimi nogami?
[/quote]
Ej ti nakladač! Ti, ki nam skozi govoriš, da moramo z bosimi nogami po zemlji!
Včeraj sem si naštimal velik petir, pa sem se sezul, privzdignil hlače pa sem stopil noter pa do kolen nasul frišne zemlje ki sem jo narabutal iz klenega Ljubljanskega atrija, pa tako sem stal vsaj ene dve uri pa nežno tacal na mestu.
Evo! Danes, driska, glava me boli, boli me v križu……ma, da izvem kdo si ej……
Se midva poznava? Sodite samo po napisanem, a ne?! Prav želela bi si, da bi bila hipohonder. Mogoče se kdaj znajdete v podobni situaciji. Boste videl kaj vse je človek narediti za zdravja, za življenje.
[/quote]
Ja, je bilo grdo napisano, ampak lej….
Ti želiš, da se skupaj s tabo vsi po vrsti sekiramo na zalogo. To ne bo šlo oz. samo določen čas, ljudje imamo vsak svoje težave in če nekdo ves čas goni eno in isto, ti začne presedati. Še posebej, če se poleg vsega obnaša do tebe kot do nekoga, ki ni zmožen poskrbeti zase.
Pa pazi se raznih alternativcev, ki ciljajo ravno na to. Na to, da bodo dobili denar obupanih, ki so pripravljeni poskusiti vse. Na način: če ne bo pomagalo, pa vsaj škodilo ne bo. Pa saj je samo 20 eur.
Forum je zaprt za komentiranje.