Socialna anksioznost

Se je kdo soočal s socialno anksioznostjo in mu jo je uspelo premagati do te mere, da ga ne ovira več v vsakdanjem življenju?

Stara sem skoraj 40 let, pa se mi zdi, da imam vedno več treme in strahov pred ljudmi. V službi moram ves čas sodelovati z ljudmi, kar nekaj je tudi javnega nastopanja in tega me je strah tako, da včasih težko spim, razbija mi srce, se potim, trese se mi glas… ni da ni. Svojo službo imam zelo rada in zaradi tega vztrajam, vendar me zaradi teh situacij včasih mika, da bi jo zamenjala. Jemljem CBD kapljice, mogoče pomagajo malenkost, prav tako persen, vendar ne morem tega jemati kar naprej. Najhuje pa je to, da se mi včasih to dogaja tudi s prijateljicami in sorodniki. Že od nekdaj je tako, da ne maram pozornosti, če pa me kdo kaj vpraša in sem v središču pozornosti, pogosto zardim, ne vem, kaj odgovoriti, imam občutek prazne glave, govorim neumnosti … kot ena najstnica, čeprav to že dolgo nisem več.
Naj dodam, da ne iščem vzrokov, ker jih poznam, vse mi je kristalno jasno. Želim to odpraviti, pa ne vem, kako. Psihoterapija mi ni pomagala, poskusila sem tudi EFT, ampak nisem dolgo vztrajala.

Občudujem ljudi, ki lahko pred drugimi razlagajo na dolgo in široko stvari – tudi sama imam velikokrat željo, da bi izrazila svoje mnenje (sploh v službi), ampak se bojim izpostaviti in to me zelo obremenjuje. Sem zelo razumen človek, rada sem v družbi ljudi, ampak telo … moje telo dela po svoje, kot da ni povezano z razumom.

Prosim za izkušnje in nasvet.

Kakšno psihoterapijo pa si poskusila? Kognitivno vedenjsko terapijo ali kaj drugega? Antidepresivov še ni poskusila?

Ne, antidepresivov še nisem … jih tudi ne bi, če ni nujno, saj normalno funkcioniram, razen pač v primerih, ko moram na večerjo/predstavitev.

Terapija pa iskreno ne vem, kakšna je bila, pač oblika pogovora.

Kognitivno vedenjska terapija je zelo uspešna tudi pri socialni anksioznosti. Pri tej terapiji ne gre za pogovore in brskanja po preteklosti in iskanja globoko potlačenih vzrokov, amoak je usmerjena veliko bolj praktično in dejavno, ideja je, da z zelo drobnimi koraki – konkretnimi vajami – usvajaš stvari, ki so zate zelo težke. Z majhnimi korakami s praktičnimi vajami spreminjaš vkapuljene vedenjeske vzorce. Pri tem pa te vodi izkušen psihoterapevt.

https://nationalsocialanxietycenter.com/cognitive-behavioral-therapy/social-anxiety-strategies/

Meni so pomagali antidepresivi,sedaj jih ne jemljem več. Sicer je še nekaj soc.anks.ampak manj kot včasih, ko se še v mesto nisem upala.

Tudi sama sem imela vedno strah pred javnim nastopanjem in ga še imam, dosti manj, ampak mi ga ni uspelo premagati je pa boljše z nekimi tehnikami. Bi več rekla s tabo tko. Če lahko mail pustiš in se poveževa. Ni mi tukaj vsega za pisati, ker v kaki temi ko kaj pišem se je našlo raznih napadalcev in se mi ne da ukvarjat z njimi. Tko da bi s tabo delila vse to in ne z vsemi.

Meni antidepresivi vsekakor niso pomagali, ne vem, koliko imajo sploh veze z naslovno težavo. Jemala sem jih enkrat v življenju kratek čas, ko nisem mogla funkcionirati, potem pa hvala in nasvidenje. Kmalu po tem sem začela hoditi v prvo službo. Imam isti problem kot avtorica v skoraj vseh točkah, samo mlajša sem, ampak dovolj stara, da vem, da vem, da mi kar nekaj stvari ne pomaga. Še najbolj mi je pomagala določena služba v bistvu, ker me je pač prisilila. S tem da recimo po enem letu ni bilo nič kaj dosti lažje kot na začetku, po letu pa pol pa že. Vedno ko me mika menjava službe, počakam, se potegnem nazaj in skratka ne sprejemam impulzivnih odločitev. Druga služba me ne bi spremenila, še vedno bi imela enake težave (ki ne nastopajo samo v službi). Morda bi si po nepotrebnem nakopala še več novih problemov. Boljši je hudič, ki ga poznaš, ali kako gre že to…

Ja,jaz sem to fasala 4 leta nazaj. Tudi na avtobus nisem mogla,če sem se pa približala kakorkoli centru mesta Ljubljane me je pa dušit začelo,ker je tam gužva.. nisme mogla ven iz stanovanja. Temu se uradno reče Agorofobija. Glede na to da si s psihooterijo poskušala,ja logično da ni uspešno. Ker to je huda fobija,katero se zdravi s prozacom. jaz jemljem prozac že 5 let. Odkar sem ga začela jemat je vse zginilo. Sicer mam še prisotno klavstrofobijo,v avtu se ne morem vozit pa malo težje v kakšnem vlaku.. ampak je zelo zelo boljše. o agorofibiji ni ne duha ne sluha. vem,zdej boš mislna,pa ne ne grem na psihiatrične tablete. verjemi da ni tak bav bav. fobije so ena takih stvari,ki se res redko dajo ozdravit samo s pogovorom. Recimo jaz sploh ne morem na avtocesto. Če bi avto zapeljal na avtocesto bi ven skočila,ker dobim občutek da sem zaprta in me začne dušit da ne morem pobegnit. Sem pa drgač shizofrenik,nikoli nisem doživela nobene neke baš travme,to je negativna simptomatika same bolezni pač.. kronična anksioznost,agorofobija,klavstrofobija.. skratka,da ne nakladam preveč: nujno k psihiatru. Ker se samo stopnjuje če ni zdravljeno. Na koncu iz stanovanja ne boš mogla,dokler ti ne bodo dali injekcije da te odpeljejo. ne strašim,ampak ne boj se psihiatrije ker ni bav bav. srečno!

Antidepresivi vsekakor imajo veze z naslovno temo, saj se ne uporabljajo samo za zdravljenje depresije, ampak tudi anksioznosti, napadov panike, obsesivno kompulzivne motnje, itd.

https://www.mayoclinic.org/diseases-conditions/social-anxiety-disorder/diagnosis-treatment/drc-20353567

Ljudje zelo različno reagiramo na antidepresive, nekaterim zelo pomagajo, drugim tudi škodijo. Če ti nek antidepresiv ne ustreza, še ne pomeni, da ti ne bo kak drug.

Agorafobija ni isto kot socialna anksioznost:

https://www.psihoterapija-ordinacija.si/dusevne-motnje/anksiozne-motnje/agorafobija

[img]http://shrani.si/f/2K/Hv/4ZgcNi04/20201220213253agorafobij.png[/img]

Prozac, ki ga (očitno zelo uspešno) jemlje redna, je antidepresiv:

https://en.wikipedia.org/wiki/Fluoxetine

Sori. Napisala sem na tak način, ker je avtorica kot glavno težavo izpostavila SK, še kar podrobno, depresije pa ni omenjala, in pa zaradi izhajanja iz svoje izkušnje, kjer AD konkretno na SK niso vplivali. Glede različnih AD se pa zavedam, ampak sem sklenila, da bi lahko par življenj porabila samo za testiranje vseh različnih in da dolgoročno niso rešitev – zame. Dostikrat pomislim, da je najhujše za mano oz. zaenkrat živim dalje, čeprav nisem našla konkretne “rešitve”.

Pa te res obremenjuje socialna anksioznost ali pa te obremenjuje to, da se je želiš znebiti, biti kot ljudje, ki jih občuduješ, in si potem vsakič znova razočarana, ker ti ne uspe? S tem se pehaš v začarani krog stresa in ni nič čudnega, da te vsak nastop ali stik z drugimi bolj obremenjuje – ker se nikoli ne konča tako, kot si si zamislila. Ker si ves čas napeta in se pripravljaš, da boš izrazila svoje mnenje, namesto da bi sledila poteku, bila sproščena.

Morda se tole zgoraj bere grobo, a govorim iz lastnih izkušenj. Ne pravim, da je pri tebi enako, samo vseeno premisli o tem, kar sem ti napisala. Sama sem se dolgo sekirala zaradi tega, se trudila, preizkušala razne tehnike …, dokler nisem enostavno sprejela tega kot dejstva: nastopi in stiki z ljudmi mi grejo pač slabše kot drugim ljudem.

Od takrat iz tega ne delam več drame: na vsak nastop se maksimalno pripravim, a ne pričakujem, da bo perfektno, kot pri kom drugem, ki s tem nima težav. Ja, tudi jaz večkrat govorim neumnosti, ko me kdo kaj vpraša, ampak to sedaj sama pri sebi sprejemam in se s tem res ne obremenjujem več toliko. Potem tudi druženja postanejo lažja, čeprav še vedno nisem in nikoli ne bom tista, ki vodi pogovor, glasno izpostavlja svoje mnenje itd.

Na neki točki sem torej pri sebi ugotovila, da moj problem v bistvu ni socialna anksioznost kot taka, ampak to, da sem preveč kritična do sebe in do tega, kako izpeljem nastope, kako komuniciram z drugimi, kaj rečem, kako odgovorim … Morda velja o tem razmisliti tudi pri tebi.

Pa te res obremenjuje socialna anksioznost ali pa te obremenjuje to, da se je želiš znebiti, biti kot ljudje, ki jih občuduješ, in si potem vsakič znova razočarana, ker ti ne uspe? S tem se pehaš v začarani krog stresa in ni nič čudnega, da te vsak nastop ali stik z drugimi bolj obremenjuje – ker se nikoli ne konča tako, kot si si zamislila. Ker si ves čas napeta in se pripravljaš, da boš izrazila svoje mnenje, namesto da bi sledila poteku, bila sproščena.

Morda se tole zgoraj bere grobo, a govorim iz lastnih izkušenj. Ne pravim, da je pri tebi enako, samo vseeno premisli o tem, kar sem ti napisala. Sama sem se dolgo sekirala zaradi tega, se trudila, preizkušala razne tehnike …, dokler nisem enostavno sprejela tega kot dejstva: nastopi in stiki z ljudmi mi grejo pač slabše kot drugim ljudem.

Od takrat iz tega ne delam več drame: na vsak nastop se maksimalno pripravim, a ne pričakujem, da bo perfektno, kot pri kom drugem, ki s tem nima težav. Ja, tudi jaz večkrat govorim neumnosti, ko me kdo kaj vpraša, ampak to sedaj sama pri sebi sprejemam in se s tem res ne obremenjujem več toliko. Potem tudi druženja postanejo lažja, čeprav še vedno nisem in nikoli ne bom tista, ki vodi pogovor, glasno izpostavlja svoje mnenje itd.

Na neki točki sem torej pri sebi ugotovila, da moj problem v bistvu ni socialna anksioznost kot taka, ampak to, da sem preveč kritična do sebe in do tega, kako izpeljem nastope, kako komuniciram z drugimi, kaj rečem, kako odgovorim … Morda velja o tem razmisliti tudi pri tebi.
[/quote]

Na neki točki sem torej pri sebi ugotovila, da moj problem v bistvu ni socialna anksioznost kot taka, ampak to, da sem preveč kritična do sebe in do tega, kako izpeljem nastope, kako komuniciram z drugimi, kaj rečem, kako odgovorim

Točno to, perfekcionizem in anksioznost velikokrat hodita z ramo ob rami.

Zakaj bi šla proti svojemu telesu. Če ti trenutno ne paše, da se izpostavljas, se pač ne izpostavljas. Če pa bi rada tvegala, da bi vseeno, pa se splača. Ne glede ne telo, je to na koncu samo drill. Enkrat greš skozi, z majhno stvar. Drugič, greš skozi, z dvema stavkoma. Tretjič s tremi itd. Enkrat se živi, zakaj bi mogla živeti v strahu. Ljudje, ki so iskreni, te sprejmejo tako kot si. Drugih v življenju ne rabiš.

bravo

Lih danes sem si kupila CBD kapljice, ker imam hudo socialno anksioznost na delovnem mestu… pa to ne zaradi perfekcionizma ali pa želje po delanju vtisa, ampak ker imam dolgočasno življenje in nimam prijateljev in ne hodim ven in ne maram zato sodelavcem govorit o sebi, itak jih pa zanima samo, če sem šla ven, ga pila ali pa potovala kam. Jaz bi se pa pogovarjala o čisto drugih stvareh in ker jim ne morem pobegnit, se zaradi odpora potem razvije huda socialna anksioznost pri meni.

Dodala bi še, da mi gredo na živce zastareli in klišejski opisi socialne anksioznosti kot fobije pred ljudmi na splošno ali pa strahu pred množicami, ker soc. anksioznost ima tako kot druge duševne motnje lahko različne pojavne oblike. Mene, dokler sem lahko tiho, drugi ljudje in množice sploh ne motijo.