Zakaj tašča nikoli ne pohvali svoje snahe?
Kaj modro moči? Hočeš rečt hinavsko molči? Zakaj vsa ta hinavščina? Sicer je tako že dolga leta. Še pri komu tako? Je res tako težko rečt kaj lepega nekomu?
[/quote]
Zakaj pa takoj hinavscina?
Mogoce je pa tasci samoumevno in najbolj normalno, da je snaha sposobna in dobra.
Mogoce je pa snaha nesposobna in je tasca nima za kaj hvalit!
Zakaj je tako?
Ker se tašča tega v svojem življenju ni naučila.Starši je niso nikoli pohvalili, živela je v socializmu (takrat se nismo hvalili med seboj – vsak ti je pač povedal, kadar je bilo kaj narobe, kadar je bilo treba pohvaliti, so bili pa vsi tiho…)
Odvisno je spet, v kakšni službi je bila tašča.Je delala z ljudmi, se je izobraževala ob delu, slišala predavanja o osebnostih, karakterjih, značaju…pohvalah, grajah…
Sama sem 30 let živela v socializmu….
Drugačen čas, drugačni odnosi, posebno med starši in otroki…
In saj pravim…z leti se marsičesa naučiš…
Eni pečejo krasne potice, dobro kuhajo, eni pa zelo dobro obvladajo medčloveške odnose…
Odvisno, na Čem delaš in kaj razvijaš…
Zakaj je tako?
Ker se tašča tega v svojem življenju ni naučila.Starši je niso nikoli pohvalili, živela je v socializmu (takrat se nismo hvalili med seboj – vsak ti je pač povedal, kadar je bilo kaj narobe, kadar je bilo treba pohvaliti, so bili pa vsi tiho…)
Odvisno je spet, v kakšni službi je bila tašča.Je delala z ljudmi, se je izobraževala ob delu, slišala predavanja o osebnostih, karakterjih, značaju…pohvalah, grajah…
Sama sem 30 let živela v socializmu….
Drugačen čas, drugačni odnosi, posebno med starši in otroki…
In saj pravim…z leti se marsičesa naučiš…
Eni pečejo krasne potice, dobro kuhajo, eni pa zelo dobro obvladajo medčloveške odnose…
Odvisno, na Čem delaš in kaj razvijaš…
[/quote]
To je res in se tudi strinjam, vendar vidim, da če hoče zna tudi pohvalit, vnuke, svoje otroke, mene pa ne. Zato se pač ne počutim dobro s tem. Pa nisem slab človek.
To je res in se tudi strinjam, vendar vidim, da če hoče zna tudi pohvalit, vnuke, svoje otroke, mene pa ne. Zato se pač ne počutim dobro s tem. Pa nisem slab človek.
[/quote]
Te razumem.Najbolje, da gledaš na stvar drugače: Ti to vse zmoreš, one ne zmore…Ne gre in ne gre ji z jezika…Ampak…to je njen problem…ki ga ima .Spomni se nase: Kaj narediš z veseljem in pri kateri stvari ti ne gre…Pri tašči je isto. Tašča ima primankljaje.Socialne.Ti boš še marsikaj pridobila v življenju, ona očitno ne, ker ne dela na tem in se ne potrudi…Tako, kot je nekdo nespreten pri teku ali športu, je tašča nespretna na govornem področju…pa še kje.
Dvigni glavo pokonci in bodi samozavestna! Ne misli, da zato nisi vredna.Seveda si, samo ona ti ne ZNA in ne UPA povedati….Tudi ona ima strahove v sebi, mogoče celo večje kot ti…Tudi tašče nismo tako pametne, kot zgledamo….
To je res in se tudi strinjam, vendar vidim, da če hoče zna tudi pohvalit, vnuke, svoje otroke, mene pa ne. Zato se pač ne počutim dobro s tem. Pa nisem slab človek.
[/quote]
Omojbog, no!! To je pa ta generacija, ki je popolnoma odvisna od hvale. Dvigne rit in odnese svoj krožnik, je treba pohvalit. Pobriše mizo, se mora pohvalit…. eni ste gor rasli s tem. V šolah morajo tudi učitelji hvalit ves čas, drugače se zgubi motivacija… Iz tistega časa, ko se ni nič hvalilo, niti ekstremne napore, se zdaj mora hvalit vsak prdec. Mularija ugotovi, da so tastari takoj zadovoljni, tudi če se sploh ne trudiš in narediš vse na počez.
Mogoče tašča misli, da si odrasla oseba, da bi se ti zdelo za malo, če bi te hvalila kot otroka. Mogoče misli, da si zrel človek, ki zna sam presodit, kdaj se je za kaj potrudil in kdaj je lahko nase ponosen. Ene so pa s tem hvaljenjem nadležne in to zelo. Moja teta ves čas hvali vsakega za vsako malenkost. Itak da je nihče ne jemlje resno in da njena hvala ne pomeni nič. Vsi obračajo z očmi, ko začne s tem. Moj oče je hvalil zelo redko. Mogoče me je dejansko pohvalil ene 5x v življenju. Ampak takrat pa za stvari, ki so resnično štele. Še zdaj mi njegovo mnenje veliko pomeni. Vem, da me ima rad in me ceni, tudi če me ne hvali vsakič, ko ga povabim na kosilo k sebi domov, kako suuuupeeer sem skuhala.:)))
Omojbog, no!! To je pa ta generacija, ki je popolnoma odvisna od hvale. Dvigne rit in odnese svoj krožnik, je treba pohvalit. Pobriše mizo, se mora pohvalit…. eni ste gor rasli s tem. V šolah morajo tudi učitelji hvalit ves čas, drugače se zgubi motivacija… Iz tistega časa, ko se ni nič hvalilo, niti ekstremne napore, se zdaj mora hvalit vsak prdec. Mularija ugotovi, da so tastari takoj zadovoljni, tudi če se sploh ne trudiš in narediš vse na počez.
Mogoče tašča misli, da si odrasla oseba, da bi se ti zdelo za malo, če bi te hvalila kot otroka. Mogoče misli, da si zrel človek, ki zna sam presodit, kdaj se je za kaj potrudil in kdaj je lahko nase ponosen. Ene so pa s tem hvaljenjem nadležne in to zelo. Moja teta ves čas hvali vsakega za vsako malenkost. Itak da je nihče ne jemlje resno in da njena hvala ne pomeni nič. Vsi obračajo z očmi, ko začne s tem. Moj oče je hvalil zelo redko. Mogoče me je dejansko pohvalil ene 5x v življenju. Ampak takrat pa za stvari, ki so resnično štele. Še zdaj mi njegovo mnenje veliko pomeni. Vem, da me ima rad in me ceni, tudi če me ne hvali vsakič, ko ga povabim na kosilo k sebi domov, kako suuuupeeer sem skuhala.:)))
[/quote]
Malo pretiravaš.Vsi starši tudi dandanašnji ne hvalijo kar naprej.Je pa resnica, da pohvala vedno dobro dene.Odrasli imamo pa itak intuicijo v sebi – saj začutiš, kdo naklada, kdo te pa iz srca pohvali in ne za vsako pretirano figo.
Meni bi bilo ravnotako premalo, da me oče ali mama pohvalita samo 5x v življenju.Mnogo premalo. In ja, zakaj mene ne bi vsakič pohvalili, kadar dobro skuham in se zraven še zahvalili? Zame to spada k osnovni komunikaciji in h kulturnemu obnašanju.
Malo pretiravaš.Vsi starši tudi dandanašnji ne hvalijo kar naprej.Je pa resnica, da pohvala vedno dobro dene.Odrasli imamo pa itak intuicijo v sebi – saj začutiš, kdo naklada, kdo te pa iz srca pohvali in ne za vsako pretirano figo.
Meni bi bilo ravnotako premalo, da me oče ali mama pohvalita samo 5x v življenju.Mnogo premalo. In ja, zakaj mene ne bi vsakič pohvalili, kadar dobro skuham in se zraven še zahvalili? Zame to spada k osnovni komunikaciji in h kulturnemu obnašanju.
[/quote]
A zakaj naj ne bi vsakič pohvalili? Ker potem se pohvale razvodenijo. Ne pomenijo nič več. Imaš celo občutek, da te zezajo, če te hvalijo za zadeve, ki si jih mimogrede opravil. Pohvala mora biti za dejanski trud. Jaz sem recimo pohvalila svojo hčerko po tem, ko se je veliko učila za test ne glede na to, kakšna je bila potem ocena. Je dobila tudi trojko, pa se je res učila in trudila. Bila potem razočarana, ampak sem jo pohvalila, da je dala vse od sebe in da je trojka dobra ocena. Za zadeve, ki jih je mimogrede naredila ali se sploh ni potrudila in učila, pa je potem dobila petico, je pa nikoli nisem hvalila. Zakaj že? Zaradi ocene? Pohvalim resničen trud, ko vidiš, da se je nekdo resnično potrudil. Takrat je pohvala primerna in pripomore k dobri samopodobi. Ko otrok vidi, da ceniš njegov trud. Da veš, da je bilo težko zanj, pa je vseeno premagal svojo cono udobja in je dejansko delal. In hvalo takega človeka ceniš, ceniš tudi njega in ga spoštuješ. Starš, ki pa otroka hvali za vsako malenkost, ne pridobi otrokovega spoštovanja. Otrok ni bedak, dobro ve, kdaj si hvalo zasluži, kdaj pa je nekaj naredil na hitro in brez truda. In če ga ves čas hvalimo, dosežemo ravno obratno- otrok bo nesamozavesten in brez volje, zunanji svet mu bo pokazal, da hvala njegovih staršev ni pomenila ničesar, da ga zunaj ne hvalijo za običajne stvari, da se je za resnično pohvalo v službi potrebno potruditi.
Tale avtorica je pa itak pootročena. Ne bi rekla, če bi jo tašča ves čas kritizirala. Ampak samo to, da je ne pohvali, ne pove o tašči prav ničesar. Veliko pa o njej sami.
A zakaj naj ne bi vsakič pohvalili? Ker potem se pohvale razvodenijo. Ne pomenijo nič več. Imaš celo občutek, da te zezajo, če te hvalijo za zadeve, ki si jih mimogrede opravil. Pohvala mora biti za dejanski trud. Jaz sem recimo pohvalila svojo hčerko po tem, ko se je veliko učila za test ne glede na to, kakšna je bila potem ocena. Je dobila tudi trojko, pa se je res učila in trudila. Bila potem razočarana, ampak sem jo pohvalila, da je dala vse od sebe in da je trojka dobra ocena. Za zadeve, ki jih je mimogrede naredila ali se sploh ni potrudila in učila, pa je potem dobila petico, je pa nikoli nisem hvalila. Zakaj že? Zaradi ocene? Pohvalim resničen trud, ko vidiš, da se je nekdo resnično potrudil. Takrat je pohvala primerna in pripomore k dobri samopodobi. Ko otrok vidi, da ceniš njegov trud. Da veš, da je bilo težko zanj, pa je vseeno premagal svojo cono udobja in je dejansko delal. In hvalo takega človeka ceniš, ceniš tudi njega in ga spoštuješ. Starš, ki pa otroka hvali za vsako malenkost, ne pridobi otrokovega spoštovanja. Otrok ni bedak, dobro ve, kdaj si hvalo zasluži, kdaj pa je nekaj naredil na hitro in brez truda. In če ga ves čas hvalimo, dosežemo ravno obratno- otrok bo nesamozavesten in brez volje, zunanji svet mu bo pokazal, da hvala njegovih staršev ni pomenila ničesar, da ga zunaj ne hvalijo za običajne stvari, da se je za resnično pohvalo v službi potrebno potruditi.
Tale avtorica je pa itak pootročena. Ne bi rekla, če bi jo tašča ves čas kritizirala. Ampak samo to, da je ne pohvali, ne pove o tašči prav ničesar. Veliko pa o njej sami.
[/quote]
Meni se ne zdi pootročena.Ker imam podobne izkušnje s taščo, ki je samo kritizirala in me učila, kako naj bi bilo po njenem, pohvalila pa redko, pravzaprav se niti ne spomnim, da bi kaj pohvalila.Se je na vse kriplje metala ven, kot bi hotela tekmovati z mano…Mislim, da mi je bila še celo zavistna.
Točno je vedela, koliko oblačil imam za poleti, koliko za pozimi..Mislim, da mi je brskala po omarah, ko me ni bilo doma….Ja, tašče so nekatere res prav naporne…Moja je bila zelo…
Če vsak dan daš eno pohvalo enemu bližnjemu – nimam občutka, da pohvala razvodeni.Vsi vemo in čutimo, kdaj kdo pretirava in haha – jaz imam prijateljico – medicinsko sestro…Kako zna ona pohvalit, kako zna ona potolažit in spodbudit…Saj vem, da včasih pretirava – ampak, ko boš pristala na postelji v bolnišnici – in da srečaš tako medicinsko sestro – boš mislila, da se ti je prikazal angel z nebes (pa nisem ravno verna…)
Jaz se vsak dan slišim s prijateljico po telefonu.Vsak dan si dava kakšno pohvalo : Ja, to si mi pa dobro svetovala…dobro si povedala, ja imaš popolnoma prav…tako, kot si rekla…res je…
Povem ti, da je svet lepši.
Kot bi posijalo sonce!
P.S. Jaz sem svojo hči pohvalila tudi za petice pri angleščini.Ki jih je dobila mimogrede.
Angleščina je njeno močno področje.
Pa je bila zelo vesela in ponosna.
Meni se ne zdi pootročena.Ker imam podobne izkušnje s taščo, ki je samo kritizirala in me učila, kako naj bi bilo po njenem, pohvalila pa redko, pravzaprav se niti ne spomnim, da bi kaj pohvalila.Se je na vse kriplje metala ven, kot bi hotela tekmovati z mano…Mislim, da mi je bila še celo zavistna.
Točno je vedela, koliko oblačil imam za poleti, koliko za pozimi..Mislim, da mi je brskala po omarah, ko me ni bilo doma….Ja, tašče so nekatere res prav naporne…Moja je bila zelo…
Če vsak dan daš eno pohvalo enemu bližnjemu – nimam občutka, da pohvala razvodeni.Vsi vemo in čutimo, kdaj kdo pretirava in haha – jaz imam prijateljico – medicinsko sestro…Kako zna ona pohvalit, kako zna ona potolažit in spodbudit…Saj vem, da včasih pretirava – ampak, ko boš pristala na postelji v bolnišnici – in da srečaš tako medicinsko sestro – boš mislila, da se ti je prikazal angel z nebes (pa nisem ravno verna…)
Jaz se vsak dan slišim s prijateljico po telefonu.Vsak dan si dava kakšno pohvalo : Ja, to si mi pa dobro svetovala…dobro si povedala, ja imaš popolnoma prav…tako, kot si rekla…res je…
Povem ti, da je svet lepši.
Kot bi posijalo sonce!
P.S. Jaz sem svojo hči pohvalila tudi za petice pri angleščini.Ki jih je dobila mimogrede.
Angleščina je njeno močno področje.
Pa je bila zelo vesela in ponosna.
[/quote]
Fajn, da tako razmišljaš. Lepo se mi zdi. Zakaj človek ne bi bil prijazen, saj je to nekaj lepega.
No, moja tašča ima še eno napako. Preveč pozornosti želi, predvsem od sina in velikokrat govori, koliko je ona pretrpela. Sama vem, da sem tudi ogromno pretrpela (tukaj in zdaj ne bi govorila o tem) in zdi se mi, kot da tekmuje z mano. In sicer v smislu, da je ona pač edina trpela. No, ne zdi se mi tako. Vem, da je trpela, ampak tudi jaz sem. Ne vem, kaj bi rada s tem dosegla. Kot ena tekmica se mi zdi. Vse skupaj se mi zdi zelo nezrelo in nepravično.
Fajn, da tako razmišljaš. Lepo se mi zdi. Zakaj človek ne bi bil prijazen, saj je to nekaj lepega.
No, moja tašča ima še eno napako. Preveč pozornosti želi, predvsem od sina in velikokrat govori, koliko je ona pretrpela. Sama vem, da sem tudi ogromno pretrpela (tukaj in zdaj ne bi govorila o tem) in zdi se mi, kot da tekmuje z mano. In sicer v smislu, da je ona pač edina trpela. No, ne zdi se mi tako. Vem, da je trpela, ampak tudi jaz sem. Ne vem, kaj bi rada s tem dosegla. Kot ena tekmica se mi zdi. Vse skupaj se mi zdi zelo nezrelo in nepravično.
[/quote]
Sklepam, da tvoja tašča nima moža.In da je že upokojena.
Bi rekla, da ima ženska posledično premalo socialnih stikov (ali ima krog prijateljic za klepet?) in potem je na vrsti seveda njen sin.Ki ga potem lepo “masira”…
Pa malo mora pojamrat, zato, da ne bi pozabila, da ji v življenju niso vedno cvetele rožice…(saj komu pa?) in zato, ker se ji fajn zdi, da jo kdo posluša in da ima kdo 5 minut časa zanjo…
Nezrelo in nepravično? Kaj pa jaz vem…Saj potem, ko si starejši, nisi nič bolj samozavesten v sebi, ali pameten….saj boš videla čez nekaj let….ko se pogledaš v ogledalo, pa si rečeš : Ej, od kod pa te gube?…V duši pa se počutiš, kot da jih imaš 25…in bi se smejala in blebetala neumnosti kot najstnica, pa ne smeš, ker se ti bodo vsi smejali in ti bodo rekli, da si počena….
Jaz ti svetujem, da se malo narediš slepo in gluho, malo pa obrni na šalo…ali pa pojdi v svoj del stanovanja, si navij tisto Feliz Navidad ali pa Last Christmas…ali pa Beli oblaki…bele snežinke…zapoj in zapleši z možem .Osredotoči se nase in na svojo družino…tašča je pa pač taka, kot je…
Drugačna ne zna biti…Pa saj Žleht menda ni…napake imajo pa vse…
Tudi midve…
Kot omenja že moja sovrstnica, so pri naši generaciji skoparili s pohvalami, pa gre nekaterim pohvala še zdaj težko iz ust. Sama sem imela srečo in sem že v mladosti segala po knjigah, kjer je bilo govora tudi o pomenu pohval, pa v življenju sem že zgodaj spoznala ljudi, ki so to potrjevali v praksi.
Rada pohvalim, seveda tudi sinovo partnerko. Všeč mi je, ker je kljub uspešnosti skromna, prijazna in pozorna, topla, vztrajna, naravno lepa brez umetnih dodatkov. Rada pohvalim njene vrline in konkretne dosežke.
bodi vesela da te vsaj kritizirane. moja skos zajeda in na pritlehn nacin skozi salo ponizuje. ko smo pri njihovih druzinskih prijateljih jasno pokaze kje mi ne mesto s tem ko dopusca da se npr. delajo iz moje teze. ona skos stopi na njihovo stran. ne nism debela. sem za njih ki so vsi 100 kilske omare presuha. vsi vejo da sem bolna pa me ne morejo pustiti na miru. rajsi imam iskreno tasco ki me ne mara kakor kaco ki skozi smeh in sale ponizuje kritizira. pohvali nikoli.
Ali je že na sploh taka oseba da ni vajena ali noče dajat komplimentov ali pač povedat če se s čim ne strinja..
Ker pa omenjaš, da si želi prevex potornosti od sina zna bit, da tebe dojema kot grožnjo, ki ji sina skušaš odvzet. To prepoznaš lahko po njegovem odnosu do nje in do tebe ali je odsekala popkovino ali ne.
Lahko ne pohvali zato, ker se ji zdi, da je vse, kar naredi snaha samo po sebi umevno. Ali pa snahe enostavno ne mara in ji je celo zavistna.
Drugače si ne znam razložiti.
In ja,pohvala dobro dene. Vsaj prijazna beseda.
A je tako težko reči: Pridna si, le kdaj si utegnila vse to narediti. To pecivo je pa res dobro. Utrujena si, odpočij si malo. Lepo si se uredila. Pridne in lepo vzgojene otroke imaš.
To so preproste besede, ki pa naredijo čudeže.
je še iz starih cajtov in tega ni vajena in bi tudi zvenelo nepristno, če bi s tem začela.
Pa ne se sekirat, to hvaljenje, izražanju neznanskih čustev vseprek je nekaj, kar smo pobrali iz ameriških filmov, vredno pa je ravno toliko kot hvaljenje po fb. Saj veš, tam kjer je najbolj pocukrano, je resnica najbolj ušiva.
Vem, da jo ima moj partner zelo rad, oba starša. Narobe se mi zdi, da ji hoče ustreči pri vsaki malenkosti, tudi kadar bi moral reči ne, on pristane na vse in da se počuti grozno krivega, če tega ne naredi. Neko nezdravo usmiljenje čuti do nje. Ona pa je bila vedno taka gospodovalna. Tako nekako jaz to vidim.
Kako naj mu pomagam, da se ne bo čutil tako dolžnega in krivega? Saj vem, da v tem ne uživa in nekako se tega tudi zaveda, a si ne zna pomagati.
Forum je zaprt za komentiranje.