Kaj bi želeli delati in verjeti drugače od svojih staršev?

Ugotavljam, da sem popolno nasprotje svojih staršev.
Tako kot smo mi živeli kot družina, mi NIKOLI ni bilo blizu.
V mojem otroštvu in mladosti do 18 leta, se je VSE vrtelo samo okoli hiše in vrta.
Dan za dnem.

Ni bilo intelektualnega navdiha in pogovorov, ki bi ti dala širino.
Ni bilo obiskov gledališča, opere in galerij.
V naši primarni družini se ni poslušalo klasične glasbe.
Starša meni in bratu nikoli nista govorila o umetnosti, ali naju spodbudila instrument
(violina, klavir).

Govorila sta mi: “Bodi tiho in potrpi” ali “Kaj bodo pa sosedje rekli?”
Verjela sem jima, da je to edino prav.

Zdaj kot odrasla, se šele dobro spoznavam in odkrivam KDO sem in KAJ želim.
Spoznavam, da ni bistvo življenja v ceglih, ampak v lepoti narave in umetnosti.
No, vsaj zame ….

Tudi nisem več tiho in za vsako stvar potrpim, samo zato, da so drugi zadovoljni.
Kaj si sosedje mislijo o meni, pa itak ni moj problem …. ampak njihov.

Treba je živeti aktivno. Ljudje imamo (tudi) karierne cilje in vemo, da se je za njih treba potruditi. Včasih se je treba tudi skregati.

Je pa zanimivo, da ti stavki niso namenjeni očetu, temveč mami. Hmmmmmmmmmmmmmm

Tvoja starša sta pač taka kot sta… Očitno sta preprosta človeka, ki pač nista hodila v galerije in muzeje… klasična glasba jima ni blizu… kaj zdaj? A naj na silo vrtita Bacha in Mozarta…? A naj na silo hodita v muzeje, če ju to pač ne zanima… Ti si drug človek, živiš svoje življenje… sedaj imaš do konca življenja čas ukvarjat se s stvarmi, ki te osrečujejo in zanimajo… Vseeno se mi zdi, da ti v primarni družini ni nič manjkalo, in si zrasla v normalno, samostojno osebo…
Očitno še nimaš svojih otrok. Le kaj bodo oni, ko bodo tvojih let, pisali na forumu o svojih starših :))

Praviš, da ni bistvo življenja v materialnih dobrinah (ceglih)… ja imaš prav… ampak… v življenju je tudi denar pomemben oz. materialne dobrine… Nekaj je treba delat tudi na tem, da zaslužiš in si lahko privoščiš streho nad glavo in hrano na mizi.. nenazadnje tudi obisk opere, galerij in muzeje ni zastonj, ali ne?

Tudi pri nas isto. Samo, da je bajta in vrt. Sedaj, ko sem odrasla, če izrazim, kakšno željo, da bi šla nekam in kaj novega videla ter spoznala pa še poslušam od njiju, eh a ni škoda časa in denarja, kaj ti bo tega treba, ni bilo neke prave vzpodbude.

Tudi jaz sem čisto drugčna od svojih staršev in moja družina je drugačna od moje primarne družine.
Pri nas je bil doma alkohol, nasilje vseh oblik, delo, delo, delo, učenje in to je bilo to. Edino “razvedrilo” je bila nedeljska maša in čestitke in pozdravu po radiu. Pa smo imeli doma celo omaro knjig, za katere je mama rekla, da jih je prebrala, a sem kasneje ugotovila, da spadajo v kategorijo “knjige na metre” in ko sem jih odnesla k sebi domov ter začela brati ugotovila, da niti ena ni bila še odprta, kaj šele prebrana.
Mojima staršema niti ne zamerim “ozkosti” glede kulture in umetnosti, mi je pa čudno, da tudi sicer nista znala o življenju povedati ama čisto nič pametnega. Moja babica po mami je imela več povedati o njem, kot onadva. Jaz jima pravi otroka juge, vse jima je bilo porinjeno v rit, služba, stanovanje, vse sta imela pri roki, za nič se nista borila in tako se tudi sedaj nimamo kaj dosti za pogovarjat, ker ne razumeta, da služb več ni kot jih je bilo včasih, da ni zaposlitev za nedoločen čas, da ni stanovanj, ki čakajo na vselitev, itd. Zame sta ona dva predstavnika Fucked up generacije, ne pa baby boom generacije. Čist v drugem svetu ….

NIč tako očitno, da bi mi prišlo na hitro pod prste ko tole pišem.
Par podrobnosti, v glavnem sem pa kar ponosen nanju in njun pogled na svet in ljudi, se mi še vedno zdi OK oz. primeren. Z leti se z marsičem bolj strinjam, kot sem se v otroških letih.

Podobno pri nas; hahaha kot bi jaz pisala.

Bolj glupega vprasanja se pa nisem videl.

Biti manj v skrbeh kar se tiče otrok. Sama sem bila prevarovana in na ta način oropana izkušenj, zaupanja vase…

V zadnjem letniku gimnazije sem zanosila.Od groze sem materi ze med vhodnimi vrati v roke potisnila potrdilo.Najprej je rekla,Kaj bodo pa sosedi rekli?potem sta me potisnila v splav in pred komisijo je bilo potrebno lagati o rfeckah,kar je podpisal tudi osebni zdravnik mamin prijatelj.Leta kasneje smo ugotovili,da je sosed,ambasador nadlegoval spolno mojega bratca,a nikomue mar za to.Ziveli smo za druge.

Moja starsa me tudi nista vozila v gledalisca, nista me apodbujala k ucenju tujih jezikov, ceprav sem bila nadarjena, ko smo sli s solo v galerijo v ljubljano, Je bilo zame prvikrat, da sem stopila v take prostore, intelektualnih pogovorov doma ni bilo, oba sta imela srednjo solo,  s trdim delom napredovala do polozajev in nismo ziveli slabo. V casu studija so se mi zacela odpirati obzorja in sem si prisegla, da bom svojim otrokom vse to nudila. In res.. sina vpisal v glasbeno .. po treh letih pustil, ker je glupo. Drugi sin me ja samozavestno ze odbil, ko sem mu predlagala.. Stalno sem ju vodila v lutkovno, v muzeje na igralne dneve, na potovanjih v galerije, obiske znamenistosti, pogovarjali smo se o tem, Ce sta potrebovala kako razlago v soli, sem jima vedno zamorila s sirso sliko, da sta morala vse okoli poslusat, na samo npr  mami kje je galerija uffizi, je bil odgovor dolg 10 min. In tako sta zdaj uspesno pri  koncu studija, ne bereta leposlovja, ne hodita v galerije, ne zanimajo ju tuji jeziki, ne zanima ju kultura in galerije, ne hodita v muzeje. Zurata v klubih, kaficih non stop, sportata, prijatelji, punce.. Skratka.. mi obracamo, bog obrne

Podobno pri meni

Kaj jamraš reva uboga

Res se mi smilite vsi  revčki ubogi

Takrat se je vsesplošno tako živelo in take so bile vrednote.Zdaj je družbeni red popolnoma drugačen, časi in prioritete so se spremenile.  .

Ne bi kaj bistveno spreminjal.

Nikoli ni bilo nobenih “pravil”, samo navade, ki so nam bile vsem všeč ali pa smo jih vsaj razumeli kot čisto OK in sprejemljive.

Objem.

Jap.

In tvoji otroci bodo rekli, moja mami je stalno težila z nekimi muzeji, galerijami, koncerti, glasbeno šolo, niti na misel pa ji ni prišlo, da bi šli na kako tekmo, navijali za kak klub, gledali šport po TV, poslušali moderno glasbo. Živela je nekje v preteklosti, sedanjost je ni zanimala.

Tipično Slovensko… sem imela srečo, da mojim staršem ni bilo bistvo življenja kaj bodo rekli drugi. Tega nisem nikoli slišala od njiju niti obrekovanja drugih. Nič Slovenskega ni bilo v njima in bila bi izredno ponosna, če bi jima bila v čimvečji meri podobna

hehehe pri nas nekaj podobnega. danes ugotavljam, da enostavno vzgoja, ki otrokom prinese polno rit vsega, od materialnih do “duhovnih “, intelektualnih, ponavadi povzroči absolutno mentalno lenobo in nezanimanje za karkoli, razen za najbolj plehke stvari. Očitno smo ljudje naravnani tako, da hlepimo po tistem, za kar se moramo potruditi.

Tudi v moji primarni družini smo bili sužnji gradnje hiše. Drugega ni bilo. Oz. sta bila sužnja starša, mi otroci smo svobodno letali okrog, kadar ni bilo treba kaj pomagat.

To sem definitivno spremenil. Nisem suženj nepremičnine, tudi otroci ne. Imamo rešeno, vendar v okviru svojih zmožnosti in čas raje porabljamo zase.

Sama sem zelo samosvoja in nikdar si nisem zelela biti podobna komurkoli, starsem pa sploh ne, milijinkrat sem rekla, da ne bom kot onadva in moja mama se danes pravi, da sem bila grozno naporna, ker sem se vedno vsemu upirala, ampak da sem na koncu ratala presenetljivo ok.

Zivim svoje zivljenje, seveda drugacno kot moja starsa in glede tega smo si zelo malo podobni, a sem od starsev le dobila eno ogromno in neprecenljivo popotnico za zivljenje, brezpogojno ljubezen in vrednote! To je moja najvecja dediscina po starsih.

Kakor sem odrasla, sem spoznavala, da sem s svojimi stalisci in zivljenjem tudi sama volivala na starse, verjetno ne samo jaz, tudi sam cas je danes drugacen in tudi starsi ‘odrascajo’ v starosti, tako da lahko recem enako, sem prav ponosna in vcasih presenecena nad njunim razmisljanjem.

Skratka, tudi ce ne zelis biti podoben starsem in ziveti podobnega zivljenja kot oni, odneses iz svojega gnezda marsikaj in to pac oblikujes po svoje.