Kako dopovedati "sosedovim", da nam je njihova družba odveč?
Zal ne gre drugače, zato vas prosim za nasvet in pomoc. Imata tri iz različnih razlogov problematične otroke, tudi trpijo vrsto nam neznane bolezni. Dva sta na posebni soli, tretji v poboljsevalnici in čez vikend doma.
Ata je običajno prijazen, ima pa težave s spominom in se z njim nima smisla pogovarjat, saj ima na vsake toliko ponovni zagon (restart, reboot al kakorkoli) glave in se nam na novo predstavi. Mama je brez avtoritete in pogosto odsotna, verjetno ravno zaradi napisanega. Tudi meni bi se v taki družini slej ko prej zmešalo.
Otroci so ob napisanem nekulturni in ne znajo funkcionirat v družbi.
Najstarejsi prihaja pogosto zgodaj zjutraj na naše dvorišče in kliče našega naj pride ven. Če izklopim zvonec kar prepleza 1.40m ogrado in kriči pod oknom. Če ne dobi odziva od nikogar, po besedah prvega soseda vztraja, če ni nobenega doma nas čaka razmetano dvorišče. Vem, da tega ne naredi zanalašč in da je to posledica njegove bolezni. Težko mu je obrazložit, da sin nima časa ali da še spi, da bo imel zajtrk, da gre s punco na sprehod in da bo morda prišel kasneje, ker ne razume. Ne razume tudi, zakaj se sin druži s punco in kako jo lahko prime za roko, ker ni do te mere razvit.
V resnici si samo ne želi njegove družbe in pri 17 letih gradit bunkerja in izdelovati frač, ker je to že zdavnaj prerasel.
Vsake toliko imajo obisk na domu patronažne, prostovoljca in psihologa. Psihologa sva uspela ustaviti in opisati situacijo, predlaga strpnost, ker so del ranljivejse skupine, so drugačni in potrebujejo pomoč. Tudi mi jo in pred 15min je spet trkal na vrata in mu mož se zdaj ta trenutek objasnjuje, da sina ni doma.
Nočemo bit nesramni, samo kako se znebit ljudi? Katera institucija je pristojna za reševanje? Psiholog ima prav, da je potrebna strpnost in sprejemanje drugačnosti, jo, samo tudi mi imamo svoje življenje in se moramo včasih več ur dnevno ukvarjat z njim, kar nam je odveč, pojasnjevati, razlagat in bit razumevajoči. V času štihanja vrta nam je na vsak način hotel pomagat, vzel orodje in z njim bežal po pašniku, lahko bi padel in se napičil, porezal mi je čez noč ali zgodaj zjutraj narcise, ker je mislil da so plevel. Prideta včasih skupaj z atekom in se vsedeta v naš paviljon ob vrtu in igrata črnega petra, zraven kregata, preklinjata in se obtožujeta goljufije. Če bi bil paviljon 500m stran, dobro, tako pa je 20m od najine spalnice. Kdo ureja (ustanova) take ljudi? Se je kdo izmed vas srečal s čim podobnim? Zelo vam bom hvaležna za vsako mnenje.
Hvala! Danica
V osnovi vas tepe ravno strpnost. Morali bi meje postavit že na začetku. Zdaj jih bo veliko težje.
Da vas bo kakšna inštitucija reševala, pozabite – samo jasne meje.
Mogoče pes? Ki bi ga imeli v hiši in bi z njim odprli vrata? Dvomim, da bi potem še hotel vstopiti v hišo ali zvonit. Pes bi seveda moral biti ravno dovolj pod nadzorom, da ne bi nikogar ugriznil na dvorišču, ampak dovolj preteč, da jih ne bi bilo več blizu.
Probleme se rešuje tam ko so. Kak je nekdo napisal, višat ograjo in Aušvic delat okoli je pod prvo strošek, pod drugo pa se vprašaj kak bo to zgledlo in kdo je fukjen.
Mati je očitno tolko pri sebi, da lahk nosi odgovornost, drugače take otroke pobere socialna in da v rejo. Prvo se obrni na mati, povej pač kaj te moti in ji daj kak mesec cajta ker takega ne moreš čez noč spremenit, če ne bo zainteresirana ji povej še enkrat. V tretje pa na socialno na oddelek za družino, jih majo pa tak že v predalu če je froc v poboljsevalnici in druga dva na posebni šoli. Vprašaj Jaj je narobe, če so mitavi al samo problematični. Bo spregledala se kak hitro ker za take dobi dodatek prek njih.
Če ne bo napredka in problematiko bo videl kak se frače dela v reji in kak se plevel puli od jutra do večera al jih stolcejo da kri šprica. Poznam ene in ti otroci so vzgojeni ko roboti za delo, bli bi srečni da povohajo poboljševalnico pa pendrek.
Bo šel pa drugje not. Nisi nikol rabutal sosedovih češenj, jagod, breskv? Karkoli je naredil ta človek za zaščito, vedno je bil način, da se pride not, magari 200m okoli. Kjer je volja tam je pot.
[/quote]
To že, samo avtorica piše, da hodita sin in fotr sedet v njihovo vrtno uto. To pa je dobesedno sprehod iz svojega na njihovo. Mogoče bi vsaj fotr razumel, da se tega ne more več iti.
Dopovedat se jim ne bo dalo, vsaj na tak lep način. Postavljanje meje ste s svojo tolerantnostjo že zamudili. Njim se to, kar počnejo, ne zdi nič spornega, če ste bili pa vedno prijazni z njimi. Saj razumem, včasih se ti taki po nepotrebnem smilijo. Si rečeš, da so ubogi.
Ampak, če je eno tako dete v poboljševalnici, potem je moralo narediti, kake resne p+++++, ker kar tako tudi ne pristaneš tam. Zagotovo je to familija z dolgo zgodovino vsega mogočega.
Če imate meter in pol visoko ograjo, imate verjetno tudi kakšna dvoriščna vrata. Če ja, potem namontirat nanje ključavnico in jo imet zaklenjeno. In jim jasno povedat, zakaj imate ograjo, vrata in ključavnico zaklenjeno. Se pa bojim, da se vam znajo “maščevat” v smislu kakšne narejene škode. Vedeli boste, kdo jo je povzročil, a dokazat je ne bo mogoče … ker so reveži in vi bodite do njih tolerantni, ker so ranljiva skupina.
Zase vem, da bi naredila to, kar sem napisala zgoraj. Lepo povedala, kaj me moti, potem pa povprašala na pp, kaj kako lahko ukrepajo. Pa nobene prijaznosti več, vse na ignor.
Če opišem potek in dialog, kako to izgleda za boljšo predstavo:
-Zvonec.
-Trkanje, če se nihče ne oglasi na zvonec prepleza ogrado.
-Klicanje pod balkonom in gledanje skozi vsa pritlična okna.
-Vstop, če vrata ali okna niso zaprta.
-Sedi v kuhinji, pri miru čaka in kliče sina
-Če je vse zaprto, pogleda skozi garažno okno, če je not avto.
-Nervozno se sprehaja po dvorišču, pogovarja sam s seboj, poskusi plezat po žlebu ob garaži, zleze na balkon in trka na sinovo okno ali se igra s tlakovci in vsakih nekaj sekund kliče sinovo ime, da mu pokaže, kaj je naredil.
-Vse skupaj ponavlja, dokler ne odpremo vrat in čist isto počne, tudi če nobenega ni doma. To pove sosed.
Odneha takrat, ko pove da je lačen in gre gledat, če je doma kaj skuhano. Včasih po obroku se vrne, včasih ne in nori okrog z mopedom. Tudi če se mu izrecno pove, da sina ni doma, čaka in sprašuje kdaj se vrne s vprašanji, koliko minut še, da pride in isto vprašanje sledi vsakih nekaj minut. Tudi naj ga pokličem po telefonu z besedami, “pokliči ga zdaj, ga boš klicala in povedla da ga čakam, daj mi ga na telefon, kako ima številko, kam je šel” ne vika, tika.
Njegova mamo sem povabila na kavo, tudi mož mu je med pogovorom večkrat rekel, naj pride mama na obisk, da se imamo nekaj pomembnega za pogovorit. Ne vem če kaj pove doma ali noče prit. Otrok govori, da bo prišla. Na klic se ne oglaša in na SMS ne odgovori. Ne vem če ne vidi ali me ignorira.
Hotela sem napisat pismo in ji priporočeno poslat, ker vem da pošto lahko podpisuje le ona, drugim poštar ne vroči. Bi bilo to pametno? Če ne uspem v kontakt tako pa grem v kontakt s CSD? Danes je bil tukaj uro in pol, z možem spil čaj in čakal dokler ga ni zagrabila lakota. Sin je medtem bil ves čas v sobi. Lani, nekaj časa se je sinu smilil in ga inštruiral pri matematiki, dokler ni dobil prostovoljca, da je uspel čez prilagojen program. Ta prostovoljec je hitro odnehal in prišel drugi, nato spet drugi in spet in spet, takrat se je pravzaprav začelo. Pogreša družbo in meni kot staršu je kaj takega zelo hudo gledat in ga razumem, ne moremo pa biti vsak dan na razpolago kot “tolažba” in nudit tisto, kaj si otrok želi in to prenašat, zato ima svoje starše in vrstnike, pot do njih si bo moral pa utrnit sam. Imam prav?
Odloči se, ali boste usmiljeni in ga imeli na grbi, ali boste postavili meje. Pri takih otrocih ni odtenkov, je belo ali črno.
Če hočete presekati vozel, boste morali postati strogi, redkobesedni in ukazovalni.
Ni ga doma, nimamo časa, zdaj ne moremo, pojdi domov. Povedati parkrat, nato zapreti vrata. Če vztraja na dvorišču, še enkrat: Pojdi domov, in po potrebi ponavljati. Drugače pa ignorirati, nobenega pogovora, nobenega čaja.
Žal ni druge rešitve.
Po pisanju sodeč, je tamali avtist in se ga ne boste rešili. Avtistu se ne da dopovedat. Delal bo po svoje. Prizanam, da je to težek primer in se bo rešil šele, ko sin ne bo več stanoval pri vas ali pa ga bo popolnoma ignoriral (čeprav vprašanje, če bo ta drugi to dojel). Na mamo se nima smisla zanašat, ker je ne upošteva.
Ko sem bila najstnica, je v našem naselju živel Boris, podobno poseben fant, kot ta vaš sosed. Ljudje so se ga izogibali, on pa je še bolj rinil vanje. Jaz pa sem ga vedno prijazno pozdravila in malo poklepetala z njim. Rekla sva dve, tri besede in se poslovila in šla vsak po svoje. Brez vsakih problemov. Druge punce pa so se obračale stran, ko jih je pozdravljal in je potem hodil za njimi in jim težil. S fanti se je pa kregal in jih napadal, ker so se norčevali iz njega. Vse kat je ta ubogi fant želel, je bilo malo pozornosti. Tako kot si je želimo vsi, ampak prizadeti tega ne znajo prav pokazati. Vem, da se vam ne ljubi ukvarjati z njim, ampak očitno je vzljubil vašega sina on je on vzornik temu fantu. Mogoče bi bilo dovolj, da mu vaš sin nameni nekaj pozornosti ob določeni uri in ta naj bo vedno ista. Kratek pogovor recimo o točno določeni zadevi in potem naj mu sin reče, da naj pa sedaj gre domov. Da ga navadi na vedno isti kratek ritual. Potem, ko sina ne bo doma, bo isti kratek ritual lahko izvedel tudi kdo drug. Morda se sliši naporno, ampak življenje je polno podobnih kratkih ritualov, le da bi tega izvedli za sočloveka, ki bi mu s tem pomagali, da bi se dobro počutil. Dvomim, da bi fant to izkoriščal in hotel potem vedno več. Avtistom je samo važno imet stalne rituale, ob katerih se počutijo varne. Verjetno je avtist tudi oče tega fanta. Mama pa na koncu z živci, ker jo klicarijo in se pritožujejo iz vseh mogočih koncev, zato se niti ne javlja več na telefon.
Zdaj pa si pošteno povej, koliko je takih primerv, kot je avtorica in koliko je primerov, ko v blokih en sosed moti drugega enkrat s čiki na balkonu, enkrat s praženjem čebule, enkrat z otresanjem preproge po čistih cunjah na sušilu na spodnjem balkonu, enkrat z glasnim seksom, enkrat s tekanjem in vpitjem otrok, enkrat z glasnimi obiski, enkrat z glasno glasbo, enkrat pes laja cele dneve, enkrat z zasedanjem parkir placa, enkrat z ropotanjem centrifuge pralnega stroja ob enih ponoči, enkrat s šumenjem prhe ob treh zjutraj in še in še. Ampak ok, važno, da ne veš, kako jim je ime. To vse reši. 🙂 In mimogrede, če bi tale odpiljena družina živela v mestu v bloku, bi mulc prav tako zvonil na tvoja vrata, se drl pod blokom in sedel na pokrovu tvojega avtomobila. Tile na vasi lahko vsaj ograjo postavijo, ti je v bloku ne bi mogel.
Zdaj pa si pošteno povej, koliko je takih primerv, kot je avtorica in koliko je primerov, ko v blokih en sosed moti drugega enkrat s čiki na balkonu, enkrat s praženjem čebule, enkrat z otresanjem preproge po čistih cunjah na sušilu na spodnjem balkonu, enkrat z glasnim seksom, enkrat s tekanjem in vpitjem otrok, enkrat z glasnimi obiski, enkrat z glasno glasbo, enkrat pes laja cele dneve, enkrat z zasedanjem parkir placa, enkrat z ropotanjem centrifuge pralnega stroja ob enih ponoči, enkrat s šumenjem prhe ob treh zjutraj in še in še. Ampak ok, važno, da ne veš, kako jim je ime. To vse reši. 🙂 In mimogrede, če bi tale odpiljena družina živela v mestu v bloku, bi mulc prav tako zvonil na tvoja vrata, se drl pod blokom in sedel na pokrovu tvojega avtomobila. Tile na vasi lahko vsaj ograjo postavijo, ti je v bloku ne bi mogel.
[/quote]
V bloku izkljucimo zvonec pa gre :). Ce bi se dolgo nekdo drl pod oknom bi pa dobil ajmar vode na glavo pa se klic na policijo. Ne bi stanovalci dolgo tolerirali dretja. Sicer pa je res, da mnogo drugih stvari pa vseeno moti in tezko nanje vplivas.
Ni avtist, ker ti ne silijo v družbo.
Je pa očitno “s posebnimi potrebami” oz. včasih smo rekli zaostal.
Treba mu je tako povedati, da bo razumel tj. kot da govoriš 5,6 letnemu otroku.
Ni dovolj, da rečeš, da sin nima časa, moraš reči tudi : “Zdaj pa pojdi domov!”
Lahko poklepetaš z njim, ampak na vratih, ne ga spuščat v hišo, potem pa ga gladko pošlji stran. Ne se zapletat v obrazložitve, ker bo zmeraj sledil “zakaj?”, razumel pa itak ne bo nič.
Prijazno, a vztrajat, počasi se ga bo prijelo.
Mene je v prvotnem avtoričinem postu “zmotilo”, da je en otrok v vzgojnem zavodu. Ne vem zakaj, ampak sem si šla prebrat na netu, kdaj pristane mladoletnik v “vzgojnem ali prevzgojnem zavodu”. Nedvomno so posredi kazniva dejanja, ker noben mladoletnik ne pristane tam, kjer je, brez razloga. V sodelovanju z CSD in starši ga policija ovadi za storjena kazniva dejanja in preda ovadbo na pristojno sodišče za mladoletnike.
Citiram [hashtag=Šele]#Šele[/hashtag], če gre za potrebo po institucionalni vzgoji, pride v poštev oddaja v vzgojni ali prevzgojni zavod# [hashtag=Noben]#Noben[/hashtag] mladoletnik ne pristane v vzgojnem ali prevzgojnem zavodu itd … najprej se mladoletniku poskuša pomagati, šele potem sodišče poseže po drugih ukrepih … za svoja kazniva dejanja je odgovoren od 14. dopolnjenega let dalje, pred tem letom so zanj odgovorni starši ali zakoniti skrbniki#
Kakorkoli že je, teh ljudi bi se sama na daleč izogibala. Zdrava in razumna empatija in usmiljenje, sta še kako na mestu.
Forum je zaprt za komentiranje.