Toksična mama – prekinitev stikov

Je kdo prekinil stike z mamo za vedno, ker ga je tako UNIČILA, da je ni želel videti nikoli več?
Kako ste to preboleli?
Ste se zmogli sprijazniti, da v bistvu nikoli niste imeli mame v pravem pomenu besede, ampak samo roditeljico?
Meni je večkrat hudo (kljub temu, da štejem že 50 let), ko pomislim, kako lepo je imeti pravo mamo, ki ti stoji ob strani in te ima iskreno rada.
Menim, da gredo ljubljeni otroci veliko lažje skozi življenje …
Danes mi je tako zelo hudo …

Ali nimaš moža in otrok?

ja pri 50+ bo pa res treba nekaj narediti. Saj ni nikoli prepozno, sploh sedaj, ko ljudje živijo 90+ let in več. Tvoja mati ima najbrž okoli 80 let, torej lahko živi še več kot 10 let in te zastruplja.
Upam samo, da nimaš otrok, ker ženske, ki do 50. leta niso razčistile s primarno družino, tudi niso kaj prida mame.

Tega nikoli zares ne moreš preboleti. Jaz sem želela večkrat prekiniti stike, pa me je vsakič nekaj vleklo nazaj, če ne drugega, moji otroci, saj se mi je zdelo, da če jim bom vzela babico, ne bom nič boljša od nje (pa čeprav jim je grdo govorila čezme, jim nalašč dovolila stvari, za katere sem prosila, naj jih ne počno,…)… to je pač del toksičnega odnosa… Da veš, da je slab zate, a ga ne moreš zapustiti, ker nekje globoko v sebi hlepiš po tem, da bi te mama enkrat mogoče le slišala, pohvalila, te začutila… Da se nekje globoko v njej morda le skriva kanček ljubezni… Kljub veliko prebranim knjigam na to temo, kljub terapijam itd, mi ni uspelo. Ko je umrla, nisem čutila ničesar… Ne vem, morda sem že tako otopela, ali pa sem zadeve potlačila… Želim ti, da bi bilo pri tebi drugače.

Tudi tako neempaticne osebe, kot si ti, niso kaj prida mame. Dobre mame odlikuje sočutje, saj prav pomanjkanje le-tega vodi v toksičen odnos, res pa se toksične matere nikoli ne zavedajo, da so takšne.

Včasih je potrebno odnose prekiniti.

Nikoli se ne moreš dokončno sprijazniti, da si se rodil pošasti, ki te je namerno uničevala. Vedno bodo hudi dnevi, samo vsakič bolj poredko in vedno bolje kot v zlorabi. In dejansko si bil prikrajšan za nekaj kar bi ti moralo ob rojstvu pripadati.
Grda sramota te vedno spremlja – tista ta najhujša sramota, tista za katero nisi bil kriv. Svoje napake vedno lahko nekako popredalčkaš, kot življenjsko lekcijo, tudi ta zelo hude npr. Si pretepena žena, pa imaš še vedno možnost zamenjati partnerja in si bivša pretepena žena, ki je zdaj srečna žena (pa na nikakršen način ni opravičevanje, razvrednotenje itd.)… Ko se rodiš nasilnim staršem si dosmrtno tisti pohabljenček – otroštva ne moreš ponoviti/nadomestiti, ne moreš zamenjati staršev. Pa če ti nogo amputirajo imaš lahko protezo – večno te spremlja tisti sram in tisto pomanjkanje, da nikoli ne boš prišel do nule, s katere bi štartal kot sirota, ki odrašča v smetnjaku, ker vsaj grdo ne bi delali s teboj! Vedno tisti sram, kaj če jabolko ne pade daleč od drevesa, kaj če ne vem kaj je normalno za svoje otroke.
Premalo ljudi se zaveda (nesreča v sreči), da je vsaka reč, ki jo znajo posledica prejšnjih izkušenj. Vem, da se sliši neumno, ampak če se odločiš, da boš začel kolesariti v službo in obnavjaš predhodne vzorce (ko si kolesaril na faks ali v šolo ali do igrišča) je zelo drugače, kot če si en pohabljenček, ki povezuje kolesarjenje z nasiljem, in kolo s psovanjem, in vsega skupaj v življenju kolesaril za en mesec, ima toliko dela in energije in napora do samega nakupa kolesa, … Ni enako, kot če se ti samo malo ne da, ker je z avtom bolj komot.

🙁

Vedno bo hudo, nikoli ne bo šlo stran – vse kar lahko narediš je, da si realistična. In pod “realistična” spada tudi zavedanje kakšen dosežek je vsako stvar z vsaj 3x več truda opraviti, brez pomoči in z veliko preprečevanja.
Jaz se jokam, vsakič ko dam perilo prati, ker vsakič podoživim 3desetletja kričanja in smejanja in psovanja in brcanja, da je perilo umazano, ker sem defektna in bi vse bilo lepo, samo če mene ne bi bilo, da naj si nalijem čistega vina, če ne bi bila defekten f*k, ki bi moral biti splavljena, potem ne bi bilo treba perila prati, poglejmo resnici v oči, drajsačica pucačica, noben te ne bo maral. Najhujše je to smejanje, tako grozen strah non stop od takrat dam v koš za umazano perilo, ko doma prat, ko se pere, ko se suši, ko/kar je treba zlikati, ko se zloži. Tako grozen strah, da bo spet nasilje “haha, pokvarjena, nasilne smrti si zaslužiš”, in vem, da ne morem v umazanih oblekah hoditi naokoli in spet strah, da če ne perem po OCD urniku bom pa spet “haha, pohabljenka, samomor naredi – nikoli vredu nikoli dovolj, naredi samomor”.
Noben ne ve kako hudo je nekaj tako vsakdanjega za življenje izvesti. Jaz sem se morala iti k sebi jemati na stranišče pri prijateljici, ker je perilo sušila in sem dobila flashback, in začela begati, kaj če njena mami pride pa vidi… Malokdo ve kako težko se je pred paničnim napadom ujeti in skriti pohabljenost in požreti, da imaš “pač” kakšno čudaško navado, hihi. Jaz od svojega 9. Leta nisem bila popolnoma pristna z drugim človeškim bitjem. Upam, da bom do smrti vsaj enkrat spet doživela dovoljšen občutek varnosti, da si bom upala to privoščiti.
Lp in veliko sreče. Nisi edina, ki žaluje za možnostjo normalnega obstoja – upam, da si jo obe/vsi uspemo izboriti.

Z tako toksičnimi starši na srečo pri nam nimamo izkušenj, ampak če mladost vseeno ni bila, kot bi morala, da pride ločitev ali smrt… ni prijetno, so travme, ki jih je teško kar pozabiti.

Z tastom smo se trudili enih 10 let, prej je bilo 20 let povsem brezkontaktnih. Pa ni nič drugače. Se naveličaš trudit, če pač z druge strani ni nekega odziva.

Sej z taščo ni pa nič bolje.

Nekateri ljudje enostavno ne bi smeli biti starši.

Ampak treba je najti prijatelje, partnerja… nekoga, ki te podpira. Na ostale pa pozabit. Niso vredni, da se nanje sploh misli.

Je mama, ampak če je toksičen odnos, to narediš zaradi samega sebe. Ko se imaš dovolj rad. Žal, ima veliko ljudi otroke samo zato ker je to prav in se spodobi, ali pa ker je čas, ne pa iz ljubezni. Iz tega razloga ne bi smeli obsojati tistih, ki otrok nimajo, pa ljudje to počno. Tako da, žal mi je zate avtorica, ampak te bolečine ti ne more nihče odvzeti. Če imaš svoje otroke, daj njim svojo ljubezen in pač delaj tako da boš sama boljša mati, kot je bila tvoja. To je vse, kar lahko naredimo mi.

Kako zlahka ljudje pišete nekomu, da naj ima rad tega ali onega, kot da je to tako preprosto. Postavite se v kožo človeka ki je imel težko otroštvo, ki nikoli ni bil deležen ljubezni. Tak človek NE MORE LJUBITI, ker ga tega ni nihče naučil. Tak človek potrebuje ljudi, ki ga bodo imeli nesebično radi čeprav v zameno ne bodo dobili ljubezni. Danes v egoističnem svetu tega noben več noče dat, vsak se bo ločil, noben ne bo vztrajal. Ona rabi človeka ki bo ljubil bolj kot sebe in ji bo to kazal več let kakor je bila zapuščena. Šele potem bo znala Ljubiti tako sebe kot druge.

pri 50 češ jokcaš za materino kiklo????
Marsikdo ni imel normalne matere ( in ne rabi imet stikov, polnoletna oseba sama odloča s kom bo imela stike s kom ne). Pri teh letih nimaš kaj za mamico jokcat. Ljudje so preživeli marsikaj, tudi vojne, pa ne jokcajo, ampak sprejmejo realnost.

ni res, da ne moreš ljubiti, če nisi imel normalne starše. Lahko ljubiš! Pogoj je, da si povprečna, normalna oseba.

Po tem, kar pišeš je imela tvoja mati neko izmed osebnostnih motenj, ampak si premalo napisala za bolj natančno diagnozo…
Ampak pri tvojih 50!!! letih, da se še nisi odcepila od tega in zaživela polno svoje življenje je pa šele katastrofa! Težko je reči, katera od vaju nosi večji del krivde za to situacijo?

Imam toksično mamo, s katero nimam stikov že 5let.Že od malega me je maltretirala in tepla, ko očeta ni bilo poleg. Če me je branil, me je ona kasneje nadirala, češ, da sem jaz kriva za vse. Večinoma pa me je šimfala in pljuvala po meni, da me je še on grdo gledal. Je skakal, kakor je ona žvižgala, copatek pač. Kasneje sem izvedela (ker mi je to sama večkrat povedala), da sem bila “napaka” in sta samo zaradi mene sploh ostala skupaj.
Najraje me je ponizevala, mi brskala po stvareh, mi jemala denar, ma ni da ni…vse meje, ki sem jih postavila, je brez sramu prestopala in se mi smejala v obraz. Ob moji ločitvi mi je rekla, da me itak ne bo nihče hotel. Pač ločenko z otroki. In da bi morala požreti nasilje in alkoholizem s strani bivšega. Takrat sem se zavoljo svojih otrok odločila prekiniti cikel…danes sem srečna, imam veliko družino, zdrave odnose s svojimi otroki.
Pri skoraj 40ih letih mi je seveda žal, da nimam staršev v svojem življenju ampak mi je bolj pomemben moj dušni mir. Otroci pa tudi ne bi imeli nič drugega od nje, kot travme.

To je grozno hudo. Če čutiš, da ti bo bolje, tako naredi. Ne more biti tako, da ima v eni roki bič in v drugi med. To ni ljubezen. In oprostiti moraš sebi, ker želiš, da bi bila tvoja mama normalna. Njej ni treba oprostiti nič. Lahko do nje držiš kakršenkoli odnos. Če je hladen, pa hladen. Tvoja izbira, če je tako vsaj malo lažje.

Rok, ko se izgovarjaš na starše, enkrat poteče. Si odrasla oseba in če želiš iz sebe naredi človeka!

https://www.iskanja.si/izdali-smo-tudi/ciscenje-nereda-in-feng-sui.html

Ja moja je mrtva. Pomaga čiščenje.

A imaš mogoče vročino, kreten?

S polno ritjo in z zlato žlico v ustih klobasaš!

Ta rok NIKOLI ne poteče, NIKOLI, zapomni si to.

Ampak ti tega ne veš in  tega nikoli ne boš vedela, ker nisi občutila na svoji koži.

Ali pa nimaš razvite čustvene inteligence .In si trda kot bukov les.

Ta rok res nikoli ne potece. Toksicna mama te spije. V vsaki stvari najde negativo in je pripravljena iti dalec, celo dlje kot si lahko mislis.

Vste, tisti, ki imajo taksne starse ponavadi to skrivajo/mo. Nikoli se taksni starsi ne pokazejo v druzbi, vedno so tako prekleto dvolicni.

Bodite dobri starsi, pokazite jim svet. Jaz se vedno trdim, da ce se ne vidis v vlogi starsa bolje, da nimas otrok, ker taksni otroci imajo tezke zgodbe, ze pravzaprav takoj ko zazivijo imajo na hrbtu veliko bremen, scasoma se ta bremena nalagajo & mnogi jim podlezejo…

mama, pa daj že enkrat skuhaj tisto kavo. 50 let, kdaj boš pa odrasla, nekateri mamo kmalu izgubijo pa kljub temo odrastejo.

Trose zaradi taksnih je svet kakrsen je. Vcasih je boljse zadrzati kot pisati bedarije. Lp v vas zafustriran svet!

Mama te bo preganjala tudi post mortem. Poišči si kakšno psihološko pomoč, boš videla, da to najbolj pomaga, vredno vsakega €.  Kavč strokovnjaki to pač nismo.

Poišči si pomoč. Ker si vredna da zaživiš. Sama se ne boš izkopala iz tega. Predvsem pa ne poslušaj ljudi, ki si domišljajo da so vso pamet sveta pojedli in da se moraš samo odločit pa boš srečna, brez travm in kot rožica. Po njihovo je čisto logično da človek ki je prva dva desetletja preživotaril v okolju kjer ni dobil niti mrvico ljubezni, živel v konstantnem strahu kaj vse je narobe naredil in kako bo “starš” reagiral, kakšne volje bo, 20 let hodil po jajcih, 20 let dajal vse od sebe da bi si zaslužil ljubezen, vsaj malo, 20 let poslušal kako je nesposoben, napaka, ničvreden, kako bi bil svet lepši če ga ne bi bilo…po njihovem potem ta oseba po dveh desetletjih iz takega sveta, kar je vse kar pozna….skoči v širen svet z miljoni načrtov, ljubeznijo v srcu in zaživi popolno slovensko življenje. Ti ljudje se ne zavedajo da so zelo blizu tvojim staršem. Čustveno totalno nedozoreli, nobene empatije, nobene zmožnosti videti oz. se postaviti v kožo kogarkoli razen sebe. So čustveno poškodovani kot ti. Samo na drugačen način. POišči si pomoč. Ljudi ki bodo razumeli da dva desetletja zanemarjanja ne uničita samo dušo ampak dokazano tudi določene funkcije v možganih. To se samo z neko odločitvijo ne da urediti. Za začetek si preberi kaj o PTSD (ne vem kako se po slovensko reče) in motnji navezanosti (attachment disorder). V večini primerov se sicer to pojavlja pri otrocih oz. odraslih ki so odraščali v institucijah (sirotišnicah ipd.), ne pa izključno tam. Veliko otrok je odraščalo v še hujših razmerah kot so inštitucije, s tem da na zunaj je pa delovalo da imajo družino. Kar je še huje pomoje.